bušiji / Težki časi za ameriške ikone

Še ena čista ameriška inštitucija, še ena ameriška ikona je skrenila na mračno cesto, ki se zliva v brezno - Martha Stewart, vseameriška gospodinja, kraljica ameriškega doma, diva domačnosti, blond Oprah, pojem čistosti & iskrenosti & srčnosti. Amerika je v grozi obnemela, ko je zvedela, da je Martha goljufala, specifično - da se je lani, ob koncu decembra, na ilegalen, umazan način znebila kakih 4.000 delnic v farmacevtski družbi ImClone, in to le dan pred hudim, strmim, sunkovitim padcem delnic v tej družbi. Zvezni tožilci trdijo, da je to storila zato, ker je dobila insiderski namig, da zvezna uprava za živila in zdravila Erbituxa, novega zdravila te družbe (proti raku), ne bo požegnala in da bo cena delnicam zato bliskovito padla - jasno, "insider-trading", kot se temu reče, pa je hudo kriminalno dejanje. Uh.

Martha Stewart, boginja ameriškega gospodinjstva, stebra ameriške nacije in ameriškega sna, je čez noč postala "Boginja pohlepa". Še huje: "Martha je kuhana in pečena", so vreščali mediji, ki so za njeno trenutno agregatno stanje uporabljali predvsem kulinarične metafore. Ni čudno, Martha je Ameriko učila kuhanja. Kako speči popolno pito? Vprašajte Martho. Kako ocvreti popolnega piščanca, ki bo imel barvo mahagonija? Vprašajte Martho. In zaboga, pišite dnevnik svojega gospodinjstva! Martha, hausfrau in ueberfrau, učiteljica in gostiteljica, nekoč manekenka, študentka zgodovine in borzna posrednica, je postala ameriški recept. In ameriški nasvet: kako narediti milo... kako zelenjavo spremeniti v barvo... kako splesti venec... kako zaviti darilo... kako aranžirati cvetje... kako okrasiti dom... kako v bovlo namestiti svečke... kako pripraviti vrtno zabavo in kako poroko... in kako narediti plastičnega angelčka. Glejte, to lahko storite sami! To lahko storite doma! Njeni nasveti so bili vedno praktični, pionirski, namišljeno multikulturni in originalni - kot seks. In kot catering.

Martha Stewart je povsod. V vsakem domu. V vsaki kuhinji. Na vsakem vrtu. Kot zapeljiv logo. Kot Coca-Cola. Kot Nike. Kot Microsoft. Njen TV show, njena luksuzna revija (Martha Stewart Living), njene knjige o kulinariki, okraševanju, vrtnarjenju, zabavi in počitnikovanju, njen radijski show, njeni kolumni, njen mail-order katalog in njena linija produktov so se speli v multimilijonski imperij (Martha Stewart Living Omnimedia). Iz ameriškega doma je naredila svojo tržno nišo: dom je treba natrpati... do perfekcije... do umetnosti... dokler se ne spremeni v njen svet, hja, v svet Marthe Stewart... v "White Wonderland", kot pravijo tisti, ki v njej vidijo le ustvarjalko ameriškega belega doma. No, ameriški beli dom in ameriški sen nista bila še nikoli tako povezana kot pod njenim urokom - in nikoli tako stilizirana. Dom je spremenila v modni dodatek srednjega razreda in porno fantazijo revnih. Oprah je poskrbela za ameriško dušo - Martha je uredila ameriški dom. Če bi bil kič estetski, bi izgledal kot nasvet Marthe Stewart. In vsak njen nasvet je bil sporočilo: Popolna sem! Revija Fortune jo je leta 1998 uvrstila med "50 najmočnejših žensk", revija Time pa dve leti prej med "25 najbolj vplivnih Američanov".

