ALTERNATIVE EVROPE

Politika

Po tretji poti od manekena do liderja

Kdo je Borut Pahor?

Vanja Pirc  |  Mladina 26  |  5. 7. 2007

Maneken, september 1991

Maneken, september 1991
© Barbara Sršen

Prejšnji petek so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma vsi čakali na en sam stavek. Na stavek, ki bo razjasnil, ali bo predsednik Socialdemokratov Borut Pahor po mesecih premišljevanja jeseni kandidiral za predsednika države ali pa bo stranko popeljal na parlamentarne volitve, ki bodo prihodnje leto. Po nekaj uvodnih minutah je Pahor le naznanil: "Storil bom vse, kar je v moji moči, da skupaj uspemo na parlamentarnih volitvah prihodnje leto." Sledil je bučen aplavz. Zaslišali so se vzkliki, med njimi tudi kakšen: "Bravo!" Potem je Pahor razložil, zakaj je sprejel to, zanj težko odločitev, z obema rokama udaril po govorniškem pultu in spet požel bučen aplavz.

Zakaj je Pahor tako dolgo odlašal z odločitvijo? Njegovi sopotniki pravijo, da si je za odločitve vedno vzel precej časa. Hkrati je s tem pokazal, kako zelo si je želel odločiti se drugače. Pa morda ni šlo pri dolgotrajnem odločanju, pospremljenem s precejšnjo pozornostjo medijev, tudi za marketinški trik? Pahor takšne očitke zavrača: "Po klavzuri stranke, kjer se je izkazalo, da so člani stranke v veliki večini naklonjeni temu, da bi stranko popeljal na parlamentarne volitve, so mi povedali, da je dokončna odločitev moja in da jo bodo v vsakem primeru spoštovali, so pa menili, da si zaslužijo, da to izvedo na akademiji stranke in ne prek medijev. To obljubo sem držal."

Dokončno se je sicer odločil že nekaj dni prej. V nedeljo. Potem ko sta se pogovorila z življenjsko sopotnico Tanjo Pečar, sicer odvetnico, s katero sta se doslej tako posvetovala o vseh pomembnejših prelomnicah v njunih karierah. Tak posvet sta imela recimo, ko se je Pahor po diplomi odločal, ali naj odpotuje na študij v ZDA, kjer je imel zagotovljeno štipendijo, ali ne. Ostal je doma. Podoben posvet sta imela, preden je leta 2000 sprejel položaj predsednika državnega zbora. Pa tudi, preden se je odločil za kandidaturo na evropskih volitvah leta 2004. "Sam sem vedel, da je pomembno imeti mesto v evropskem parlamentu, hkrati pa so se pojavile diskusije, ali bomo to mesto dobili, če ne bom na listi tudi sam. Tanja je takrat menila, da bi mi evropska izkušnja prav prišla." Na evropskih volitvah je potem kandidiral kot zadnji na listi, a so ga volivci s preferenčnimi glasovi kljub temu izvolili v evropski parlament.

Glede na to, da ga javnomnenjske raziskave že leta uvrščajo med najbolj priljubljene politike, je njegova takratna izvolitev verjetno še najbolj presenetila ravno njega samega. Takrat namreč - podobno, kot se zdi tudi zdaj - ni bil videti najbolj navdušen nad željo drugih. "Bal sem se, da se bo moj odhod v Bruselj poznal na parlamentarnih volitvah 2004. In se je res nekoliko. A pozneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev ključna za razvoj naše stranke."

Najmlajši član CK ZKS

Borut Pahor, letnik 1963, je odraščal v Šempetru pri Gorici kot edini otrok matere Ivice, šivilje v novogoriški tekstilni tovarni Ideal, in očeta Franka, učitelja v osnovni šoli v bližnjem Braniku ter bobnarja ansambla Luna. Že v otroških letih se je dobro znašel pred občinstvom. Rad je nastopal na šolskih proslavah. Ko je kot drugošolec pozabil besedilo pesmi, ki bi jo moral recitirati, je gledalcem to priznal in se ponudil, da jim odrecitira kakšno drugo pesem. Požel je aplavz. Potem se je vpisal na novogoriško gimnazijo. Dejaven je bil v vodstvu gimnazijske Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Evidentirali pa so ga tudi kot kandidata za člana Zveze komunistov, kamor bi ga najverjetneje sprejeli, če ne bi eden od njegovih profesorjev menil, da še ni dovolj zrel za članstvo v Organizaciji.

