Marko Zorko
1944 - 2008
No, pa sem spet v zosu, preklemanskem zosu. Izjemno nelagodno in neizmerno mučno je, če ti nekdo od znancev ali prijateljčkov umre, potem ti pa tam neki kreatorji pietete namignejo še, da bi bilo lepo, če bi v spomin rajnkemu navrgel nekaj ganljivih spominskih besed. Morda bi bilo vendarle najlepše, če bi se podal zgolj na samoten sprehod tja v gmajno, pa bi tam tistim, zdaj golim vejam in vejicam ter onim sinicam, ki med cingljajočim ščebetom brezciljno skakljajo po njih, oholo zabrusil, ho, ko bi ve vedele, kako in kolikokrat smo ga pa mi z Markotom neizmerno in bohotno srali. Tako pa moram zdaj tisti drek, ki ostane v srcu po vsaki smrti, še pocukrati in okrasiti s prahom drobno mlete sentimentalnosti, ki pa bi jo Zorko sam zanesljivo preziral. Zato bi bilo morda najbolje, če zgrabim kar njegovo taktiko. Ko smo tam na tistih nesrečnih Žalah pokopavali Munjenega, je bil nad tisto luknjico za žaro našemu skupnemu prijateljčku v spomin prebran Markov nekrolog, sam se zaradi bolezni pogreba ni več mogel udeležiti, ki pa ni bil prav nič sentimentalen, temveč so bile vse tiste lastnosti pokojnega, zaradi katerih smo ga tudi imenovali Munjeni, celo groteskno poudarjene. Torej, kdaj sva se sploh spoznala, niti ne vem, kar naenkrat sva za šankom v tistem starem, zdaj že davno izginulem Ferentu veselo trkala s steklenicami piva ter z veselo nostalgijo povojnih otrok prepevala svinjske pionirske pesmice, na primer tisto, fuk Marička, fuk Marten, ti maš pičko, jest pa klen ... Potem sem se pa kar neka jutra pričel zbujati v njegovem takratnem stanovanju tam nasproti sodišča in vsakokrat sva morala pospraviti prenekatero v prejšnjem večeru izpraznjeno steklenico ali pa pobrati iz črepinj kakšnega Chubyja ali pa morda Matjaža Hanžka, ki je sredi noči omahnil na preobloženo mizo. Včeraj sem sicer na jutranjem radijskem programu poslušal neke Marku posvečene poslovilne besede, seveda izpod ženskega peresa, ki so ga razglašale za nekako nezadržno privlačno luč, okrog katere so se kot vešče opojeno zbirali vsi duhovite in pronicljive besede željni. Vendar menim, da je to patetični kiks, saj je bilo Marku vsako gurujevstvo neizmerno tuje in mu je bilo dobesedno v krvi, da je rušil avtoritete. V vsakovrstne druščine, tako tiste uglednežev kot one s popackanega dna, pa se je rad pogrezal predvsem zaradi neobveznega kramljanja, ko postane pogovor tako prijeten in hecen, da si ne moreš kaj, da ne bi sogovornika počil po rami in med smehom izdavil, o, madona, ti ga pa znaš pihnit. Toda vendarle velja poudariti, da ti klepeti niso plahutali prazno in brezsmiselno kot suho listje v jesenskem vetru, le ljudje smo taki, da menimo, da so besede, ki niso izgovorjene s trdim in resnim obrazom, plitke in neodgovorne. Zorko pa je imel lastnost, da je modrosti izgovarjal s smehom in nekakšno toplino. Se spomnim nekega izmed najinih zadnjih temeljitejših pogovorov, ko mi je pravil o pravzaprav nezaslišani grozoti, ko ga je skoraj smrtonosno ruknilo v letalu, mislim, da se je iz Avstralije vračal domov, sem v Slovenijo, kako se je v grozo vseh potnikov dušil in valjal po tleh in kako je bil prepričan, da tokrat pa zares umira. A ves ta grozotni dogodek je v najinem razgovoru izgubil vsakršno usodnost in priznati moram, da sva se ob podrobnih opisih raznih detajlov tega "umiranja" nemalo presmejala. Kako so se pačili ostali prestrašeni potniki, pa kako je nespretno klatil z rokami in take reči. Zato mi je kar nekam žal, da ne more priti nazaj, da bi mi povedal, kako je bilo tokrat.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
