hrvaško-slovenski odnosi / Močvirske leteče steklenice

Ste s tem filmom gostovali že kje drugje, preden ste šli v Zagreb?

Ja, dobili smo 1. nagrado na mednarodnem festivalu športnega filma na Zlatiboru. Konkurenca je bila kar huda, saj so sodelovali filmi iz 25 držav. Vabila pa se po tem kar vrstijo, od Pulja, Beograda ...

Zagrebška projekcija je bila menda dobro obiskana?

Klub Močvara nas je povabil. To naj bi bil nekakšen nogometni večer, najprej film o Milku Djurovskem in nato še film o zlati mladinski reprezentanci iz Čila leta 1987, za katero so igrali Prosinečki, Boban, Mijatović, Mihajlović ... Presenečen sem bil, da se je tam zbralo toliko ljudi, okoli 300. Navadno jih na projekcijah dokumentarcev ni toliko.

Se da določiti, kdo so bili gledalci?

Večinoma je bila mlajša publika. Veliko študentov, novinarjev, medijskih osebnosti. Tam je bil na primer voditelj oddaje Nedeljom u dva. Bili so pisatelji, na primer Miljenko Jergović, Perić, Perišić ... Ogromno je bilo intelektualne, mogoče rahlo alter scene. Bil je tudi neki menedžer Coca-Cole.

Kako so oni sprejeli vaše videnje nekdanjega zvezdnika Partizana in Crvene zvezde?

Film je bil odlično sprejet, ogromno je bilo smeha tudi po projekciji, ko je imela filmska ekipa pogovor z Globusovim kolumnistom Jergovićem, kar mi je dalo občutek, da končno obstaja publika, ki filma ne dojema le kot jugonostalgičnega.

Potem so prišli drugače misleči?

Ja, med projekcijo drugega filma. Bili smo pri šanku, ko so naenkrat vdrli skini, nastala je popolna panika. Takoj so začeli v nas metati steklenice. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to zelo organiziran napad. Vojaška akcija. Po uradnih podatkih policije jih je bilo 60. Trideset jih je prišlo noter, drugi so čakali zunaj, če bi kdo hotel pobegniti. Hkrati so malo demolirali avtomobile. Ves napad je trajal samo pet minut. Prišli so noter, oboroženi s kiji, z verigami, vsi so imeli steklenice. Šli so naravnost v dvorano do odra, razsuli platno, zraven so udarjali, kolikor je bilo mogoče, po ljudeh. Metali so steklenice. Jaz sem eno skoraj dobil v glavo.

Kako so se odzvali napadeni obiskovalci?

Nastala je popolna panika. Ženske so se jokale, bila je norišnica. Zatekli smo se na WC. Po nekaj minutah so se stvari malo organizirale. Ženske so se umaknile nazaj, tipi so se že postavili v obrambno vrsto. Če bi skini prišli v WC, bi se spopadli. Videl sem, da so tudi nekateri obiskovalci vzeli steklenice v roke. Skini pa so imeli enostavno taktiko vdreti, narediti čim več škode in oditi. Ko so šli ven, je bilo to pogorišče. Vse je bilo razbito, okna, zvočniki ...

Kaj pa poškodbe ljudi?

Najprej so bili na udaru tisti pri šanku, saj so na nas zmetali steklenice in marsikdo jo je dobil tudi v glavo. Enega sem videl, da se mu je v glavo zaril kos stekla. Po vsem tem sta prišla dva rešilca, eden je ljudi odvažal, v drugem pa so jih kar tam šivali.

Na projekcijo je prišel tudi slovenski pisatelj Dušan Čater in napad preživel na zelo zanimiv način.

Na začetku napada je bil ravno na veliki potrebi in je v bistvu imel to srečo, da je napad pričakal v zaklonišču. Ko so mu vdrli v stranišče, se je začel dreti, naj gredo ven, ker serje. Potem so mu razložili, da so vdrli skini in bo moral malo potrpeti.

Kako se je na napad odzvala policija?

Za pot, dolgo 400 metrov, so potrebovali okoli 20 minut. Zanimivo, da redarjem redarske službe Divljak, d. o. o., po največjem skinovskem napadu na Hrvaškem ni bilo nič. Nazadnje smo se spraševali, ali je bilo vse dogovorjeno. Policija se je odzvala zelo rutinsko. Eno samo marico so poslali, naj jih gre iskat ...

Kdo naj bi bili napadalci?

Težko je povedati, ali so bili samo skini ali tudi Bad Blue Boysi. Zadnje informacije pravijo, da so bili Boysi, da so jih menda nekaj prijeli.

Kaj naj bi bil njihov motiv, saj je bil to film o makedonskem nogometašu, ki so ga naredili Slovenci?

Ena razlaga je, da je to zanje nogometna vojna, ker je bil Djurovski zvezdnik Crvene zvezde in Partizana. Po tej teoriji naj bi šlo za moment nogometa in nacionalizma. Ker so v Zagrebu že imeli srbske filme, nastopali so srbski glasbeniki, pa ni bilo nobenih izgredov. Prav gotovo ima nogomet na Hrvaškem posebno vlogo in so bolj občutljivi.

Pojavljale so se tudi teorije, da so iskali Djurovskega, saj je bil njegov prihod napovedan. Če so udarjali po vseh, ta teorija odpade?

Težko je reči. Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če bi prišli pol ure prej, ko smo imeli pogovor. Imeli so dobro izdelano strategijo. Niso prišli takrat, ko je bilo tam polno kamer in fotoreporterjev. Vpadli so ob taki uri, ko so se stvari že počasi končevale, vsaj kar se programa tiče.

Kakšni pa so videti BBB v akciji, med navijanjem naredijo zelo strašen vtis?

Tisto, kar smo videli, je bilo res dokaj strašno. Vsa ta njihova ikonografija z jaknami, s kapucami prek glave. Še bolj pa se ojunačijo v masi, ko imajo različne rekvizite, ko začutijo strah v množici.

Kakšni pa so odzivi?

Naslednji dan je bilo to na vseh naslovnicah časopisov. Incident je dobil tudi mednarodne razsežnosti. Napad je obsodil župan Zagreba. Nekateri ljudje so paranoični, drugi besni. Vsi po vrsti pa imajo občutek, da bo policija stvar zavlačevala in jo tiho pospravila; to bo podobnim dalo pogum za napade, če bodo tokratni krivci ostali nekaznovani.

Kaj pa pravi sam Djurovski?

Mislil je priti, vendar je v zadnjem trenutku, zaradi osebnih razlogov, odpovedal. Kot kaže, je bolje dojel razsežnosti nogometa in te norosti, ki se lahko tu razvije. Seveda mu je žal, da se je to zgodilo.