MLADINA Trgovina

Igor Mekina

9. 10. 2001  |  Mladina 40  |  Družba

Spopad civilizacij

Zavezniška akcija proti "terorističnim državam" je lahko dvorezna

"Optimalna strategija bo kombinacija različnih elementov organiziranja vstaje - od psihološke vojne do dostave orožja upornikom ... Ne bo šlo za množično uporabo letalstva ali za množično pošiljanje divizij v regijo. To bo gverilska vojna, v kateri bodo ZDA orkestrirale upornike." S temi besedami ameriški inštitut za strateška predvidevanja Stratfor napoveduje obrise ameriške in mednarodne akcije proti Osami bin Ladnu in njegovi teroristični organizaciji v Afganistanu ter drugim "malopridnim državam".

Vojna proti teroristom kljub temu odpira številna vprašanja. Še zdaj ni jasno, ali bo ameriška akcija udarila po pravih ciljih in kakšen bo odgovor islamskih skrajnežev. Analize ameriških raziskovalnih centrov zato ne izključujejo dveh možnih črnih scenarijev poteka vojne - globalne razširitve "superterorizma" in razširitve lokalne vojne proti peščici teroristov v vsesplošen "spopad civilizacij".

Nevarnost se skriva v samem odgovoru na teroristične grožnje. Klasične vojaške akcije in posredovanje so proti teroristom brez haska. Celo ameriški senator Richard Lugar je ugotovil, da "fanatikov in majhnih skupin nezadovoljnežev" ne moreš prestrašiti s "klasično grožnjo o množični povračilni akciji". Še več - teroristi si klasično intervencijo celo želijo, saj lahko žrtve med prebivalstvom njihovih dežel povečajo dotok novih teroristov in s tem možnosti za uspeh. Prav zato so razlike med stališči ZDA in Evrope do tega, kako udariti po teroristih, še posebej očitne. Evropske države so se s teroristi pogajale že v sedemdesetih in osemdesetih letih, ZDA pa so zmeraj zagovarjale stališče, da s teroristi ni pogajanj. Evropske države prav tako dvomijo o ustreznosti ameriške politike pritiska na "malopridne" države. Ko so leta 1996 ZDA želele mednarodno podporo pri načrtu za boj proti terorizmu in med prednostnimi nalogami navedle izolacijo "malopridnih" držav, so predvsem francoski diplomati ugovarjali, češ da se ZDA preveč ukvarjajo s "starimi" oblikami terorizma. Francoski diplomati so opozarjali, da so ohlapne zveze transnacionalnih terorističnih skupin, ki se financirajo same - na primer radikalne islamske celice -, nova oblika terorizma. Da so imeli prav, je postalo jasno šele po meteorskem vzponu bin Ladnove organizacije.

Resna grožnja, ki jo s sabo prinaša mednarodno vojaško posredovanje proti teroristom, se skriva v nevarnosti, da spopad s teroristi dejansko preraste v "spopad civilizacij".

Huntington

Teorija o spopadu civilizacij ni nova, leta 1995 pa jo je harvardski profesor in nekdanji Carterjev svetovalec Samuel Huntington v novi preobleki predstavil v časopisu Journal of Foreign Affairs. Kritiki so ji pogosto tudi upravičeno očitali marsikaj - od komaj prikritega rasizma do ideologije za upravičevanje vojn. Vendar se vsaj v nekaterih delih ta teorija po zadnjem napadu na ZDA zdi manj neverjetna kot še pred nekaj leti, ko je padel berlinski zid in je bil liberalizem na pohodu. Drugače od Francisa Fukoyame, ki je napovedoval vsesplošno zmago demokracije in "konec zgodovine", je Huntington še zmeraj prepričan, da v svetu vlada antagonistično stanje. Huntington to ponazori s citatom iz novele Michaela Dibdina, ki trdi, da "ne more biti pravih prijateljev brez pravih sovražnikov" in da "dokler ne sovražimo tega, kar nismo, ne moremo imeti radi tega, kar smo". Zato so po Huntingtonovem mnenju "sovražniki nujni" za ljudi, "ki iščejo svojo identiteto". Huntington trdi, da silnice kulturnih identitet določajo smer kohezivnih in konfliktnih interesov v svetu. Po njegovem je danes svetovna politika prvič v zgodovini multipolarna in multicivilizacijska, ravnotežje moči med civilizacijami pa se spreminja tako, da nastaja svet, ki temelji na različnih civilizacijah, to pomeni, da družbe, ki imajo enake kulturne vrednote, bolj sodelujejo druga z drugo. Države se po njegovem zbirajo okoli voditeljev posameznih civilizacij, poskusi prehoda dežel iz ene civilizacije v drugo pa so večinoma neuspešni.

