svet / Osama bin Laden osemdesetih

Uganite, kdo je to? Prvič, grozil je Zahodu. Drugič, gostil in financiral je teroriste. Tretjič, razvijal je orožje za množično uničevanje. Četrtič, napadel je sosednjo državo. Petič, svoje zapore je prelevil v mučilnice. Šestič, ameriški predsednik je raketiral njegovo rezidenco. Sedmič, na oblast je prišel s pučem in potem dolga leta vladal kot diktator. Osmič, preživel je mnoge atentate. Devetič, podžigal je sovraštvo do Izraela. In desetič, dežela, ki jo je zaklenil, je naftna velesila. Sadam Husein? Ne, polkovnik Moamer al Gadafi, 62-letni Voditelj revolucije in najlepši sin Libije, ali natančneje, Socialistične libijske arabske ljudske republike džamahirije. Gadafi je ves ta čas počel to, kar so očitali Sadamu. Bolje rečno, Sadamu niso nikoli dokazali, da gosti teroriste in da razvija orožje za množično uničevanje (vsaj ne zadnje čase), pa tudi nikoli niso mogli dokazati, da ogroža Zahod - Gadafi je dokazano gostil in financiral teroriste, dokazano je razvijal orožje za množično uničevanje in dokazano je ogrožal Zahod. Hej, njegova agenta naj bi leta 1988 nad škotskim Lockerbiejem razstrelila potniško letalo in pri tem pogubila 270 ljudi. Njegovi agenti naj bi leta 1986 razstrelili berlinski disko La Belle in pri tem pokončali dva ameriška vojaka, kar je pripeljalo do retaliacije (ja, Ronald Reagan je zbombardiral Libijo). In njegovi agenti so leta 1984 v Londonu streljali iz libijske ambasade in pri tem ubili policistko Yvonne Fletcher. Jasno, Sadam je ražnjič, Gadafi pa še vedno vrti raženj. Še huje, Sadam velja za najslabšega med najslabšimi, Gadafi, nekdanji Public Enemy Number One, pa je zdaj na lepem multilateralist, režiser perestrojke in prijatelj Zahoda, pa tudi svetovnega miru, boja proti terorizmu in dueta Bush/Blair. Da bi bila mera polna, ga je Tony celo obiskal (v beduinskem šotoru), Bush pa je k njemu poslal svojega posebnega odposlanca. Gadafi, še včeraj "stekli pes" razširjene verzije "osi zla", je obiskal Bruselj. V družbi svojih mnogih telesnih stražark, se razume. Nikoli ne veš.

Kako to, da so Gadafija po petnajstih letih sankcij spustili nazaj v igro, Sadama pa ne? Kako to, da so Sadama napadli, Gadafija pa ne? Kako to, da so šli nad Gadafija z diplomacijo, nad Sadama pa ne? Zakaj je bil mučitelj iraškega ljudstva nesprejemljiv in zakaj je mučitelj libijskega ljudstva sprejemljiv? Je to misterij, dvojna morala, strateški paradoks, geopolitična akrobacija - ali le ena izmed mnogih ironij "vojne proti terorju"? Ali pa je bil Gadafi le bolj zvit od Sadama? Pa poglejmo: s čim se je Gadafi tako prikupil? Kaj mu je tako otoplilo imidž? Zadostovale so tri taktične poteze: za začetek, sporočil je, da bo izplačal odškodnino svojcem Yvonne Fletcher (250.000 funtov), dalje, v Haag je poslal tipa, ki naj bi nad Lockerbiejem raztreščila potniško letalo (svojcem žrtev bo tudi izplačal odškodnine), in končno, ob koncu lanskega leta je - ob asistenci Tonyja Blaira - napovedal, da bo demontiral svoje orožje za množično uničevanje in da bo vse laboratorije odprl mednarodnim inšpekcijam. Britanski zunanji minister Jack Straw je poudaril, da je to, kar je storil kolonel, "državniško in pogumno". Ironično, Sadam Husein si takih "pogumnih in državniških" potez ni mogel privoščiti, to pa zato, ker njegovi agenti niso streljali iz iraških ambasad, ker njegovi agenti niso razstreljevali potniških letal in ker ni imel orožja za množično uničevanje.

