nogomet / Novi fantje

Klubi v slovenski ligi so precej oslabljeni. Olimpija je samo obetala, Maribor se zdi šibkejši, klubi iz spodnjega dela lestvice pa so izgubili veliko igralcev. Kdo je največ pridobil, kdo največ izgublja?

Kebe: Lahko se marsikaj zgodi še teden pred prvenstvom, tudi pozneje. Mislim pa, da sta največ izgubila Gorica in Šmartno. Korotan pa že zadnjih šest let veliko izgublja in kasneje, ko je treba, veliko pridobi.

Stojanovič: Gorica in Šmartno sta, kot kaže, ostala pri svojih igralcih. Maribor pa je tista ekipa, ki bo še nekaj časa lahko kupovala najboljše igralce v slovenski ligi. Ni povsem jasno, kaj se bo zgodilo z Olimpijo. Veliko se govori o njej in mislim, da ne sme izpustiti priložnosti, da se s finančnim vložkom, ki naj bi ga dobila, priključi vrhu. Drugače bo le stežka še kdaj prišla na vrh.

Glede na to, da sta oba sredi priprav svojih moštev, sta imela priložnost videti veliko tujcev, ki so prišli na preizkušnje. Kakšne so razmere na trgu?

Kebe: K nam je prišlo okoli deset tujcev. Hrvati, Srbi, Bosanci, Črnogorci, Čeh. Na žalost so večinoma tako smešni kakor tisti, ki so jih pripeljali. No ja, nekaj je tudi kakovostnejših. Iz Srbije sta prišla dva kakovostna igralca, vendar sta bila predraga. Imamo pa možnost dobiti igralca iz splitskega Hajduka, ki je igral v vseh mlajših hrvaških selekcijah.

Stojanovič: Kar se tiče tujcev, jih je po eni strani vsako leto več, po drugi pa njihova kakovost upada. Če se spomnimo začetkov slovenske lige, so bili tujci, ki so igrali takrat, zelo kakovostni, pred tem so igrali v prvi jugoslovanski ligi. Hadžialagić iz sarajevskega Železničarja, Ilić in Gutalj iz Sarajeva. Za sabo so imeli jugoslovansko ligo, kjer so igrali vidne vloge.

Vseeno se v letošnjem prestopnem roku pojavljajo tudi mladi kakovostnejši hrvaški igralci.

Kebe: Tudi na Hrvaškem v nogometu ne cvetijo več rože. Pustimo sicer Dinamo, Hajduka, Varteks, Osijek ali Zagreb, to so klubi, ki imajo najbrž vsaj približno pokrite finančne konstrukcije. Drugi klubi bolj ali manj životarijo. Verjetno so celo v veliko slabšem finančnem položaju, kot so slovenski klubi. Podpisovali so izjemno velike pogodbe, pa obveznosti iz njih niso mogli izpolnjevati.

Stojanovič: Standard v sosednjih državah je nižji od našega, zato jim primanjkuje denarja. Klubi se ne morejo lotevati ekstremnih nakupov. Igralci pa iščejo najboljšega ponudnika in morda zato tudi mi lahko dobimo kakega kakovostnega igralca.

Najbrž se je cena igralcev iz nekdanje Jugoslavije znižala tudi zaradi neuspehov reprezentanc. Toda kljub vsemu dobri Srbi ali Hrvatje še vedno preskočijo Slovenijo, saj so predragi za naše klube.

Kebe: Še vedno smo finančno prešibki za te igralce. Treba pa se je zavedati, da je bil nogomet v Srbiji in na Hrvaškem po drugi svetovni vojni prvi šport. V Sloveniji so ga zaradi političnih razlogov onemogočali. V Jugoslaviji smo se Slovenci lahko iz tedanjega športnega prostora dvigovali le prek individualnih športov. V nogometu je bilo težko priti zraven.

Kakšne so cene tujcev?

Stojanovič: Igralci, ki zaslužijo od 10 do 20 milijonov tolarjev na leto, so v vrhu. So bili pa tudi igralci, ki so zaslužili več. Med kakovostnimi tujci bi poleg Stipanovicsa, Dura omenil še Balajića, meni se zdi, da je eden najboljših igralcev v Sloveniji, tudi podatek, da ga držijo že četrto ali peto sezono, je dovolj zgovoren. Niti na Gerija Čipija ne bi smeli pozabiti, čeprav je igral v Mariboru le eno sezono. Kar se tiče nakupa tujcev, je imel Maribor ponavadi srečno roko.

V drugoligaških Domžalah pa je največji domet okoli 200.000 tolarjev na mesec?

Stojanovič: To je že kar visoka številka. Tujec za seboj povleče še dodatne stroške, kar zadeva namestitev, hrano, to nazadnje znese 400.000 tolarjev. V drugi ligi lahko igra samo en tujec, kar je v redu, saj imajo tako priložnost mladi neuveljavljeni igralci.

V prvi ligi pa na tekmi lahko igrajo trije tujci. Koliko bi plačali za kakovostnega tujca?

