bušiji / Diverzije

V sredo je v javnost "pricurljal" Rumsfeldov memo - pač interna okrožnica, ki jo je ameriški obrambni minister poslal svojim podrejenim. Rummy v memu "razkriva", da bosta vojni v Afganistanu in Iraku "dolgo, naporno delo", da je ameriška v boju z al-Kajdo dosegla "mešane rezultate", da ameriška vojska ne zna izmeriti, "ali globalno vojno proti terorju dobivamo ali izgubljamo", da ni jasno, "ali dnevno ujamemo, ubijemo in onemogočimo več teroristov, kot jih rekrutirajo, izurijo in proti nam aktivirajo islamskei fundamentalistične šole in radikalna duhovščina", in da bi se moral Pentagon hitreje prilagajati novim situacijam v "globalni vojni proti terorju". Mediji so memo evforično pograbili in ga razglasili za eksplozivno senzacijo. Kar je bilo trapasto: Rumsfeld ni v memu povedal nič novega. Vse to je že povedal - javno, se razume. Razlika je bazično le v tem, da je prej te reči pripovedoval na tiskovnih konferencah, zdaj pa je izbral obliko "curljanja". In seveda, razlika je očitno tudi v tem, da si zdaj - zaradi blamaže v Iraku, ki je tudi njegovo maslo - ne more več privoščiti arogantnih, bombastičnih, nastopaških, showmanskih tiskovnih konferenc.

Glede na agonične okoliščine to ne bi bilo ravno kredibilno. To, kar "pricurlja", je trenutno bolj kredibilno. Bolje rečeno: če bi to, kar je "pricurljalo", povedal na tiskovni konferenci, bi nacija to dojela kot propagando - tako pa je to dojela kot resnico. Ja, Rummy je naciji omogočil vpogled v zakulisje. In ko je nacija pogledala v zakulisje, je lahko videla, da Rummy misli, da dela natanko to, kar mora delati, in da ima vizijo. Še več: ko je v memu filozofsko navrgel, da po njegovem "še niso naredili resnično ostrih potez" in da se prepočasi prilagajajo iraški situaciji, je bilo jasno, kaj hoče sporočiti naciji - da do zmage v Iraku vodita le večja agresivnost (= več mrtvih na obeh straneh) in hitrejše prilagajanje (= višji obrambni buždet). Zmaga pride, toda ne bo poceni. In nacija tu nima kaj - taka je resnica! Poanta mema je torej na dlani: Ljudje, brez panike, vse je okej! Nič ni narobe! Čaka nas happy end! Rummy je hotel pozornost s poraza preusmeriti na zmago. Memo je bil le navadna propagandna diverzija - "curljanje" je bilo inscenirano. Hej, niti preiskave, ki bi pripeljala do "izdajalca", niso sprožili!

