Družba

Konec talibanov?

V Afganistanu se je začela splošna ofenziva Severnega zavezništva, talibanske fronte so v razsulu

Boštjan Slatenšek  |  Mladina 46  |  19. 11. 2001

Bila je noč, ko so dolge kolone tankov in oklepnih transporterjev prečkale reko Kočka v bližini Dašt-i-Kuale, topovi protitalibanskih borcev pa so začeli pošiljati salve granat nad nasprotnika. Uzbeki, ki so za zelene bankovce na svojih konjičih v zadnjih tednih tovorili tovor in ljudi prek reke, so v trenutku izgubili svoj monopol. Zdaj je prek reke vozilo vse, kar je premoglo kolesa ali gosenice. Zaledje talibanov so z bombami ponovno zasuli še ameriški bombniki. Bila je sobota. Na severu Afganistana se je začel napad. Dan pred tem je padlo talibansko oporišče Mazar-i-Šarif. Ofenziva Severnega zavezništva, pravilneje Združene islamske in narodne fronte za rešitev Afganistana, ki so jo vsi pričakovali že dolgo, se je kljub vsemu začela nepričakovano. Vsaj za večino novinarjev in lokalnega prebivalstva, pa tudi navadne vojake, ki so že tedne čepeli pripravljeni v umazanih strelskih jarkih. Pravo uro napada je bilo težko uganiti, čeprav so vsi vedeli, da je blizu ...

Napad na Čagataj

Ko je vzšlo sonce, so se kolone vozil, ki so penile vodo reke Kočke, začasno ustavile. Prek reke niso smeli niti konjeniki. Bilo je prenevarno. Prehod je bil v dosegu talibanskih topov in minometov.

Čagataj je planotast neporaščen hrib, ki dominira na levi, drugi strani Kočke. Na poslednjem grebenu tega hriba so bili nad reko že mesece utrjeni vojaki Severnega zavezništva. To je najbolj severna točka, do katere so med svojo zadnjo ofenzivo, pred več kot letom dni, prodrli talibani. Njihovi bunkerji so bili le nekaj sto metrov pred položaji vojakov Severnega zavezništva. Ključna utrdba, ki je branila dostope proti pomembnima mestoma na severu Afganistana pod talibanskim nadzorom, Talekanu in Kunduzu. Zdaj, v soboto dopoldan, so se v strmino hriba zagrizli protitalibanski tanki in pošiljali granate proti vkopanim nasprotnikom. Vojaki so se v jarke odplazili že prej. Tišino je paralo rjovenje močnih motorjev, rezki poki topov, eksplozije granat in rafali iz avtomatskega orožja. Sodobni Dante bi lahko dandanes brez težav našel inspiracijo za posodobljeno verzijo kateregakoli kroga pekla na tistem hribu. Čeprav je že skoraj zima, je lahko na severu Afganistana čez dan še vedno strupeno vroče in žeja neusmiljeno izsuši grlo. Žeja, prah in sovražnikove krogle. Ter protipehotne in protitankovske mine. Granate. In kri. Kriki in kri. Bitka, kakršnih je Afganistan v zadnjih dveh desetletjih svoje zgodovine videl veliko.

Fijuuu ... Žvižg je bil dolg in zategel. Visoki toni so se naglo nižali in ... Tresk! Padati so začele še talibanske granate. Šova je bilo v trenutku konec. Ljudje, ki so vse zvedavo opazovali, so se naglo zatekli v zavetje. Umaknili so se tudi protitalibanski vojaki, ki so še trenutek prej brezskrbno postopali na terasi hiše, kot da je povsem običajen dan. Prek ravnice je bilo v varno zavetje dreves ob reki treba teči. Talibani so si, se je zdelo, zadali nalogo pokazati, da jim granat ne primanjkuje. In da znajo zadeti. Minute sobote so tekle s tistim nenavadnim tempom, ko se ti lahko v trenutku pred očmi odvrti celo življenje.

Bitka ni ponehavala. Granate so poleg pustega hriba zdaj orale tudi ravnico na jugu, kjer so bila nekoč velika bombažna polja. Bombaž je bil za prebivalce tukajšnjih ljudi nekoč vir preživetja. Zdaj so tam le razpokana zemlja, presušeni namakalni kanali in prazne, žalostne vasi. Ter tu in tam kakšna posušena bilka.