Kebe: Dober tujec nas stane veliko manj kot prej omenjeni tuji igralci.

Ne bi bilo bolje poskusiti z mladimi iz Slovenije?

Stojanovič: Še posebej v drugoligaškem tekmovanju. Trenerji, ki vodijo prvoligaška moštva, so pod stresom, pod imperativom zmag in iščejo igralce, ki so najboljši v danem trenutku. Drugoligaško tekmovanje pa je idealno za tiste mlade igralce, ki jih Slovenija premore. Vsako leto je pet, šest mladincev, ki bi imeli z nekaj leti dobrega treninga vodilno vlogo v prvoligaških klubih. Če se ozremo nazaj, ko sva z Mihom prihajala v člansko konkurenco, je bilo pravilo, da začnejo tekmo trije igralci, mlajši od 21 let. Tega ni več in zato moramo drugače poskrbeti za mlade igralce. Če ne bo pobud nogometne zveze, bi bilo dobro pozvati trenerje, naj sami poskusijo in dajo priložnost mladim.

Koliko jih je prišlo na prve treninge?

Stojanovič: Od 25 do 30.

Kebe: Jaz sem jih imel okoli 45.

Zanimanje mladih za nogomet je v Ljubljani in okolici torej veliko.

Kebe: Lani so pri meni igrali le trije starejši, preostali so bili fantje, stari 21 let ali manj. V prvo ligo smo prišli z zelo mlado ekipo, in to s fanti, ki so zrasli v ljubljanskem okolišu. Začeli so pri Slovanu, Factorju in Olimpiji. Z njimi sem eno leto delal pri Factorju, imel pa sem tudi srečo, da so jih pri Olimpiji odpisali in prepustili samim sebi. Srečne okoliščine so pripeljale do tega, da smo se našli pri Factorju in eno leto delali skupaj. Dejansko je jedro moštva Ljubljane, ki je prišlo v prvo ligo, iz te ekipe iz tretje lige. Fantje, stari od 19 do 21 let.

Vmes so se nekateri igralci izgubili?

Lunder je šel v Koper, Kreft in Plišič v Domžale, drugi, skupaj s starejšimi igralci, pa so bili prava mešanica, ki je Ljubljano pripeljala v prvo ligo. Ljubljana je največji bazen igralcev v Sloveniji in v drugi ligi se da definitivno graditi na mladih igralcih. Poleg tega je to za klub najugodneje.

Stojanovič: Podobno je bilo pri Livarju. Fantom, predvsem neuveljavljenim igralcem, ki so igrali po tretjih ligah, sem dal priložnost. Ogromno kakovostnih igralcev igra po tretjih ligah. Treba jih je samo videti in vključiti v proces, da ne zaplavajo v vode, ki jih odvrnejo od nogometa.

Kebe: Prvoligaški klubi premalo vlagajo v mlajše selekcije, otroške in mladinske šole. Naredijo premalo igralcev, ki so sposobni igrati v prvi ligi. Tu varčujejo, zato je trenerski kader slab. Toda tudi če obstaja dober trener, je ta večinoma dopoldne v službi in ni sposoben pripraviti dobrega treninga. To je ena največjih težav slovenskega nogometa. Preslabo delo z mladimi. Trenerji so premalo plačani. Kakovostni trenerji ne bodo delali za 40 ali 50.000 tolarjev na mesec. Tudi za delo z mladimi je potreben vložek celega človeka.

Stojanovič: Včasih je bilo ob koncu mladinske selekcije pet, šest, sedem igralcev, o katerih se je vedelo vse. Šest ali sedem izjemnih talentov. Sedaj tega enostavno ni več. Navsezadnje sta se za Kebeta, ko je bil mladinec, borili Olimpija in Rijeka, ki sta bili prvoligaša. Ko je končal Cimerotič, so se borili zanj, prav tako je bilo s Čehom. Tonija Usnika so ljudje iz Partizana gledali sedem let. Vsako leto so se sproducirali igralci, ki so zaznamovali prostor.

Kebe: Mladi imajo preslabe možnosti za treninge. Ti imaš lahko nadarjene fante, pa nimajo osnov za trening. Niti primerne travnate površine za izpeljavo dobrega treninga. Pri Olimpiji trenirajo v "jami", kjer imajo težave z žogo. Ne morejo delati nekaterih stvari z žogo. Če jo hočejo "štopati", se jim žoga odbije v koleno.

Veliko mladih igralcev odhaja v tujino že pri 15, 16 letih: Cesar, Semler, Sikur, Dedič ... trenirajo pri Dinamu, Bayernu, Barceloni ... Je to prihodnost slovenskega nogometa? Tujci pa jih kupijo za drobiž.

Kebe: To je velika škoda. Pri nas nimajo možnost za kakovosten trening. Boljši klubi jim dajo boljše možnosti, zanje in za reprezentančni nogomet pa je to edina pot.