Lov na Satana

To diverzantsko "curljanje" je le ena izmed diverzij, s katerimi so skušali bušiji zadnje čase pozornost javnosti preusmeriti drugam - proč od iraškega debakla. Ko alarmi niso več prijeli, je Bush krenil na internacionalno potovanje... ee, na "azijsko-avstralsko turnejo": glejte, kako cenjen in popularen je v tujini! Toda ni se mogel voziti v odprtem avtu - demonstranti so ga izžvižgali, tako v Avstraliji kot na Filipinih. Diverzija se je ponesrečila. In da bi bila mera polna, je filipinska predsednica Gloria Macapagal-Arroyo izjavila: "Če bomo hoteli premagati terorizem in levičarske agitatorje, bo moral Bush dobiti tudi vojno proti revščini. Revščina rojeva terorizem." Kar je bil atentat na Busha, ki besede "revščina" ne pozna - po njegovem je Zlo tisto, ki rojeva terorizem. In Bush je poleti svojo vizijo terorja, ki da ga rojeva Zlo, še ojačal - Rumsfeld je namreč za enega izmed svojih pomočnikov imenoval generala Williama G. Boykina, nekdanjega komandanta Posebnih enot, sicer krščanskega fundamentalista. Generalova zadolžitev je zelo specifična - lovil bo teroriste največjega kalibra, Osamo bin Ladna in Sadama Huseina. Še bolj specifično: lovil bo Zlo. Kar nas butne v popolno burko. Naj vas le spomnim, po čem slovi general Boykin. Za začetek, po tejle izjavi: "Naš sovražnik je spiritualen. Imenuje se princ teme. Naš sovražnik je tip po imenu Satan." Toliko, če še niste vedeli. In da veste: "Teroristi se nad nas spravljajo zato, ker smo krščanska nacija." In general bo dal vetra vsem tem izrodom, ki "podcenjujejo našega Boga". Da pa ne bi česa prepustil naključju, je spomladi kar osebno uril baptistično duhovščino - ni kaj, vsak duhovnik mora vedeti, kako se uporabljajo nož in očala za nočno vizijo. General, ki ima vojno proti terorju za sveto vojno, ki ima ameriško zunanjo politiko za križarski pohod in ki med državo in cerkvijo ne vidi razlike, bo torej lovil Zlo. Pričakovali bi, da bo Bush, "ponovno rojeni kristjan", ki sliši božji glas (Napadi Afganistan! Napadi al-Kajdo! Napadi Irak!), za to operacijo najel kakega izganjalca hudiča, toda problem je v tem, da ne bi mogel tekmovati z generalom Boykinom, ki iskreno verjame, da je Bush božji sel, da ga je v Belo hišo pripeljala božja intervencija in da je bil volilni kaos na Floridi akt božje previdnosti: "Zakaj je v Beli hiši ta mož? Večina Američanov ni volila zanj. Zakaj je tam? In povem vam, da je v Beli hiši zato, ker ga je v teh težkih časih tja postavil Bog!"

Bush in general bi bila lahko duet. Kot Rob Pilatus in Fabrice Morvan, hja, kot Milli Vanilli. Pela bi na playback. Le usta bi odpirala. Da to že počneta, ni nobenega dvoma. Za glas itak skrbi Bog, anonimni studijski vokalist. Dance with a Devil! In če malce bolje pomislite, je tudi general Boykin le Busheva diverzija. Kot veste, je Bushu v velik minus to, da še ni prijel Osame bin Ladna in Sadama Huseina. Ja, to je slabo za ratinge, slabo za imidž, slabo za kredibilnost. Naciji je sveto obljubil, da ju bo prijel. Z razlogom: ne moreš dobiti "vojne proti terorju", ne da bi prijel Osame in Sadama. In tu je trik: v hipu, ko je za lov na Osamo in Sadama zadolžil človeka, ki je voljan ta lov in ti dve tarči vedno postaviti v biblični kontekst boja med Dobrim in Zlim, je imel v roki tudi ready-made opravičilo, zakaj Osame in Sadama - likov, ki sta očitno pobegnila iz Biblije - še vedno ni prijel. Bolje rečeno: ker nacija ve, kako kompleksna reč je Biblija in kako nepojmljivo, nezapopadljivo, nezgrabljivo bitje je Satan, navsezadnje, na begu je že tisočletja, lažje razume, zakaj bušijem še vedno ni uspelo prijeti dveh Satanov, Osame in Sadama. Nacija si pač reče: Uf, že enega Satana je težko prijeti, kaj šele dva! Enačba te Busheve diverzije se torej glasi: lov na Osamo/Sadama = lov na Zlo = lov na Satana.

