vojna / Beg pred maščevanjem

“Bežimo pred Američani, talibani in barbari Severnega zavezništva,” se razburja ženska z dojenčkom v rokah. Možje v belih tradicionalnih nošah in s turbani na glavah se gnetejo pred velikimi kovinskimi vrati stavbe Združenih narodov v pakistanskem mestu Peshawar. Ženske stojijo zadaj, stikajo glave in mirijo nestrpne otroke. Halima se obrne proti zidu, odpne nekaj gumbov na obleki in stisne k prsim jokajočega dojenčka. Edinega izmed šestih otrok, ki ga lahko do sitega nahrani. Kovinska vrata so trdno zaprta, od časa do časa se odpre majhno okence, zastrto z mrežo, skozi katerega stražar vpije, naj množica ne ogroža dostopa do vrat. Potem trije oboroženi stražarji odprejo težka vrata, da se lahko skoznje zapelje bel terenski avtomobil Združenih narodov. Ljudi, ki se skušajo ob straneh izmuzniti na drugo stran vrat, grobo odrivajo stražarji, tiste bolj agresivne pa doletijo tudi udarci s hladnim orožjem. Afganistanci, ki dan za dnem postopajo na zaprašeni cesti pred pisarnami Visokega komisariata za begunce Združenih narodov, so se prebili na pakistansko stran meje čez zapuščene hribovite predele ali pa so z zadnjim denarjem podkupili stražarje, da so lahko svoje otroke spravili na varno. Pakistanska vlada je uradno zaprla meje za begunce, Združenim narodom pa prepovedala nameščanje ilegalnih beguncev v zanje že pripravljenih centrih.

“Pakistan že gosti več kot dva milijona afganistanskih beguncev, nekateri so tukaj že več kot dvajset let, vse od sovjetske okupacije. Več beguncev si država ne more privoščiti,” med javnimi nastopi pripoveduje pakistanski predsednik Mušaraf in dodaja: “Odprtje meje bi prineslo še vsaj dva milijona novih beguncev, to pa bi v državi povzročilo socialne in gospodarske težave.” Del območja ob severozahodni afganistanski meji in provinci Beluchistan je že od ustanovitve pakistanske države zakonsko pod nadzorom različnih plemenskih skupin, ki že več desetletij poslujejo z afganistanskimi tihotapci mamil in orožja, v zadnjem času pa predvsem s talibanskimi borci. To že kaže na nestabilnost pakistanske države, ki se z vsemi štirimi otepa novih beguncev. Eden izmed pomembnejših talibanskih predstavnikov je dejal: “Pakistanci so se pretvarjali, da so naši prijatelji, nazadnje pa so nas prodali za peščico ameriških dolarjev.” Pakistanska vlada se boji, da bi z novim valom beguncev prišli v državo tudi talibanski borci in potem izsiljevali Mušarafovo proameriško vlado ter morebiti celo sprožili vojaški udar.

“Po tednu bombnih napadov, ko so bile skorajda vse sosednje hiše že porušene, smo na ukaz talibanov zapustili dom,” razburjeno pripoveduje Halima. S šestimi otroki se je pridružila večstoglavi množici prestrašenih ljudi, ki so se čez hribe odpravili proti pakistanski meji. Mokra zemlja se jim je lepila na podplate sandalov, ko so si pet dni grizli kolena čez hribovje. Že po štiriindvajsetih urah jim je zmanjkalo hrane, otroci so trudno legali na mrzla tla in si odpočivali od naporne poti. “Nekateri so onemogli, ne vem, kaj se je zgodilo z njimi,” pravi Halima. Pakistansko mejo so prečkali nekje v hribih, ponoči, ko na srečo ni bilo nikogar, ki bi jih ustavil in poslal nazaj, od koder so prišli, ali pa zahteval veliko denarja za to, da bi jim pustil nadaljevati pot na varno. Naslednje jutro so se znašli v mestu Peshawar, ki je nekaj kilometrov oddaljeno od meje. Tam so bili znova na cesti, lačni in brez denarja. Človekoljubne organizacije so jim na ukaz pakistanske vlade vse po vrsti pred nosom zapirale vrata. Pod streho so jih vzeli prijatelji, ki so še pravočasno zapustili Afganistan in dobili prostor v enem izmed begunskih taborišč.

Po 7. oktobru, ko so ameriška letala prvič sejala bombe na afganistanska mesta, so se človekoljubne organizacije pripravljale na vsaj poldrugi milijon beguncev. Po podatkih Organizacije združenih narodov in pakistanske vlade je v več kot mesecu bojev prestopilo mejo le nekaj več kot 100.000 Afganistancev, skorajda milijon jih je ostalo pred zaprto pakistansko mejo. Mohamed Adar, visoki koordinator za begunce pri Združenih narodih, je povedal, da je že po nekaj dneh postalo jasno, da se število beguncev ne bo približalo tistemu na Kosovu, v Bosni in Ruandi, ko je skoraj celotno prebivalstvo že po prvih dneh bojev zapustilo domove, saj: “Tukaj ne gre za etnično čiščenje, ki bi prisililo ljudi v neustavljiv beg.”