Globoko brezno

Škandal z delnicami je percepcijo divje spremenil. Ko je zgodba junija bušnila na dan, je Martha padla v nemilost, ki je iz dneva v dan rasla. Mediji so jo napičili kot ražnjič. Jo križali. In praktično že obsodili. Nanjo so se spravili zvezni preiskovalci. In nanjo so spustili kongresno preiskavo. Njena kredibilnost je sedla na prepad. Njen glamur je šel na akcijsko prodajo. Delnice njenega imperija so drastično padle. Martha je sicer trdila, da je bila s svojim borznim agentom dogovorjena, da njene delnice v tvrdki ImClone proda, takoj ko jim cena pade pod 60 USD, toda njen borzni agent, Peter Bacanovic, je zanikal, da bi se kdaj dogovorila kaj takega. Bamf! Ne le da je pohlepna in ne le da laže, ampak je hotela svoj delikt še prikriti! Nič ni bilo več popolno. In na lepem ni bilo več okrasa, ki bi lahko skril, da ji pod nogami gori in da bo imela kmalu barvo mahagonija. Ja, vsi so se zapičili vanjo. Vsi jo stiskajo in pritiskajo... in ob tem vriskajo... in se zgražajo: Le kako je lahko padla tako nizko? Martha Stewart je čez noč postala ultimativni simbol poslovnih zlorab, pohlepa, korupcije in prikrivanja.

Lahko se le začudite: Hej, kje ste bili prej? Vam je šele zdaj potegnilo? Lepo prosim, ženska, ki je obsceno obogatela s tem, da je svojo vizijo gospodinjstva vsilila vsem ameriškim gospodinjstvom in da je ženske prepričala, da jim je mesto izključno doma, med kuhinjo in vrtom, res ne more reči, da ni pohlepna, mar ne. To bi lahko pogruntali že prej. To se vidi z Marsa, huh. So jo morali res zasačiti pri sumljivi transakciji 4.000 delnic, da bi jim kapnilo, da je z njo nekaj narobe? Je kdo rekel 4.000 delnic? 4.000? Zaboga, v svoji firmi ima 31 milijonov delnic! Njen pohlep je popoln - ja, z barvo mahagonija. Problem je kakopak drugje. Odgovor na vprašanje, kako to, da je padla tako nizko, se namreč glasi: kako to, da so pustili, da je padla tako nizko? Kako to, da so njeno sumljivo, indiskretno borzno potezo razglasili za zločin stoletja? Kako to, da so jo tako histerično popadli? Kako to, da so njen "greh" tako epsko napihnili, hja, podobno kot so lani poleti, tik pred terorističnim napadom na Svetovni trgovinski center, napihnili "greh" kongresnika Garyja Condita, ki da je prešuštvoval z praktikantko in se je potem znebil. Ob vsem tem napihovanju Marthinega "insider-tradinga" si lahko rečete le: Uf, gotovo se bo spet zgodilo kaj hudega! Kaj apokaliptičnega!

Ali pa se je kaj hudega že zgodilo. In v nekem smislu se je. Zakaj ves ta cirkus in zakaj vse to nabijanje na križ, če pa dobro vemo, da je kralj "insider-tradinga" George Bush! Ko je leta 1986 njegova naftna firma Spectrum 7 propadla, jo je kupila firma Harken, katere direktor in svetovalec je postal on sam (ja, svetoval je samemu sebi!), toda štiri leta kasneje je delnice na lepem prodal in pobral 848.560 USD - takoj zatem je vrednost delnicam dramatično padla, saj se je izkazalo, da je Harken v hudi izgubi in tik pred bankrotom. Kar je Bush ves čas dobro vedel: ne pozabite - bil je direktor, svetovalec in član revizijske komisije firme Harken! Pohlep. Mahinacije. Laganje. Zavajanje. Prikrivanje. Kakšna Martha Stewart neki! In da bi bila mera polna, ni Bush tedaj prijavil še treh svojih delniških transakcij - nekateri so šli zaradi takega delikta tudi sedet. Bi radi še hujši primer "insider-tradinga", manipuliranja z notranjimi informacijami? Ni vam treba daleč nazaj. Se še spomnite Enrona, energetskega giganta? Tik preden je bankrotiral, so mnogi člani Busheve administracije - in Bush starejši! - na lepem prodali svoje delnice, jasno, družno z vodstvom te korporacije, ki je bila z Belo hišo v zelo prijateljskih poslovnih odnosih. Busheva administracija je Martha Stewart in pol! Vsekakor, "insider-trading" je bil tu res popoln. Bolje rečeno, Busheva administracija je bila delničar Enrona - Enron je bil delničar Bele hiše. Popolno - kot svet Marthe Stewart.