V ZSMS se je angažiral tudi med študijem politologije na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kamor se je vpisal leta 1982. V tretjem in četrtem letniku je vodil fakultetno ZSMS, proti koncu študija pa je vstopil v Zvezo komunistov. V šolskem letu 1986/87 je kandidiral v predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS, a njegova ekipa, ki si je izbrala geslo Za študente ni samo polenta in ki si je prizadevala za to, da bi se študentje ukvarjali predvsem s študentskimi zadevami, ne pa z visoko politiko, ni bila uspešna. Premagala jo je ekipa, ki je zastopala stališče, da ni problema v državi, ki ne bi bil hkrati tudi študentski problem. Diplomiral je pri Ernestu Petriču, današnjem veleposlaniku na Dunaju, in sicer s temo Mirno reševanje sporov.

Po diplomi je sprejel pripravništvo, ki so mu ga ponudili v Centralnem komiteju ZKS, ki ga je takrat vodil Milan Kučan. V tistem obdobju je precej objavljal, tudi v Komunistu, kjer je kritiziral koncept avantgardne vloge partije. V tem kontekstu je uporabil sintagmo "sestop z oblasti", ta je nato postala eden od zaščitnih znakov Kučanovega obdobja vodenja partije. Mimogrede, s Kučanom sta se desetletje zatem v pogledih razšla, v intervjujih sta bila tudi kritična drug do drugega.

Po pripravništvu je postal strokovni sodelavec CK ZKS, leta 1989, ko so bile že v pogonu demokratične spremembe, pa je prevzel vodenje novonastale skupine mlajših komunistov, predhodnice Demokratičnega foruma, podmladka ZKS. Z le 26 leti je postal najmlajši član CK ZKS, nato pa še član njegovega predsedstva.

Leta 1990 je bil med delegati na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je slovenska delegacija predčasno zapustila. Bil je med tistimi, ki so zahtevali čimprejšnji odhod, tudi zato, ker naj bi jih vsaka dodatna minuta v Beogradu stala glasov na bližajočih se prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji. Na volitvah je takrat zmagal Demos, Pahor pa je bil na listi Stranke demokratične prenove (SDP), torej na listi prenovljenih komunistov, izvoljen za poslanca družbenopolitičnega zbora republiške skupščine, takratnega parlamenta. V parlamentu je potem ostal do leta 2004.

Mladi predsednik

Medtem se je začel vzpenjati tudi v stranki. Ta se je iz SDP leta 1993 preoblikovala v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD) in s tem dobila dvojno vodstvo. Predsednik Janez Kocijančič naj bi predstavljal kontinuiteto, podpredsednik Pahor pa vizijo. Prvi naj bi nagovarjal starejše, drugi mlajše. A takrat mnogi niso bili naklonjeni Pahorjevim umirjenim stališčem, ki so bila pogosto daleč od levega jedra. Ko je na kongresu ZLSD, ki je bil leta 1995 v Slovenj Gradcu, nasprotoval strankinemu obratu v levo, je gladko pogorel, nekateri delegati, ki so se naslavljali s "tovariši", pa so ga ozmerjali z "gospodom". To sicer ni bil edini trenutek, ko se ni strinjal s politiko stranke. Ko je januarja 1996 ZLSD zapustila Drnovškovo vlado, je odločitvi nasprotoval.

Stranka je na parlamentarnih volitvah, ki so bile istega leta, pogorela. "Ni ustvarjala sprememb. Ali se spomnite enega samega političnega projekta ali političnega dogodka, ki ga je ustvarila Združena lista? Ni ga," je bil Pahor pozneje kritičen v intervjuju za Mladino. Drnovšek je ZLSD takrat vabil v vlado, Pahorju je ponudil položaj ministra brez listnice za evropske zadeve, a predlagana vlada v parlamentu ni bila izvoljena, ZLSD pa je tudi zaradi poloma na volitvah izbrala opozicijsko stran. Pahorju je takrat pripadel položaj opozicijskega podpredsednika državnega zbora.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo ZLSD zamenjala vodstvo. Pahorja so mlajši člani stranke pregovarjali, naj se odloči za kandidaturo, saj bi stranka tako presekala vez s preteklostjo. Tudi takrat se je odločal precej časa. A čeprav so mu nekateri očitali, da je v bistvu liberalec, in drugi, da je bližje SLS, saj je dejal, da Italiji ne smemo "dati niti cegla", je že v prvem krogu gladko premagal protikandidata Matejo Kožuh Novak in Rada Bohinca. Njegov najresnejši protikandidat Lev Kreft se je tik pred glasovanjem umaknil v Pahorjevo korist. Kreft pravi, da je bil Pahorjev politični profil pač sprejemljivejši za širše množice: "Sam sicer nisem njegov somišljenik, saj sodim bolj levo od njega, a v slovenskem prostoru bi lahko moja politika ustvarila majhno stranko, ki bi bila sicer lahko v parlamentu, a ne bi igrala pomembne vloge, njegova politika pa je ambiciozna socialdemokratska, ki lahko pripelje SD na položaj prve stranke na levici. Tisti, ki imajo bolj leva stališča kot Pahor, so sicer kritični, češ da to ni prava levica, a to je socialna demokracija. Ta pa je sposobna sklepanja kompromisov."