Ko je padel mrak, so nebo nad Čagatajem razsvetljevali bliski eksplozij, veliki tovorni avtomobili pa so prek reke v eno smer vozili strelivo, v drugo pa mrtve in ranjene ...

Nedelja, 11. november. Na južni strani Čagataja je bil odličen razgled na pobočje, v katero so še vedno, brez prestanka, sekali raznovrstni izstrelki, in videti se je dalo, kako se posamezni strani držita. Ta dan so bili strogi predstavniki Severnega zavezništva popustljivejši in novinarji so lahko prizorišče bitke obiskali “legalno” - vsaj tisti, ki so za dovoljenje sploh vprašali. Glede na prejšnjo soboto se na bojišču ni veliko spremenilo. Ruski tanki Severnega zavezništva so navidezno obtičali v strmini pred položaji nasprotnikov. Na nebu so krožila ameriška krila, ki so v talibanskem zaledju iskala cilje za svoje rakete in bombe. “Poglejte, Američani so že drugič zgrešili tisti bunker,” je govoril dvainštiridesetletni poveljnik Loai Zaridar, ki je z nekaj tanki in oklepniki pripravljen čakal, da obide Čagataj in nasprotnike s svojim arzenalom napade v hrbet. “Prvič so zgrešili za petdeset metrov, drugič za dvesto. Sovjeti so bili bolj natančni,” se je prizanesljivo smejal tankovski poveljnik. Tankistom je pot zapiral utrjen hrib, ki se vzpenja iznad opustelih bombažnih polj, nekaj kilometrov za Čagatajem. V nedeljo so napadli že dvakrat. Prvič zjutraj ob šestih, drugič opoldan. Obakrat so bili odbiti. Pred njimi so bili prostovoljci iz afganistanskih držav, Pakistana, Uzbekistana in nemara tudi Čečenije. Talibanskih položajev ameriško bombardiranje ni uničilo, čeprav so ti nekaj svojih vojakov, oboroženih s črnimi puškami M 16 - te so afganistanski borci z občudovanjem natančno opisali - poslali celo v prve bojne vrste, k mudžahidom, da bi vodili “pametne” bombe in da bi te stoodstotno zadele ... Zdaj je končno kazalo, da talibani bežijo in tankisti so jim v slovo poslali nekaj granat.

Protitalibanski vojaki, ki so se začeli plaziti iz svojih jarkov, so nestrpno mahali, da se je treba umakniti. Američani bodo ponovno bombardirali! Bombe bodo padale blizu. Zatem pa še enkrat v napad ...

Proti Talekanu in Kunduzu

Bila je že tema. Še vedno se je slišalo streljanje. Bradate obraze vojakov je razsvetljeval soj žepnih svetilk, ko se je nad Čagatajem ponovno začel ognjemet. Velik večcevni metalec raket je bil pripravljen, da pošlje svoj smrtonosni tovor nad nasprotnika. Vnovič. Ta dan je bilo salv že veliko. Kratkovalovni radio je zahreščal, vsi so onemeli, prisluhnili in ... “Čagataj je padel. Zmagali smo. Talibani bežijo ... Gremo nad Kunduz! Nad Kabul!”

Naslednji dan, v ponedeljek, je bila v prostorih zunanjega ministrstva Islamske države Afganistana v Hodži Bahaudinu zmeda. Iz več razlogov ... Kazalo je, da se je zgodilo natančno tisto, o čemer so pred nedavnim ljudje na severu Afganistana le sanjali. Vojaki Severnega zavezništva pod poveljstvom Rašida Dostuma so najprej osvojili Mazar-i-Šarif in odprli koridor do uzbekistanske meje. Talibani so bežali proti vzhodu, proti Kunduzu, fronta je bila prebita še z nasprotne strani, z vzhoda in že naslednji dan, v ponedeljek zgodaj, so mudžahidi Severnega zavezništva že vkorakali v Talekan ter tako obkolili talibane v Kunduzu. Kunduz je postal velika past. Morda bodoči afganistanski Stalingrad za na vseh frontah poražene talibane. Fronta se je sesula tudi pred Kabulom in talibani so se iz mesta umaknili brez boja. Enote Severnega zavezništva iz Pandžirske doline so začele prodirati v glavno mesto države.

