zgodbe iz vodnjaka / Boj za ovčice

Začelo se je v tistih daljnih 70. letih, ko je hipijevsko gibanje flower power cvetelo kot za stavo. Da pa je vse skupaj bilo tako, kot je bilo, niso bili krivi prijatelji, ampak moja stara mama, še točneje njeno toplo rusko srce. Že pred davnimi leti jo je dedek uplenil in kot vojni plen prignal iz daljne Rusije, kjer se je udinjal kot vojni ujetnik. Ker je dobro vedela, kaj je to razdalja in kaj je biti daleč od doma, je na široko odprla vrata vsakemu popotniku, ki sem ga privlekel domov, pa naj je še tako zaudarjal.

Tako je naše malo stanovanje postalo mednarodno zatočišče vseh sort freakov. S seboj so nosili različne stvari iz širnega sveta in nekdo je pač nekoč pustil neka semena, češ to je pa sveta zel. Posadi jo in pridno zalivaj, pa boš videl, kako bo grizla. Tu je zopet nastopila stara mama in mi odstopila eno malo parcelico na vrtu pred hišo. Ko jo je matral firbec, kako to, da me naenkrat vrtičkarstvo tako zanima, sem jo napel, da je to izredno pomirjevalen čaj, ki ozdravi še tako trdovratno nespečnost, zato je tudi ona pridno sodelovala pri projektu in skrbela, da je božje drevesce raslo in raslo. Malo se je čudila, da so se kar naenkrat za vrtnarstvo začeli zanimati tudi vsi moji prijatelji. Na vrt so prihajale cele procesije in to ob vseh mogočih urah, tudi ponoči. Po kolenih so se plazili okoli nasadka, vili roke in se čudili, kot da je zel z Marsa. Sosedom se je vse skupaj zdelo že zelo sumljivo.

Tako me je nekega večera, spodaj v veži, naskočil sosedov ata, čuden format je bil, pa še bivši udbovec povrhu. Zgrabil me je za vrat, stisnil v kot in zahteval samo en podatek. 'Veš kaj, kolega moj, tale tvoj čajček gor ali dol, ti meni samo lepo povej, koliko se ta tvoj hudič s tobakom zmeša'. Je pač cvikal pred 'over dozom'.

In vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi zgodil neljubi dogodek. Dva moja znanca pač nista zdržala. Premagala ju je strast.

Neke noči sta populila vse te svete zeli in za povrh sta se še hvalila okoli, češ da tam neki naivni hipi kar sredi mesta vsem na očeh tisto zel goji.

Saj jima nisem niti toliko zameril, ampak to, da sta tudi vse korenje in solato potacala, za to jima pa “jebem vse po vrsti”.

Popotniki pa so še kar naprej prihajali in lepega dne je pisano druščino obiskovalcev oplemenitil poseben gost.

Bilo je sredi zime, mraz, da je škripalo, na vratih pa se pojavi starejši gospod azijskega videza. Očitno je bil neke sorte menih, saj je bil popolnoma pobrit po glavi, v japonkah in čisto tanki oranžni cunjici. Seveda smo ga sprejeli. Naselil se je kar v naši kleti. Kasneje se je izkazalo, da ni čisto navaden menišček in da sploh ni po župi priplaval. Pripadal je eni najbogatejših cejlonskih familij. Bil je celo sošolec predsednice Cejlona Sirimavo Bandaranajke. Hodil je po svetu in širil doktrino theravada budizma. To je ena najstrožjih in najstarejših vej budističnih učenj. S seboj je vlačil dve debeli knjigi, polni časopisnih člankov o svoji misiji in dopolnjeval jih je z vsakim novim krajem, ki ga je obiskal. Res ga ni bilo kotička na svetu, kjer še ni bil.

No, in tako je ta Mahinda, to je bilo njegovo ime, lepo začel prati možgane našim mladim neizkušenim dušicam. Za začetek je totalno pobruhal krščansko sveto pismo, češ kakšen čudak je ta vaš Bog, ki se ga morate tako bati, potem nam je pa drugo za drugo serviral razne zgodbice iz biblije, ki so ena sama kri in druga sranja ala Kajn & Abel. V zameno nam je ponudil čisti Budov nauk o štirih veliki resnicah. O sočutju in brez Boga, pred katerim nas bi moralo biti tako strah, da nas bo kaznoval.

Razdelil nam je literaturo in potem sva se z Bojanom v Tivoliju usedla v en grm in se lotila materiala. Ker je bilo treba obdelati samo štiri resnice, sva menila, da to sploh ne bo tako težko. Bratsko sva si jih razdelila in vsak je dobil po dve. S prvo sploh ni bil tak problem, saj pravi: Življenje je trpljenje. OK, s tem sva se nekako še strinjala, potem je prišla na vrsto druga, ki razlaga o vzroku trpljenja, in v tem delu sva zvedela, da so to ignoranca, laž, sovraštvo in podobne nečednosti. Tudi to je bilo še kar razumljivo, ampak ko sva prišla k tretji, se je pa ustavilo. Ta namreč govori o poti in načinu, kako se pride ven iz tega sranja, in tukaj je bilo toliko stvari, da nisva čisto nič razumela. Četrte se pa niti dotakniti nisva upala, kajti govorila je nekem stanju čiste zavesti pa o nirvani in takih stvareh, za katere sva prvič slišala. Mislila sva, da bova vse to znanje kar s ta veliko žlico zajemala, pa sva bila že pri predjedi totalno sita, in ker se s polnim želodcem ne da meditirati, sva odšla domov. Mahinda me je že čakal. Bil je očitno jezen. Pozabil sem mu skuhati kosilo, pa saj je tako ali tako jedel samo riž in lečo. Sedel je v kotu kuhinje in me masiral, kako se na učitelja ne sme pozabiti itd. Za po vrhu mi je zmanjkalo še riža in sem moral drveti v trgovino, a je imel tudi na to komentarje, pa da mu ne bom preveč solil ali preveč razkuhal riža in ne vem kaj še, jaz pa sem pridno kuhal. Odleglo mi je, ko je bilo kosilo narejeno. Takoj sem mu ga serviral. Mahinda me je globoko pogledal, nato pa rekel: “Hvala, a sedaj nisem lačen ...” Bil sem totalno šokiran, ampak ker sem zamudil, sem to vzel nase.