Bi nas moralo to presenetiti? Ne. Bush, čigar govore, kot sam pravi, navdihujejo Alexis de Tocqueville, Adam Smith, George Eliot, Emily Dickinson, William Wordsworth, Thomas Jefferson, George Washington, Abraham Lincoln, papež Janez Pavel II, Ciceron in Aristotel (Nikomahova etika!), je že med predvolilno kampanjo obljubil, da bo Ameriko vodil "kot direktor korporacije". In zdaj to počne. Ne le da Ameriko vodi kot naftno družbo, ampak pusti, da so ameriške korporacije vodene tako, kot je nekoč sam vodil "svoje" firme, ki so, kot veste, druga za drugo propadle. Kot Enron, huh. In po poti Enrona, Bushevega donatorja št. 1, gresta zdaj tudi WorldCom, telekomunikacijski gigant, kralj interneta, ponos "nove ekonomije" in Bushev donator št. 7 (ja, tudi za revizijo WorldComovega finančnega poslovanja je skrbela "Enronova" revizijska hiša Arthur Andersen!, Bushev donator št. 2), in Xerox, gigant non plus ultra, ponos "stare ekonomije". Energetski gigant General Electric kaže simptome hude bolezni - vrednost delnic se je prepolovila. In seveda, naftna družba Halliburton je predmet zvezne preiskave - in to zaradi računovodskih mahinacij, ki so se zgodile, ko jo je vodil Dick Cheney, ameriški podpredsednik, ki je bil zadnjo junijsko soboto dve uri in 15 minut - med Bushevo kolonoskopsko, kolorektalno operacijo - celo ameriški predsednik! Jasno, vsi ti epski, rekordni, morasti debakli korporativne Amerike so produkt iste fundamentalistične poslovne etike - računovodskih prevar in poneverb, finančnih pretiravanj, huronskega napihovanja vrednosti korporacij, prirejenih bilanc, sfrizirane profitabilnosti, življenja nad zmožnostmi, bajnih delniških "piramid", čudne darežljivosti Wall Streeta, naravnost incestuozne povezanosti med velikim biznisom in visoko politiko (Belo hišo, kongresom), malopridnih revizijskih hiš, popolne deregulacije trga in slepe vere v "osvobojeni" kapital, ki mora imeti več človekovih pravic kot človek. Hej, socialna pogodba med kapitalom in delovno silo je nepotrebna, nesmiselna in nevarna - oba le omejuje! Krade jima svobodo! In kreativnost! Ha. Kaj Enron, kaj WorldCom, kaj Xerox - Martha Stewart je korporativni Watergate! Pa četudi je povsem jasno, da sled vodi v Belo hišo.

Ozko grlo

Zato ne preseneča, da se je Bushu 26. junija v slovitem govoru o Palestini in Jaserju Arafatu spet zareklo. Pa ne zato, ker se je zavzel za palestinsko državo, potem pa dodal, da morajo Palestinci najprej zamenjati Arafata. Nič novega, huh, to Bush stalno počne - zamenjal je afganistanskega predsednika, zamenjati pa hoče tudi iraškega, iranskega, kubanskega, severnokorejskega, sirskega, venezuelskega in tako dalje. Najbolje mu je odgovoril sam Arafat, ko je rekel, da bi morala predsednika zamenjati Amerika, ker da Bush itak ni bil izvoljen. Drži, na oblast je prišel z volilno goljufijo - s floridskim pučem. Za razliko od Arafata, ki je leta 1996 dobil 87% glasov! In opazovalci so tedanje palestinske volitve razglasili za "svobodne" in "poštene". Bush pač ne priznava predsednikov, ki jih ne izvolijo teksaške naftne družbe. Zareklo pa se mu je drugje. Specifično, rekel je, da verjame, da bodo Palestinci sprejeli prave odločitve, "ko bodo dojeli, kaj jim govorimo", potem pa naglo posvaril: "Zagotavljam vam, da ne bomo finančno podpirali družbe, ki ni transparentna in skorumpirana." Ups! Denarja ne bo dajal družbi, ki ni skorumpirana? Kakšni pa? Le takšni, ki je skorumpirana? A la Enron, WorldCom in Xerox?