Novinarji, zbrani v Hodži Bahaudinu, so bili nestrpni in večina jih je kar nemudoma hotela v glavno mesto Kabul. Vse druge zgodbe so v trenutku postale nepomembne. Nekateri so hoteli odleteti s helikopterji, drugi odpotovati po cesti prek pravkar osvojenega Talekana ...

Pod Čagatajem so vojaki pospravljali svoje orožje in opremo ter se živčno vkrcavali na tovornjake. Drugi so na prazne tovornjake nalagali strelivo. Vojna še ni bila dobljena. Na obrazih ni bilo radosti zaradi izbojevane zmage. Sovražniku ne gre pustiti, da si opomore in ponovno udari ... V očeh vojakov, doma iz Mazar-i-Šarifa, ki so preživeli bitko za Čagataj, je bil neki nenavaden blesk. Blesk, ki ga še dva dni prej ni bilo. Možje in mladeniči so se spogledali s smrtjo, umirali in ubijali. Ubijali! Ubijanje v človeških očeh zapusti neizbrisne sledove in na obraze zariše temne sence. Pogovor je bil čuden in besede so se zatikale, ko so kazali zaplenjene predmete. Imeli so muslimanske svete knjige, zaplenjene Korane in osebne dokumente pakistanskih prostovoljcev. Bila je tudi dolga kriva sablja. Kje so ujetniki? “Nimamo ujetnikov. Talibani se ne vdajo, vsi so naredili samomor ...”

Cesta iz Dašt-i-Kuale prek hribov proti Talekanu si pravzaprav ne zasluži tega imena. Gre le za traso, po kateri pač vozijo avtomobili in tanki. O cesti v pravem pomenu besede sploh ni sledov. Med potjo se je z vozilom treba natančno držati kolesnic, ki so jih začrtale predhodna vozila, saj so planjave hriba posejane z minami. Tukaj so pred manj kot oseminštiridesetimi urami umirali ljudje ... Začuda je kazalo, da talibani niso imeli velikih izgub. Kljub ameriškemu bombardiranju in napadom Severnega zavezništva. Na prvi pogled. Ko se je cesta zlagoma spustila v dolino, so se prikazala. Trupla. Najprej eno. Pa drugo. Tretje in četrto ... V civilna oblačila oblečeni možje in na njih le kakšen posamezen kos vojaške opreme. Nekateri obrazi so bili še pred nekaj dnevi zelo mladi. Osemnajst, morda devetnajst let ... Domačini so brž uganili, da so umrli talibanski prostovoljci iz Pandžaba, iz Pakistana. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi mrtve odstranil s cestnega roba ali pokopal ... Radovedni obrazi so se le na stežaj zadovoljno režali in vozila so se neusmiljeno valila dalje. V Talekan. V nosnicah pa je ostajal tisti nepozabni grozljivi vonj, ki človeka sili na bruhanje in spomni na minljivost.

Osvobojeno mesto

Konec tedna je bilo v Talekanu, ki ga obkrožajo velika rodovitna polja, prepredena z namakalnimi kanali, zbrano domalo vse novinarsko krdelo iz Hodže Bahaudina. Novinarji so se kot ptice selivke za vojaško težko tehniko preselili za novo fronto. Začelo se je še eno neusmiljeno tekmovanje za ekskluzivnimi zgodbami, le da so bili mnogi novinarji tokrat previdnejši kot v strelskih jarkih severneje, kjer se je vse dolgo zdelo le kot nekakšna namišljena vojna, ki ne pobira svojega davka. Cene raznih storitev so se še v enem afganistanskem mestu povzpele v nebo. Za zelene bankovce je moč kupiti vse. No, skoraj vse. V Kabul se iz Talekana po cesti še vedno ne da. Talibani so še vedno na poti. Ti se ne ozirajo na potrebe predstavnikov sedme sile.