Ključnega pomena za razumevanje Huntingtonove teorije je seveda pojem "civilizacije". Huntington navaja Braudelovo definicijo, po kateri je civilizacija "prostor, kulturno območje" in "zbirka kulturnih značilnosti in fenomenov". Drugače od drugih vrst identitet je civilizacija "najvišja" in tudi "najširša" kulturna skupnost. Vendar civilizacija ni samo preprosta skupnost običajev, kulture in skupne zgodovine. Poseben položaj ima religija, Huntington je prav zato prepričan, da se "ljudje, ki so iste nacionalnost in govorijo isti jezik, vendar se razlikujejo v religiji, lahko pobijajo med seboj, tako kot se je to zgodilo v Libanonu, nekdanji Jugoslaviji in na podcelini".

Glede števila civilizacij v mnenjih ni velikih razlik. Večina avtorjev pritrjuje mnenju, da v tem trenutku lahko govorimo o kitajski, japonski, islamski, zahodni, latinskoameriški, afriški (pogojno) in hindujski civilizaciji. Vzponu islama pripisuje Huntington največji pomen. Po njegovem je proces ponovne islamizacije že delno sekulariziranih islamskih držav podoben nekdanjemu vzponu protestantizma v Evropi. Islam je uporništvo proti avtokratskim "režimom v bunkerjih", ki jih najbolj podpirajo prav ZDA. Prav zato je nevarnost, da ameriške akcije proti Afganistanu in drugim islamskim državam povzročijo nov val uporništva in radikalne islamizacije držav, v katerih živi milijarda človeštva, toliko resnejša.

Huntington prav tako nasprotuje priljubljeni tezi, da sodobni procesi globalizacije vodijo k vsesplošni prevladi kapitalističnega družbenega reda in k vzniku univerzalne civilizacije. Po njegovem elita posameznikov, ki se npr. zbirajo v Davosu, res lahko spada v isti kulturni krog in nadzoruje večino institucij v svojih državah, toda zunaj tega, kar se imenuje Zahod, tem vrednotam pritrjuje verjetno manj kot odstotek svetovnega prebivalstva. Podatek, da je oseminosemdeset odstotkov najbolj gledanih filmov proizvedenih v ZDA in ne kje drugje, po Huntingtonovem mnenju dokazuje le to, da povsod obstaja "zanimanje ljudi za vprašanja ljubezni, seksa, skrivnosti, heroizma in bogastva", hkrati pa ta podatek ne dokazuje nikakršne kulturne enotnosti sveta, temveč ponazarja le "sposobnost profitno usmerjenih in večinoma ameriških podjetij, da izkoriščajo te interese v svojo korist".

Huntington nasprotuje tudi tezi, da sodobni svet povezuje vse intenzivnejša trgovina. V prid temu navaja, da se je trgovina res občutno povečevala v šestdesetih in sedemdesetih letih in da se je nato končala še hladna vojna, da pa je bila mednarodna trgovina na vrhuncu tudi leta 1913, pred začetkom prve svetovne vojne. "Če mednarodna trgovina na tej ravni ni preprečila vojne, kdaj jo potemtakem lahko sploh prepreči? Podatki preprosto ne podpirajo liberalne, internacionalistične postavke, da trgovina spodbuja mir." V dokaz navaja raziskave, ki dokazujejo, da lahko "visoke stopnje ekonomske interdependence" vplivajo na "krepitev miru ali vojne, odvisno od pričakovanj prihodnje trgovine". Ekonomska soodvisnost krepi mir le tedaj, kadar "države pričakujejo, da se bodo visoke stopnje ekonomske menjave nadaljevale tudi v predvidljivi prihodnosti", hkrati je, "če države ne bodo pričakovale nadaljevanja visokih stopenj soodvisnosti, mogoče pričakovati vojno". Preživetje Zahoda je po njegovem zato odvisno od sposobnosti ZDA, da sprejmejo svojo civilizacijo le kot eno od mnogih in ne kot univerzalno.

