plaže / Zid miru v Trstu

Vam poletni čas zbuja navdih in željo po skokih čez plot ter tek do mladega mesa? Stereotipno je, da moški z očmi goltajo in slačijo ženske, kjerkoli in kadarkoli jih zagledajo. Včasih tudi glasno komentirajo. Tudi ženske gledajo moške. Vsaj večina to počne, kjerkoli in kadarkoli. Na cesti, v disku, na plaži ... opazujemo vse, kar je užitnega v mimo gomazeči množici. Na plažah ob na pol ali skorajda nagih, lepih, privlačnih, skladnih in še kakšnih telesih težko požiramo. Ugibamo o njihovih lastnikih/-cah, in bolj so nedotakljivi/-ve, močnejša je želja. Domišljija poraja predstave. Želimo jih videti, prijeti, okusiti, imeti.

Pred 150 leti, ko so se na severnem Jadranu začela odpirati prva javna kopališča, ta v poletnih mesecih niti slučajno niso bila najbolj vroč teren, kjer bi se lahko sprostila fantazija, ali bog ne daj, polnili akumulatorji z novim materialom. Vsaj za heteroseksualce ne. Plaže so bile strogo ločene na moški in ženski del. Res da sta bili plaži ena zraven druge in imeli celo skupen vhod, vendar ju je ločil visok zid, ki so ga zgradili daleč v morje. V Trstu so prvo javno kopališče Lanterna odprli okoli leta 1860, in to v strogem centru, le nekaj sto metrov stran od Trga združitve (Piazza Unita). Sodobno kopališče je bilo zgrajeno po vseh moralnih normah takratnega časa. Tako kot so se bliskovito spreminjali kopalni kostumi od zgodovine do danes, so se spreminjale tudi navade na kopališčih. Zidovi oziroma braniki javne morale so kljub močnemu vplivu cerkve kmalu popadali; če jih ni zrušila človeška roka, jih je razjedla voda. V Trstu se ni zgodilo niti eno niti drugo. Kljub temu da je Tržačanom od zmeraj sveto vse, kar diši po Avstriji, zidu niso porušili niti v začetku prejšnjega stoletja, pa čeprav so njihovi vzorniki Dunajčani propagirali naturizem, ki naj bi si ga okoli leta 1906 izmislil nemški filozof Heinrich Pudor, potem ko je na hladnih angleških plažah videl ženske kopalne kostime, ki so bili bolj kot obleki za plavanje podobni pripomočku za utapljanje. Pred sto leti se namreč ni spodobilo, da bi ženska na plaži pokazala kaj več kot gleženj. Ne glede na to, da so v Evropi že davno popadali vsi zidovi, pa Tržačani še vedno ostalo ostajajo zvesti svoji tradiciji. Svojega zidu na plaži v centru mesta ne dajo. Tržaška Lanterna, ali kot mu pravijo domačini, Pedicion, je tako še edini branik morale, čuvaj pred množičnim razvratom in vsemi mogočimi deviacijami.

V haremu

Medtem ko navadna kopališča v okolici Trsta kar tekmujejo v ponudbi in z bolj ali manj izvirnimi idejami poskušajo privabiti čim več kopalcev, se na tržaškem kopališču Lanterna v zadnjih sto petdesetih letih ni spremenilo praktično nič ... Le nekaj malenkosti. Na plažo so postavili tuše in zamenjali moško in žensko stran. Nekdanji moški del je namreč za približno tretjino večji. Na plaži ni niti ene kabine za preoblačenje, da omaric za shranjevanje garderobe niti ne omenjamo. Kljub temu pa je to najbolj obiskano kopališče v Trstu. Ali kot pravi direktor kopališča, gospod Decaneva: "Čez vikend zaradi gneče še kamna ne vidiš." Pa da ne bi kdo mislil, da so brez konkurence. Sosednje kopališče je oddaljeno le 100 metrov in je veliko bolje opremljeno. Poleg bara in restavracije premore celo nekaj otroških igral, kljub temu pa je skoraj prazno. Res pa je, da je vstopnina zanemarljiva oziroma kar petkrat nižja, kot so vstopnine na naših plažah. Celodnevna karta stane le 50 stotinov.

Kot kaže, je plaža kraj, kjer se veliko tržaških zakoncev lahko odpočije drug od drugega. Vsaj tako je videti na prvi pogled. Otroci do dvanajstega leta so ne glede na spol navadno z materami. Zid in delitev plaže jemljejo obiskovalci, predvsem obiskovalke, zelo resno. Gospod Decaneva naju je, preden sva vstopila na žensko polovico, posvaril pred morebitnimi grozečimi nevarnostni, ki jim bova izpostavljena, saj zna biti množica žensk za dva "prikupna" in radovedna fanta hudo nevarna. Marsikateri moški, ki si je upal prestopiti prepovedano črto, jo je že skupil. "Da ne boste mislili, da so Tržačanke agresivne. Vendar ko se jih deset da na kup in začnejo vpiti nate, ni prijetno.Ne izzivajta jih - pravzaprav se delajta, kot da jih ni," nama je še svetoval, preden sva s simpatično reševalko Marizo stopila na za moške prepovedano plažo.