Ko je Gadafi oznanil, da se odpoveduje orožju za množično uničevanje, so najbolj pobožni bušiji hitro ugotovili, da se je zgodil "čudež", ki dokazuje, da je Bush res neke sorte odrešitelj - glejte, spreobrnil je Gadafija! Ha - ko je Gadafi videl, kaj je Bush naredil Sadamu, se je tako ustrašil, da je dvignil roke! Vsekakor, Blair in Bush sta potrebovala Gadafijevo "spreobrnitev", da bi pokazala, da je "vojna proti terorju" smiselna in da daje rezultate. A po drugi strani - tudi Gadafi je potreboval "spreobrnitev", bolje rečeno, moral se je postaviti na "pravo stran vojne proti terorju", da bi zajezdil moralni kontekst, v katerem bi lahko še naprej mirno in nekaznovano obračunaval z islamskimi radikali, ki se ga skušajo znebiti in ki se jim zdi Libija premalo islamska (on sam pa "protimuslimanski"), in prepovedanimi strankami, ki zahtevajo njegov odstop in demokratizacijo Libije. Če si na "pravi strani vojne proti terorju", lahko vse, ki te ogrožajo, kritizirajo ali pa rušijo, razglasiš za teroriste, "povezane" z al-Kajdo. Ni kaj, Gadafi, novi partner "svobodnega sveta", se je obrti učil tudi pri Bushu.

Gadafijeva mučilnica

Je pa treba Libijo razumeti tudi kot Bushevo darilo Tonyju Blairu - ker mu je Blair ves čas zvesto stal ob strani, mu je Bush Libijo prepustil brez boja. Ne brez razloga - Libija je gospodarsko v taki riti, da bo pravi El Dorado za britanske korporacije. British Aerospace, največji britanski orožarski trust, se že pogaja, britansko-nizozemska naftna družba Shell pa je že na libijski obali. Le zakaj ne - Libija, ki ima bajne naftne rezerve, dnevno nafila skoraj milijon in pol sodčkov. Ko smo izvedeli, da so britanska pogajanja z Gadafijem trajala 9 mesecev, smo se še enkrat ovedli relativnosti in perverznosti "vojne proti terorju" - medtem ko so bombardirali in raketirali Irak, so se skrivaj pogajali z dokazanim sponzorjem terorizma. Še bolj perverzno: ko v Iraku niso našli obeh "razlogov" za invazijo (orožja za množično uničevanje in povezav z al-Kajdo), so hitro rekli, da so Irak napadli zato, da bi ga osvobodili diktatorja, ki je mučil in pobijal nedolžne Iračane, toda medtem so se še vedno skrivaj pogajali z diktatorjem, ki je razvijal orožje za množično uničevanje ter mučil in pobijal nedolžne Libijce (in nedolžne tujce). In ko sta se Gadafi in Blair rokovala, smo lahko le ugotovili, kako tenka linija je med vojno in kupčijo, med destrukcijo in objemom.