Kompromisar

Prav kompromisi so najbolj zaznamovali Pahorjevo politično pot. Ob izvolitvi za predsednika stranke si je za cilj zastavil izgradnjo nove stranke z novim političnim konceptom. ZLSD je videl kot stranko, ki naj bi jo odlikovala predvsem zmernost. Poleg tega si je želel narediti stranko, ki ne bi bila več vezana na preteklost. "Zasluge NOB, ki ne smejo biti sporne in jih je treba braniti, ne morejo opravičevati povojnih dogodkov, hkrati pa povojni dogodki ne morejo opravičevati medvojne kolaboracije," je menil. Potem je odkril še "tretjo pot". Pravzaprav jo je pred zmago nad konservativci, ki so desetletja obvladovali Britansko otočje, odkril takratni vodja laburistov Tony Blair, kmalu zatem pa jo je prevzel tudi Pahor. Mnogi pa so njegovo "tretjo pot" takrat povezovali z njegovo vzdržnostjo pri glasovanju o nekaterih bolj vročih vprašanjih v parlamentu. Tako menda ni pritisnil tipke za ali proti denimo pri glasovanju o interpelaciji zoper šolskega ministra Slavka Gabra, pri glasovanju o volilnem zakonu, pri vprašanju o Kmetijsko-gozdarski zbornici, ko je šlo za gradnjo novega bloka TET 3 in glede koprske občine. Po svoji poti je odkorakal tudi po drugem štetju glasov za prehodno vlado Andreja Bajuka, ko ni podprl predloga, naj ne bi še tretjič glasovali, saj bi bila v tem primeru za izvolitev nove vlade dovolj že navadna večina v parlamentu. Njegov takratni politični sopotnik, nekdanji izvršni direktor LDS Bogdan Biščak, pravi, da je ob vsem tem pri Pahorjevemu ravnanju hkrati opažal pozitivno in ne tako pozitivno lastnost: „Tisto, kar sem pri njem videl kot pozitivno, je bilo to, da je bil pripravljen iskati konsenz in je bil znotraj tega iskanja neizmerno strpen. Slabše je to, da pri iskanju konsenza največkrat ni imel vsebinskega stališča - šlo mu je le za doseženi kompromis. Strpnost, ki gre na račun tretjih in v kateri sam nič ne izgubim, pa po mojem mnenju ni prava strpnost.“

Pahor se je kot "politik konsenza" še bolj profiliral, ko je postal predsednik parlamenta, med letoma 2000 in 2004. Sam priznava, da je takrat, ko se je znašel v koliziji interesov, ki jo je povzročalo sočasno vodenje ZLSD in parlamenta, dajal prednost slednjemu. Takrat je pokazal tudi, kako močna je lahko funkcija predsednika parlamenta. Z nastopanjem pred kamerami in uglajenim načinom pojavljanja v javnosti se je zavihtel v sam vrh najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Mnogi so mu ob tem očitali, da je na njem več embalaže kot vsebine, predsednik SNS Zmago Jelinčič pa je pred leti njegovo politično vedenje označil kar za "manekensko pozo". Pripomba seveda ni letela le na njegovo delo, ampak tudi na njegovo vedno brezhibno urejeno zunanjost.

In ni bila edina. Direkcija Mladininega Rolanja po sceni mu je že v 90. letih podelila naziv Barbika. Leta 1997 pa je čisto zares dobil lento najlepše oblečenega Slovenca. Danes je manj znano, da je Pahor nekoč res hodil po modnih pistah, saj je bil v študentskih letih maneken. Še nekoliko manj znano pa je, da ga je v gimnazijskih letih mama zaradi visoke in sloke postave pogosto uporabila kot model za pomerjanje krojev za nove ženske modele, ki so jih šivali v tovarni Ideal.