Zorin, ki kot večina Afganistancev uporablja samo eno ime, je prišel v Pakistan tako, da je podkupil varnostnika, ki ga je zasačil, ko je severno od mejnega prehoda Chaman skušal prestopiti mejo. “Domove so zapustili samo tisti, ki so videli porušene hiše in mrtve ljudi,” je prepričan, “po več kot dvajsetih letih vojn so ljudje že navajeni vseh grozot.” Po trditvah humanitarcev je bila pred mesecem večina vasi še dobro oskrbljena s hrano, zato ljudje niso zapustili domov, če jim ni pretila neposredna nevarnost. V zadnjem tednu je večino gorskih vasi že zasul sneg in tistim, ki bi morebiti želeli oditi, onemogočil potovanje. Večina Afganistancev pa si poti na varno ne more privoščiti. “Tovornjakarju, ki pobira ljudi po vaseh, je treba odšteti deset ameriških dolarjev na osebo,” pravi Zorin, ki je prodal vse, kar je imel, da je na enega izmed tovornjakov naložil ženo in otroke. Večina Afgancev si tega ne more privoščiti. “Če imaš denar, ni nič težko. Pobegniti v Pakistan ali preživeti doma je lahko,” je še dodal Zorin. Zavoji hrane, ki so jih odmetavala ameriška letala, so se znašli v rokah preprodajalcev in so naprodaj na vaških tržnicah. Za večino ljudi, ki živijo v eni najrevnejših držav na svetu, nedosegljivi.

Tisti, ki so se prebili v Pakistan zadnje dni, so prišli ilegalno in se skrivajo pred oblastmi, da jih ne bi odkrile in poslale nazaj v Afganistan. Halima je begunka že drugič. Med sovjetsko okupacijo je preživela v Pakistanu šest let. “Nočem ugibati, koliko časa se bomo tokrat stiskali pod begunskimi šotori,” pravi nič kaj optimistično. Prijatelji iz Kabula so jim odstopili košček mrzlega zelenega šotora. Ponoči se pokrijejo z volnenimi puloverji, ki so jih za vsak primer prinesli s seboj, saj trdih rjavih odej ni dovolj za vse. Humanitarci, ki jim vsak dan prinesejo hrano, vsujejo v košaro malo več riža in moke, sicer molčijo o naraščajočem številu beguncev, ki se niso nikoli znašli na seznamu prebivalcev begunskega centra. Hrano si kuhajo sami, varčno in po domače. Otroci se razporedijo okrog velike sklede in zajemajo mineštre s plastičnimi žlicami; kdor je najhitrejši, dobi največ. V šotorih, kjer so za čistočo odgovorne ženske, je vse lepo in prav, okolica, za katero naj bi skrbeli moški, spominja na umazane pakistanske ulice. Aktivne članice afganistanskega združenja žensk pripravljajo učne in zabavne ure za otroke, tudi za deklice, katerim so talibani zaprli šolska vrata. Nekateri begunci pripravijo prtljago vsak večer, prepričani, da se bodo lahko že naslednji dan odpravili domov. Naslednje jutro razočarani znova razvijejo pripravljeno. Drugi se pripravljajo na daljše bivanje: s peskom, ki ga je jesenski dež spremenil v lepljivo blato, si ograjujejo dodeljene prostore. Na posušene zidove čez nekaj dni prilepijo slike tistih, ki so ostali doma, da bi popazili na stvari, ali pa zgolj pokrajine, ki spominja na domačo vas.

Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki so ostali v zasneženih afganistanskih vaseh, ostaja še naprej vprašanje brez odgovora. Tovornjakarji, ki naj bi jim pripeljali pošiljke hrane, se bojijo na pot. Tisti, ki so se kljub temu odpravili, so bili okradeni. V začaranem krogu so se znašli otroci: po predvidevanjih humanitarcev naj bi jih to zimo več kot tisoč umrlo od lakote, če zaloge hrane ne bodo prispele pravočasno. Ljudi, ki se vendarle prebijejo do meje, preusmerijo v taborišča znotraj Afganistana, ki jih nadzorujejo talibani, ker se pakistanska oblast nikakor noče omehčati. Talibanski borci, ki zadnje dni bežijo pred silami Severnega zavezništva, se brez posebnih težav pretihotapijo čez slabo varovano pakistansko mejo. Halima pa sprašuje: “Kdo mi lahko zagotovi, da se Severno zavezništvo ne bo maščevalo nad nami, samo zato, ker smo Paštuni?”