Spomnite se le, kako so bušiji in blairiji pred invazijo mahali s Sadamovim dosjejem - no, Gadafijev dosje ni nič bolj sprejemljiv. Svobode tiska, svobode izražanja in svobode združevanja v Libiji ni. Štrajki in politične stranke so prepovedani. Kritiziranje Gadafija je izobčeno. Kritiziranje političnega sistema - ljudske republike na poti v socializem - tudi. Aresti, recimo Abu Salim, ki je libijska verzija Abu Grajba, so polni političnih zapornikov. Nihče ne ve, koliko jih je - ker jih držijo brez obtožnice, ker jim onemogočajo stike s svojci, ker si ne smejo izbrati zagovornika. Incommunicado. Mučenje vključuje vse znane prvine, tudi elektrošoke. Mučijo tudi tujce. Sojenja - ko in če do njih pride - so zelo hitra, no, nagla. Pogosto sodijo inženirjem, profesorjem in doktorjem - običajno jih obtožijo članstva v kaki prepovedani stranki. Hej, zakon je zakon. In Kafka je Kafka. Tu in tam kakega političnega zapornika spustijo, vendar šele po mnogih - dvajsetih, celo tridesetih - letih samice. Nekateri preprosto "izginejo". V osemdesetih so študente obešali kar na univerzah. Knjige so gorele - in amputacije cvetele. Smrtna kazen ni nič izjemnega, le da so eksekucije očitno vse bolj tajne. Dikcija obtožnic je običajno absurdna, retro stalinistična. Recimo: pred časom je ljudsko sodišče v Tripoliju dva Libijca, enega Ganca in štiri Nigerijce obsodilo na smrt, ker so "spletkarili proti libijski politiki in njeni vodilni vlogi v Afriki, spodkopavali prizadevanja Libijske džamahirije, da bi ustvarila enotno afriško entiteto, in vznemirjali javni red in mir". Kdor nasprotuje Gadafijevi viziji Afrike, je zarotnik, ki gre najprej pod elektriko in potem pod rablja. Ni edini. Ne tako davno nazaj je namreč ljudsko sodišče smrtno kazen izreklo tudi šestim bolgarskim medicinskim sestram in palestinskemu doktorju, ki da so leta 1999 libijske otroke namerno okužili z virusom HIV. In zakaj so to storili? Ker so hoteli destabilizirati Libijo! Ni problema - vse so priznali. Obsojenci so povedali drugačno zgodbo - "priznanja" so iz njih vlekli s torturo, tudi s pretepanjem in elektrošoki. Doktorja so sodomirali, nategovali, razobešali, cvrli - in mu izbili zobe. Oče ga ni prepoznal. No, Voditelju revolucije je bilo vse takoj jasno - zarotniki so delali po nareku CIE in Mosada. Hja, ko je začela Libija leta 2002 predsedovati komisiji za človekove pravice pri Združenih narodih, je šlo na smeh celo mrtvim - da ne govorim o tistih, skozi katere so tedaj ravno spuščali elektriko.

Hecno - v Sadamu so videli Hitlerja, v Gadafiju pa le nonšalantnega ekscentrika in lunatičnega showmana. Drži, na oblasti je že toliko časa (35 let!), da izgleda irealno. Fiktivno. Njegove izjave so bile vedno veselice. Recimo: "Kapitalisti so jajca in med spremenili v šampon." Ali pa: "Ne potrebujemo demokracije, ampak vodne črpalke." In: "V Španiji vsak dan pobijejo šest bikov." Ko je hotel pokazati, da je večji od Marxa in Einsteina, si je izmislil "Tretjo univerzalno teorijo", s katero je Libijo popeljal onstran komunizma in kapitalizma. Na koncu puščave je vedno videl luč, zato se je hotel leta 1978 včlaniti v Varšavski pakt. Njegova Zelena knjiga (1976) je bila tako urgentna zakladnica modrosti, da ji je zložil še dve nadaljevanji. Volilni uspeh nemških zelenih je pripisal svoji Zeleni knjigi. Teroristični napad na Ameriko je sicer takoj obsodil, potem pa dodal, da bi moral Bush napasti tudi Britanijo, ki da gosti islamske fundamentaliste. Gadafi, ki na turnejah po Afriki ljudem iz svoje limuzine meče dolarske bankovce, je brat in mentor, pa tudi modni guru, literarni kritik in nutricionist - ljudstvu vsako leto sproti pove, kaj mora oblačiti, jesti in brati. HIV je razglasil za "miroljubni, ne pa agresivni virus". Nimate se česa bati, še zlasti "če ste hetero". Le zakaj? "Bog je poslal aids, da bi obrzdal Zahod." In seveda - malarijo in cece je poslal zato, da bi preprečil rekolonizacijo Afrike. Da pa bi se kolonialisti težje znašli, je spremenil koledar - in mesece imenoval po sebi. Gadafi, edini kvalificirani tolmač Korana in zagovornik preprostega življenja, je mesijanski etno mitoman z multimilijonskim pogledom. Da libijski nogometaši ne bi slučajno zasenčili njegove karizme, jih morajo komentatorji klicati po številkah, ne pa po imenih. Kako bi v Libiji izgledalo svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga hoče Voditelj revolucije gostiti leta 2010, si težko predstavljamo. No, kljub temu je najavil akvizijo angleškega nogometnega kluba - ni sicer še jasno katerega (Bolton, Leeds, Aston Villa, Manchester City, Everton), toda delež, ki ga ima v Juventusu, mu očitno ni več dovolj. Gadafijeva firma Lafico ima za vsak primer deleže v mnogih tujih firmah, predvsem v Italiji (ja, tudi v tvrdki Olcese, ki izdeluje njegove kostume), nekdanji lastnici Libije, pa tudi v Angliji in Ameriki - Gadafijev delničarski grand total znaša 6 milijard dolarjev. Vau! Sadamu ni verjetno nič jasno. Le kako? Tudi Gadafijevi sinovi so playboyi - in eden je celo predsednik libijskega olimpijskega komiteja.