Oh, lapsus, boste rekli. Še en bušizem pač. Naj bo. Problem je le v tem, da bušizmi povsem očitno ogrožajo ameriško nacionalno varnost in ameriško finančno varnost. Bush kakopak nenehno poudarja, da je ogroženost finančne varnosti le efekt ogrožene nacionalne varnosti - 11. septembra in "vojne proti terorju". Nedavno je že štirinajstič v zadnjih devetih mesecih ponovil svojo malo anekdoto: "Veste, ko sem bil na predvolilni kampanji, me je v Chicagu nekdo vprašal, če bom imel kdaj proračunski deficit. Rekel sem, da le v primeru vojne, recesije ali nacionalne katastrofe. Niti sanjalo se mi ni, da bomo imeli trojčka." Glej, no, vizionar! Je George Bush, tovarna bušizmov, v resnici le mož, ki je videl prihodnost? Ne. Tega namreč med predvolilno kampanjo ni rekel. Nikoli. Niti v Chicagu niti kje drugje, kot je detektiral Jonathan Chait v reviji New Republic. Ergo: ta čikaška anekdota je čista fikcija, toda Bush jo kljub temu nenehno ponavlja in prodaja kot suho zlato. Še več, najdete jo lahko tudi na spletni strani Bele hiše. Zakaj si je Bush izmislil to "vizijo", je na dlani - da bi racionaliziral proračunski deficit. Da bi potemtakem deficit naprtil 11. septembru in teroristom, ne pa epskim hibam svoje ekonomske politike, ki že lani poleti - še pred terorističnim napadom! - ni puščala nobenega dvoma, da Busheva Amerika drvi v proračunsko luknjo. Ja, čikaška anekdota je laž - tako kot je bila laž, da je Kennetha Laya, direktorja Enrona, prvič srečal leta 1994 in da sta se komaj poznala. Zelo dobro sta se poznala, zelo intimno poslovala in hudo tesno prijateljevala - kot se za veliki biznis in visoko politiko spodobi, ne.

Ni kaj, 11. september je dober izgovor za vse. Za prihodnost. In preteklost. Za Enron. Za deficit. Za "vojno proti terorju". Za vpeljavo represivne, kobajagi "protiteroristične" zakonodaje. Za enormno kopičenje oblasti. Za zlorabljanje te oblasti. In za zarotniško prikrivanje teh zlorab. Ob koncu junija je Washington Post postokal, da so trenutno zelo težki časi za ameriške ikone, ki padajo druga za drugo - Enron... WorldCom... Arthur Andersen... Merrill Lynch... katoliška cerkev (pedofilija)... Martha Stewart. Grozno: Američani izgubljajo zaupanje v kapitalizem, je oznanil Washington Post, ki pa še ni izgubil zaupanja v ameriškega predsednika. Kar je hecno. Ne pozabite namreč, da je sta prav novinarja Washington Posta, Bob Woodward in Carl Bernstein, pred tridesetimi leti lansirala afero Watergate in sesula Richarda Nixona, ameriškega predsednika, ki si je nakopičil enormno oblast, jo mastno zlorabljal in to potem zarotniško prikrival. Kje sta Bob & Carl? Woodward je še vedno pri Washington Postu, kjer vneto hvali Busha, pa četudi je nedavno "raziskovalno" razkril, da je Bush izdal izvršno povelje, da naj CIA likvidira Sadama Huseina. Brez panike, Bob je to storil dobronamerno - da bi ljudje videli, da Bush dela in da je na pravi poti. Fotokopijo izvršnega povelja mu je verjetno poslal kar sam Bush, ki je potreboval PR. In Bernstein? Nič, v glavnem se šlepa na staro slavo in piše knjige, recimo o papežu, te dni pa je neka njegova asistentka potožila, da ji noče izplačati honorarja, heh, pičlih 2.000 dolarjev - njegove čeke je banka zavrnila, medtem ko si je on lase še naprej mirno mazal z gelom za 45 dolarjev. Ja, res so težki časi za ameriške ikone. Ne, Martha?