Novi regionalizem?

Nekatere resne dolgoročne analize vzponov in padcev velikih sil pritrjujejo mnenju, da smo še zmeraj daleč od globalne, svetovne družbe, ki bi jo vodila mednarodna skupnost in kjer bi bili večji konflikti izključeni. Natančno opazovanje dogajanja v zadnjih 1000 letih dokazuje obstoj "cikličnih" oziroma celo "učnih" faz v razvoju velikih sil; ta poteka od "graditve koalicij" do "izziva svetovnega voditelja". *V tem trenutku naj bi sicer še imeli opraviti z vodilno vlogo ZDA, ki so v fazi "graditve koalicij". Ta faza se je začela leta 1973 in naj bi se izteka z obdobjem "makroodločitve".

Raziskovalci, ki so se ukvarjali z zgodovino vojaških spopadov, so dokazali precej duhamorno dejstvo, da menda obstaja povezava med 50- do 60-letnimi cikli in številom umrlih v vojnah. Raziskave so potrdile večjo verjetnost večjih vojn v pozni "naraščajoči" fazi krivulje teh tako imenovanih "K-ciklov". To je interpretirano z obrazložitvijo, da si države, ki si sicer želijo v vojne, to "lahko privoščijo šele, ko jim gospodarska rast priskrbi dovolj sredstev". Resni spopadi bi se lahko po mnenju teh analitikov začeli v trenutku, ko "se upadajoča globalna sila sreča z izzivom rastoče regionalne sile".

Danes v nasprotju s prepričanjem, da procesi globalizacije ustvarjajo enoten svetovni trg, nekatere raziskave kažejo vznik novih avtarkičnih trgovinskih blokov. Prav ti bloki naj bi po mnenju mnogih bili prva stopnica na poti v vojno med velikimi silami. Procesi globalizacije in fragmentacije stopajo z roko v roki. Regionalizem danes sicer pomeni "odpravo trgovinskih ovir znotraj regij", vendar žal pogosto hkrati dvigovanje novih zidov pred preostalim svetom. Tudi nekatere najnovejše primerjave sodobnega ekonomskega sistema s tistim iz preteklosti (v letih 1938, 1960 in 1990) kažejo zanimive ugotovitve, ki potrjujejo mnenja o večji razdeljenosti sveta, kot se to na prvi pogled dozdeva. Analiza je potrdila obstoj treh ekonomskih blokov (vodijo jih ZDA, Japonska in Nemčija). Še zanimivejše je spoznanje, da naj bi bila "struktura gospodarstva leta 1990" bolj podobna tisti leta 1938 in naj bi se pomembno "razlikovala od strukture iz leta 1960".

Od načina ravnanja zahodnih držav bo odvisno, ali bo vojaško posredovanje zatrlo terorizem ali razplamtelo novo sovraštvo, ki bi lahko pometlo z množico ameriških vazalov na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Tiste, ki menijo, da so vse to le črnoglede napovedi brez realne podlage in da je svet v času vsestranske globalizacije odporen proti še eni vojni "velikih sil", pa bi bilo za konec treba opozoriti na mnenje znanega raziskovalca vzponov in padcev velikih sil Paula Kennedyja, "da je bilo to prepričanje prav tako razširjeno v devetnajstem stoletju". Kennedy opozarja, da se je tudi knjiga Normana Angella Velika iluzija, ki je postala mednarodna uspešnica zaradi trditve, da je vojna "ekonomski propad zmagovalca in poraženega", pojavila konec leta 1910, " ko so evropski generalštabi že tiho končevali svoje vojne načrte"