Moram priznati, da sem se počutil, kot da bi stopil pred rentgen. Ne samo na vsakem delu svojega telesa, na vsaki pori sem čutil par oči, ki samo čakajo, da me oglodajo do kosti. Tržačank, razbohotenih pred morskimi valovi pod popoldanskim soncem, najina navzočnost očitno ni motila. Kot da bi bile vse tik pred ovulacijo. Znanstveniki so namreč ugotovili, da ženske, ki so v posebno plodnem obdobju, iščejo partnerja z dobrimi geni - to pa naj bi bil mišičnjak z grobimi moškimi potezami obraza. Pa saj nisva pričakovala, da se bodo bejbe množično metale za nama. A če se znajdeš v družbi najmanj 800 deklet, starih od 25 do 80 let, pričakuješ vsaj en pohoten pogled. Namesto tega so nergale, da bomo postale še slavne, češ da jih pridejo vsak teden najmanj dvakrat snemat ali slikat. Kmalu sva izvedela, da je bila pred dnevi tu francoska televizija, sredi junija pa tudi britanski BBC. "Če bo šlo tako naprej, bodo morali na vhodu zaposliti kakšnega maskerja," se je pošalila starejša gospa.

Kljub medijskim izkušnjam pa jih je kar nekaj, če ne kar večina, občutljivih na fotografe. "Mali, ne slikat mene, obrni se na drugo stran," se jezijo. Tiste bolj korajžne oziroma tiste, ki jim je bilo nerodno, pa so se delale, kot da naju ni. Ko sva se pozneje zapletla z nekaterimi v pogovor, so skorajda enotno odgovarjale, nekako tako, kot da bi imele predpripravo: "Na to plažo prihajamo zato, ker je mir, možje nas pustijo pri miru, me pa smo sigurne, da ne gledajo nobeni pod krilo oziroma kopalke." A se tako bojite za svojega moža? "Moškim ne moreš nikoli zaupati, ste kot živali," je dejala nekoliko mlajša gospa, ki jo je očitno nonstop strah, da ji mož skače čez plot. Zidu vsekakor ne bi zrušile za nobeno ceno. "Samo poglejte, kako je tu fajn. Na tej strani smo ženske, ki lahko v miru in brez strahu opravljamo po mili volji, na drugi strani pa moški, ki lahko v miru igrajo karte in kakšno rečejo." O tem, ali so srečno poročene, si jih nisem drznil spraševati. Zagotovo pa bi vse po vrsti pribile, da so njihovi zakoni uspešni, saj imata z možem stanovanje, avto, pa še dva otroka. Sicer pa sva morala kmalu zapustiti ta del plaže, saj se je kmalu našlo nekaj dam, ki so začele vpiti na naju, da moški do 18. ure nimamo kaj iskati na tem delu plaže, pa četudi bi naju sem napotil sam bog.

Moški del

Moška polovica je sicer nekoliko manjša, vladata pa na tem delu plaže veliko večji mir in red. Tudi povprečna starost je nekoliko višja, od štirideset navzgor. Moški so bili z nama veliko bolj družabni in zgovorni. Tudi oni zidu ne bi zrušili za nobeno ceno, saj imajo tako vse poletje mir. Vendar pa tako kot njihove žene na drugi strani ravno ne obožujejo fotografov. Debata o tem, da je plaža brez žensk dolgočasna, je praktično brez smisla: "Če imaš doma tri, ki ti cel dan skačejo po glavi, se ti še kako prileže popoldan brez njih," pravi štiridesetletni mačo.

Na prvi pogled se na plaži ne dogaja nič posebnega. Pač množica zdolgočasenih mačotov v Armanijevih ali Valentinovih kopalkah. Večina se jih z desno roko neprestano praska po jajcih ali pa si neprestano popravlja rob kopalk. Medtem ko se soproge brezskrbno sončijo na drugi strani zidu, češ, saj je moj mož varen med samimi moškimi, so nekateri njihovi možje še kako aktivni. Res da ne gledajo pod krilo drugim ženskam, zato pa lahko gledajo na ducate moških. Ozračje je vsaj na tem delu plaže, ne glede na klimatske razmere, vedno relativno vroče. Kljub neposredni bližini morja ne diši po soli. Nekateri bi rekli, da konstantno prevladuje "jebačko vreme", neko čudno stanje v ozračju, ki sili žrebce, da sledijo svojemu notranjemu programu in osemenjujejo, kjer le morejo.

Pecanje na moškem delu je efektno, hitro in brez besed. Ne glede na to, da se večina obiskovalcev med seboj pozna, sledi vsak dan zagotovo isti ritual, pod sloganom: z mano počni, kar hočeš, samo ne poljubljaj me na usta. Sistem pecanja je banalno preprost, čeprav je sama izvedba hitrega seksa dokaj nevarna. Edini diskreten prostor na vsej plaži so štiri lesene WC-kabine. Najprej nekaj nežnih pogledov, sprehod do WC-ja, najprej eden, čez nekaj minut za njim vstopi še drugi, in to tako, kot da nihče na plaži ne ve, za kaj gre. Po približno 15 minutah izstopi najprej eden, nekaj minut za njim pa še drugi, in ker sta zagotovo v isti WC-kabini oba hkrati opravljala veliko potrebo, skočita najprej v morje in potem vsak pod svoj tuš, kot da se še nikoli v življenju nista videla. Kljub temu so seveda vsi najini sogovorniki po vrsti idealizirali svoj monogamni zakon.