Medtem ko je Pahor postajal vse bolj priljubljen, se je vse bolj zdelo, da se oddaljuje od svoje stranke, vsaj od poslanske skupine ... Recimo pri odločanju o tem, ali naj Slovenija vstopi v Nato ali ne, so številni najvidnejši člani Natu nasprotovali, sam pa je bil zelo za. Takrat je proti njemu ostro nastopil predvsem podmladek stranke, njegov predsednik Luka Juri pa mu je očital, da so zaradi njega „neprepoznavni, brez lastnih in jasnih stališč, nimamo svoje zunanje politike“. Zapletlo se je tudi glede izbrisanih, saj se je ZLSD znašla v paradoksalnem položaju. Bila je edina od parlamentarnih strank, ki je vse od leta 1991 zagovarjala mnenje, da je treba urediti vprašanje izbrisanih, hkrati pa sta leta 2003, ko je ustavno sodišče odločilo, da je treba vsem izbrisanim, ne glede na to, kdo so, popraviti krivice, dva njena politika delovala v nasprotju s temi stališči. Prvi je bil takratni notranji minister Bohinc, drugi pa predsednik parlamenta Pahor, ki je - hote? - zamudil rok, v katerem bi lahko ustavil skrajno sporni referendum o izbrisanih. Pozneje je povedal, da mu je bilo po tistem zelo težko, a da se je to zgodilo, ker je verjel stroki v parlamentu, da ima na razpolago še dovolj časa. Res pa je, da je TV Slovenija konec leta 2003 posnela njegovo izjavo o tem, da ne bi dal odškodnine izbrisanim oficirjem JLA in tistim, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo. Nekateri so mu zamerili tudi omahljivost pri RTV-referendumu. Poslanci so se zelo angažirali proti zakonu, sam pa je menil, da „zakon o RTV ni tema, kjer bi morali mobilizirati ljudi, tema, ob kateri bi potrošili kredit referenduma“. Nekaj mesecev kasneje je na referendumu zmagal vladni predlog. Čeprav je tudi tujina v svojih poročilih zaznala spremembo slovenske medijske krajine, Pahor o medijski svobodi še danes ne govori veliko.

Številni člani stranke so nasprotovali njegovemu koketiranju s predsednikom vlade Janezom Janšo. Pahor se je po volitvah 2004 s člani stranke - ta se je medtem preimenovala v Socialne demokrate (SD) - pogovarjal o vstopu v Janševo koalicijo. Bili so odločno proti. A Pahor je vseeno podrl bariero med SDS in SD, saj je na njegovo vztrajanje stranka kasneje vstopila v Janševo partnerstvo za razvoj in nato še v partnerstvo za sodelovanju v času predsedovanja Slovenije EU. A v zadnjem času, odkar so aktualni dogodki v opoziciji in vladi, od težav nekdaj vladajoče LDS do grobega obračunavanja Janševe vlade z drugače mislečimi, SD popeljali v sam vrh priljubljenosti, celo pred vladajočo SDS, si z Janšo ne izmenjujeta več naklonjenih besed.

Tisti, ki ga že dlje opazujejo, pravijo, da zdaj tudi drugače nastopa v stranki, da je postal, zlasti po izkušnji s predsedovanjem državnemu zboru, pri vodenju stranke samostojnejši. Položaj trenutno najmočnejšega opozicijskega politika je pač treba izkoristiti.

Čeprav se zdi Pahor nekaterim zdaj edina resna alternativna Janši, pa se vsi vendarle ne strinjajo z njegovo zadnjo odločitvijo, da stranko popelje v parlamentarni boj. Podpredsednik stranke Igor Lukšič je recimo prepričan, da bi stranka lahko preživela tudi brez Pahorja na čelu: "Mnogi novinarji so spregledali, kaj je Borut povedal v drugem delu svojega govora na akademiji. Rekel je, da ni nujno, da bomo prvi na parlamentarnih volitvah. Borut se torej ni postavil za ta cilj."

Fizično kondicijo vzdržuje vsak dan, saj ga ni dneva, ko se ne bi ukvarjal s športom. A ravno prejšnji teden se s športom ni nič ukvarjal, ker je zbolel. Zbolel je prav v času, ko je moral sprejeti najpomembnejšo odločitev v svoji politični karieri.