Irak - The Movie

Toda ta diverzija ima v resnici dvojni učinek: po eni strani preusmerja pozornost z mučnega dejstva, da Bush še vedno ni prijel Osame in Sadama, po drugi strani pa preusmerja tudi pozornost z iraške klavnice, ki ruši Busheve ratinge. Če namreč rečeš, da je Sadam isto kot Zlo/Satan in da iz svojega skrivališča še vedno meša, zapeljuje in režira Iračane (oh, in ne pozabite, da ima kar 43 % Iračanov pozitivno mnenje o Osami bin Ladnu!), nacija lažje verjame, da to, kar se dogaja v Iraku, ni boj iraškega ljudstva proti okupatorski vojski (in proti represiji in proti marionetnemu nacionalnemu svetu), ampak le obupana teroristična pirotehnika "preostankov Sadamovega režima". Je pa res, da ta diverzija ne more pokriti vse škode, ki jo Bushevim ratingom povzroča "osvobojeni" Irak - ob koncu septembra so sondaže pokazale, da le še 50 % Američanov meni, da je bila vojaška intervencija v Iraku upravičena. Šit! Bush je moral naglo ukrepati. In zato je bila potrebna nova diverzija - medijska turneja... ee, propagandni blitzkrieg. Bušiji - pravzaprav kar direktno štirje jezdeci Apokalipse, Bush, podpredsednik Dick Cheney, Rumsfeld in svetovalka za nacionalno varnost, Condoleezza Rice - so nedavno na hitro obleteli ameriške medije, predvsem lokalne časopise in lokalne TV postaje, in v dolgih, "ekskluzivnih" intervjujih naciji arogantno dopovedovali, da so ji mediji vsilili napačno, "negativno" predstavo o stanju v Iraku, da jim niso posredovali resnice o Iraku, da je v Iraku vse okej, da se situacija "izboljšuje" in "normalizira", da se reči sijajno razvijajo, da je opazen "napredek", da prihaja vse več dobrih novic in da je Irak na zanesljivi poti v svobodo in demokracijo.

Bush je šel celo tako daleč, da je 11. oktobra v radijskem govoru izjavil, da "Amerika aktivno preganja teroriste in Sadamove saboterje, ki se obupano borijo proti iraški svobodi." Toliko, da veste! Nihče v Iraku se ne bori proti okupatorju! "Briga me, kaj berete!" In da ne bo kakega nesporazuma - Irak dobesedno cveti. Kot je zatrobental Bush: "Nastalo je na tisoče novih podjetij... tržnice delajo s polno paro... police v trgovinah so polne... zgradili smo ceste, železnice in pristanišča... črpanje nafte je obnovljeno in korist od tega ima neposredno iraško ljudstvo." Skratka, v Iraku je bolje kot v Ameriki. In da ne govorimo o tem, da je v Iraku bolje kot v Kaliforniji, ki je morala nedavno zaradi slabe ekonomije "odpoklicati" guvernerja. Ne torej Kalifornija, Irak je dežela trenutka! Film. Še malo, pa bo turistična Meka. Čudno - Združeni narodi, Mednarodni denarni sklad in drugi pravijo, da je iraška ekonomija na psu. Da ji gre slabše kot pod Sadamom. Brezposelnih je več kot 70 % za delo sposobnih Iračanov! Telefonski sistem ne deluje, voda je onesnažena, elektrike primanjkuje. Celo goriva primanjkuje! Ljudje so podhranjeni. Slumi se širijo. Ljudje nimajo denarja, da bi popadli tiste "police". Varnosti ni. V resnici cvetijo le bolezni, kriminal, pirotehnika in intifada: avtomobili in tovornjaki letijo v zrak, samomorilskim bombnim atentatom, pokolom, snajperističnim šutingom, puntom, zasedam, konfrontacijam, demonstracijam in pogrebnim procesijam ni ne konca ne kraja, humanitarne agencije bežijo, iraški civilisti in ameriški vojaki umirajo - na dnevni osnovi. Vsak mesec umre nekaj deset Američanov - in nekaj sto Iračanov. Ja, ne konca ne kraja ni tudi ameriškim racijam, streljanjem na slepo, represalijam in retaliacijam - domovi tistih, ki so osumljeni, da so vpleteni v protiameriške dejavnosti, se rušijo, lagerji se polnijo. Irak je film katastrofe. In seveda - revščina, "ki rojeva terorizem", dramatično narašča.

Toda Bushu je ta slika očitno tako všeč, da se ne ustavi pred nobeno retušo, pred nobeno fabrikacijo - pred nobeno diverzijo.