Tretja univerzalna teorija

Gadafi se je rodil leta 1942, v času bitke pri El Alameinu - v revni družini. Kot Sadam. Kmalu je postal fan egipčanskega predsednika Naserja, panarabski nacionalist in antizionist - kot Sadam. Prvih protiizraelskih demonstracij se je udeležil pri štirinajstih, se vpisal na vojaško šolo (britansko!), ponavljal slogan "Socializem, Enotnost, Svoboda", leta 1969, ko je bil 80-letni libijski kralj Idris daleč stran, na okrevanju v nekih turških toplicah, pa je priredil svoj prvi show - vojaški udar. Kralja je vrgel, nagnal ameriško in britansko vojsko, izgnal 25.000 potomcev italijanskih kolonistov, zaprl nočne klube, bare in igralnice ter nacionaliziral nafto in industrijo, s katero je Libiji dvignil standard. Pribočniki so mu sporočili: Ljudstvo je navdušeno! Gadafi je bil hit - tudi v Jugi, še zlasti ko je v naslednjih letih Libijo očistil tujih ideologij in tujih vplivov. Ko je islam zmiksal s svojo vizijo socializma, za potrebe svoje telesne straže pa angažiral seksi, naličene in nadišavljene bejbe, ki se junaško mečejo pred krogle, se je dotaknil večnosti. Da so bili stranski produkti njegove "Tretje univerzalne teorije" korupcija, nepotizem, represija in brezposelnost, ga ni motilo. Bil je preglobok in prevelik, da bi se menil za detajle. V vojno se je spustil s petimi sosedami (izmed šestih), iz okupiranega dela Čada, ki ga je razglasil za libijski teritorij, pa se je umaknil šele leta 1994. Ne, Sadamu definitivno ni bilo nič jasno.

Gadafi, "Osama bin Laden osemdesetih" (in fan sovjetske okupacije Afganistana), je sponzoriral ugrabitve, atentate, revolucije, puče, osvobodilna gibanja in teroriste (IRA, PLO, Carlos, "Črni september", "Rdeča armada"), skoval izraz džamahirija ("država množic"), Savdski Arabiji očital, da se je spečala s Hudičem, ko je na svoj teritorij spustila ameriško vojsko, si z nafto kupoval vpliv v Afriki, ki jo je hotel zmodelirati po EU, ves čas pa hotel predvsem dvoje - združiti vse Arabce in uničiti Izrael. Imel se je za "meč islama". Te dni je protestno zapustil vrh Arabske lige, ker ni podprla "Isratina" - njegove ideje o enotni državi Izraelcev in Palestincev, ki bi postala članica Arabske lige. Hotel je biti voditelj arabskega sveta - ni mu uspelo. Hotel je biti voditelj Afrike - ni mu uspelo. Tretji svet se je naveličal njegovega poziranja. Zato se je prilepil na Zahod. Našel je novo publiko. To je vse, kar potrebuje. Vse, kar potrebuje Zahod, pa je showman, ki ima nafto in 12.070 jedrskih konic manj kot Bush.