Mahinda je imel vsakodnevno avdienco doli v kleti. Vsi smo hodili na učne ure. Posebno pa se je potrudil pri dekletih in zanje organiziral dodatne individualne ure. Seveda se mi to takrat sploh ni zdelo sumljivo, saj je gospod menih tako strastno udrihal čez kakršnekoli seksualne ali sorodne grešne misli, da sem bil popolnoma prepričan o njegovi nedolžnosti. Tako silno me je prepariral, da ko sem, takrat še čisti mladoženja, svojo ljubico gor v sobi trajbal in sem imel instrument že v najvišji stopnji pripravljenosti, pa je v kuhinjo stopil Mahinda, sem panično skočil z drage in tudi instrument je v hipu postal čisto neuporaben. Hudega grešnika sem se počutil.

Vse skupaj bi trajalo še bog si ga vedi koliko časa, če mi lepega dne mati ne bi servirala šokantne novice. “Veš, sine moj, tale tvoj Mahinda gor ali dol, ampak starec me kar naprej za joške grabi.” Jasno, da mi je takrat vse dol padlo. Že naslednji dan je bil Mahinda spet na poti okoli sveta.

Vendar se sled za njim ni popolnoma izgubila. Čudežno se je znova pojavil čez nekaj let.

V Trnovem smo imeli komuno. Ne tiste jebačke vrste, ko so se hipiji drug čez drugega dol dajali, ampak tako pravo, pošteno. Kakšnih deset mladcev in mladenk nas je živelo skupaj v malo večjem kletnem stanovanju. Za obleke smo imeli samo dve omari. Moško in žensko, sicer pa so bila oblačila skupna last in tako se je nemalokrat zgodilo, da sem zjutraj, ko smo lepo po vrsti jemali gate s kupčka, navlekel nase takšne, da so mi segale do vratu, medtem ko je prijatelj svoje komaj čez kolena potegnil. Tudi ta nobel obleko smo imeli samo eno. Zelo moderno, iz svetlega žameta. V njej smo se trije poročili, dva pa sta v njej diplomirala. Suknjič je ostajal enak, le hlače smo krajšali in daljšali.

Vse smo imeli jasno pošlihtano, kdo bo kuhal, kdo pospravljal in v soboto smo družno vse stvari zvlekli ven iz kleti, preklofali in prezračili. Zelo smo si prizadevali za čistočo. Poskrbljeno je bilo tudi za duhovno plat. Kar nekaj mesecev je pri nas živel Paagal Baba. Indijski jogi iz znamenite duhovne frakcije naga bab. Bil je pošten guru, kajti mantre, kakršne je njegov duhovni kolega jogi Mahariši Maheš prodajal po več sto mark, je Paagal lepo zastonj talal. Sploh ni hotel biti guru, ampak se je ponujal kot prijatelj, soborec, brat. Tako smo bolj ali manj že vsi po malem lezli v hinduizem in pridno meditirali, ko se je lepega dne na vratih pojavil Mahinda.

Verjetno je prišel preverit, ali so njegove ovčice še na pravi poti in kako se je kaj njegova doktrina prijela. Očitno je bil razočaran, ko je izvedel, da mu nekdo hodi v zelje in mu hoče prevzeti paciente. Tega seveda ni glasno komentiral, ampak se je takoj pozanimal, kje je ta Paagal. Ker ga ravno ni bilo doma, mu je kar odleglo. Hitro si je našel kotiček v kurilnici. Tako sta potem pri nas bivala dva guruja. En budist in en naga baba. Spretno sta se izogibala drug drugemu. Ko je šel eden srat, je drugi hitro skočil v kuhinjo kaj prigriznit. Bila sta tako spretna, da se ves teden niti enkrat nista srečala. Napetost pa je nevzdržno rasla in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo doživeli obračun. Vsi smo imeli tega cirkusa že dosti in smo jima predlagali, da se bosta morala zmeniti med seboj ali pa bo moral eden oditi. Tako je prišel dan soočenja. V zraku se je čutila tolikšna napetost, da bi jo lahko rezal z nožem. Zbrali smo se v jedilnici. Paagal na eni strani, Mahinda na drugi. Dolgotrajno tišino je presekal Paagal. S počasnim in svečanim glasom je oznanil: “Jaz trdim, da Boga ni!” Takrat je skočil v zrak Mahinda in pribil: “Ne, ni res, obstaja na tisoče Bogov.” V trenutku je vsa napetost popustila. Hindujec je zagovarjal budistično doktrino, budist pa hinduistično. Kaj češ, stara mačka sta zaštekala, da sta na tujem terenu in da so ovčice tako ali tako že izgubljene. Prijateljsko sta se objela in se dogovorila, da ko bo Mahinda ustanovil versko univerzo na Cejlonu, bo Paagala povabil za profesorja hinduizma.