V Talekanu ni bilo množičnega praznovanja, kakršno so v Mazar-i-Šarifu menda uprizorili Uzbeki generala Dostuma. Vojaki si niso brili brad in ženske, dekleta, so ostale skrite za svojimi tančicami, burkami, ki so bile pod talibani obvezne. Na cestah in ulicah ni bilo nebrzdane radosti. A nekatere mladenke so spregovorile in povedale, da je bilo življenje pod talibani zanje vse prej kot prijetno. Ko so ti prišli v mesto, so takoj ostale so brez služb in možnosti šolanja. “Glasba je bila prepovedana, za svoje kasete sem v zemljo izkopala skrivališče,” je pripovedovala dvajsetletna Roja, ki zdaj spet dela kot fizioterapevtka v rehabilitacijskem centru, pod talibani pa je na skrivaj poučevala majhne deklice, ki niso smele v šolo. To je bilo pred samo nekaj dnevi. V našem tisočletju. Na planetu Zemlja. Če bi jo talibani prijeli, bi jo pretepli z v spiralo zvitimi kabli, na koncu katerih so pritrjene uteži. Če bi imela srečo, bi preživela. Takšnih kablov je v mestu za bežečimi talibani ostalo veliko. Kot opomin. Kot opomin novim starim zmagovalcem, da se morajo tudi oni spremeniti. Morda bo tokrat uspelo. Roja pravi, da bi rada študirala medicino in da upa, da bo mednarodna skupnost tokrat manj sebična in se bo resnično potrudila, da Afganistan postane normalna država. Nič več kot to. Rada bi študirala in imela službo ter živela v normalni državi.

V Talekanu je bilo približno dva tisoč lokalnih domačih talibanov, ki so še pravočasno zamenjali stran in se pridružili Severnemu zavezništvu. Krvavega maščevanja, kakršno se je pretekli teden dogajalo na ulicah Mazar-i-Šarifa, nanj so opozorili predstavniki mednarodnih humanitarnih organizacij, tukaj ni bilo. Za zdaj. Mesto je popolnoma mirno, če odštejemo tistih nekaj strelov, obvezno izstreljenih v zrak, bolj kot dokaz stražarske moškosti kot pa kakšne resnične nevarnosti. In seveda novinarske panike, ki se je dela predstavnikov tiska lotila, ko se je razširila novica, da so talibani menda začeli protiofenzivo.

V četrtek popoldan je poveljujoči general Severnega zavezništva na talekanski fronti, Mohamed Daut, na novinarski konferenci v Talekanu množici tujih novinarjev povedal, da je talibanski župan Kunduza zaprosil za dva dni premirja. V Kunduzu je po njegovih besedah ujetih približno deset tisoč tujih talibanov, ki so odklonili vdajo in pobili nekaj tistih, ki so to nameravali storiti. Arabci, Uzbeki, Pakistanci, Kitajci, Maročani in Čečeni. Zdaj je zanje prepozno. Vojaki Severnega zavezništva jih kličejo tuji turisti in zanje je edina kazen smrt! Po podatkih Severnega zavezništva sta vsaj dve veliki pakistanski vojaški transportni letali pristali na letališču v Kunduzu, kljub popolni ameriški prevladi v zraku, in domnevno evakuirali del pakistanskega vojaškega osebja. Premirje se izteče v petek ponoči. Bitka za Kunduz sledi. Osama bin Laden, svetovni terorist številka ena, pa se menda nekje blizu pakistanske meje iz ene votline seli v drugo. Obveščevalni podatki so sveži. Protitalibanski vojaki so prepričani, da so mu dnevi šteti. Vprašanje je le, kdo bo odnesel glavno nagrado, Američani ali nekdanji mudžahidi.

Predstavniki Severnega zavezništva so po končani bitki za Čagataj, še v Hodži Bahaudinu, oznanili, da je v spopadih na hribu Čagataj umrlo približno štirideset njihovih vojakov, šestdeset pa je bilo ranjenih, preden so se talibani umaknili proti Kunduzu. Na istem hribu so bili v nedeljo, 11. novembra, zvečer ubiti tudi trije novinarji. Pierre Billaud, novinar RTL, luksemburške radiotelevizije, Johanne Sutton, novinarka francoskega radia RFI, in Volker Handloik, novinar nemškega Sterna, poleg njih pa še Asan Uddin, afganistanski prevajalec, sicer zdravnik iz Kabula. Oklepni transporter Severnega zavezništva, na katerem so se peljali še s tremi drugimi novinarji in vojaki, je padel v zasedo talibanov, ki so najprej napovedali, da se bodo vdali, potem pa so namesto tega streljali.

p.s. Slatenškov digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 995, kljub talibanski zasedi, še vedno uspešno deluje.