Stojanovič: Težko se je pravilno odločiti - to velja za starše in igralce -, ko dobijo ponudbo iz kluba, ki ima tradicijo in možnosti za trening, ki se ne morejo primerjati z našimi. Normalno je, da poskusijo. Vendar je vprašanje, kaj se z njimi tam dogaja, koliko so tam zares konkurenčni, koliko priložnosti bodo imeli. Navsezadnje je tam veliko igralcev, tudi iz drugih držav, ki ne uspejo.

Bi naši trenerji lahko naučili Semlerja, ki je sedaj v Bayernu, stvari, kakršnih ga učijo tamkajšnji trenerji?

Kebe: S svojim stažem mu zagotovo ne bi mogel dati toliko kot Bayern. Poleg tega ima tam trenerja za kondicijo, strokovnjake za prehrano, medicinski štab, primerno travnato površino, kjer žoga ne skače, in 24-urni nadzor.

Svetovno prvenstvo je končano. Slovenija je izgubila vse tri tekme. Kaj je bilo tisto, kar bi se dalo, zdaj po bitki, popraviti?

Kebe: Srečko Katanec je selektor, ki je dal največ slovenskemu nogometu. Nesmiselno je o tem razglabljati in pametovati. Na žalost so se na prvenstvu in že prej zgodile neke stvari. O tem, kaj bi moral narediti in česa ne, nočem govoriti. Imam toliko več informacij, kot jih je on imel v tistem trenutku, več časa in nisem toliko emotivno vezan v teh situacijah, zato mislim, glede vseh, ki sedaj pametujejo, od trenerjev, ki ne morejo najti kluba v slovenski ligi, do nekaterih novinarjev, da to ni pošteno. S kakovostjo igralcev, ki jih je imel, je izvlekel maksimum. Žal pa ekipa ni bila tako enotna, kot je bila prej v kvalifikacijah in na EP 2000.

Stojanovič: Res je težko govoriti o tem. Kar se sistema igre tiče, nas je pripeljal na obe prvenstvi. Smo edina balkanska država, ki je sodelovala na dveh največjih tekmovanjih zapored.

Se je mogoče po tem kolapsu uvrstiti vsaj na drugo mesto v kvalifikacijah?

Kebe: Mogoče se je, toda za zdaj ne vemo niti, kdo bo selektor reprezentance.

V svetu se uveljavlja nekakšen trend mladih trenerjev, ki takoj, ko končajo kariero, prevzamejo velike trenerske vloge, poleg tega pa so še zelo uspešni. Recimo Rudi Voeller ali Mathias Sammer, Srečko Katanec. Navsezadnje sta tudi vidva izjemno mlada, trenirata svoje nekdanje soigralce.

Kebe: V našem prostoru, v prvi in drugi ligi, je mlademu trenerju veliko težje voditi sovrstnike. Katanec je kljub vsemu slovenska legenda in je bil vseeno nekaj starejši od svojih varovancev. Višja ko je raven, lažje je mlademu trenerju, ker je tudi profesionalni nivo višji.

Stojanovič: Trener vedno izbere kader igralcev, ki jih bo treniral, kakršnega lahko vodi. Osebno sem izbiral igralce, s katerimi je komunikacija lažja, ki imajo v sebi neko profesionalno raven. Lahko bi se tudi zmotil. V tem trenutku je vodenje sovrstnikov izjemen dejavnik. Poznaš človeka, veš, kdo bo akceptiral tvoje zahteve ali napake. Ne moremo trditi, da se da vse idealno narediti. Igralec mora razumeti, da ga postaviš na mesto, ki mu ne ustreza, na klop ali celo na tribuno.

Bo treba pomladiti reprezentanco? Imamo v ozadju kaj mladih igralcev?

Kebe: Glede na odločitve nekaterih igralcev, da se poslovijo od reprezentnace, bo pomladitev nujna. Nekaj fantov v ozadju sicer je, vendar se morajo najprej dokazati na tako visoki ravni. Kadarkoli so se reprezentance pomlajevale, je bil po pravilu rezultat slabši.

Stojanovič: Mislim, da smo že v procesu pomlajevanja, če pogledamo igralce, ki so na klopi. Igralcev, ki so napovedali odhod, ni veliko, Čeh, Milinovič ... Čeprav bi Žele lahko še nekaj časa igral v reprezentanci. Predvsem težko bo nadomestiti Čeha, ker ne vidim nikogar, ki bi bil v defenzivi na njegovem mestu tako superioren. Mogoče je to odvisno tudi od novega trenerja, ki morebiti takšnega igralca sploh ne bo potreboval zaradi drugačnega sistema igre. V tem kadru bi bil mogoče njegova zamenjava Sašo Gajser.

Kebe: Mesto, kjer je igral Aleš Čeh, zahteva igralca, ki mora imeti določene značajske lastnosti, mora biti lider ekipe. Brazilci igralce, kot je Čeh, vzgajajo od malega, pa ne samo za reprezentanco, temveč tudi za klube. Karakterne sposobnosti takšnega igralca so enako pomembne kot fizične, taktične ali tehnične.

Stojanovič: Vrnimo se nazaj in poglejmo, kateri igralci so igrali na tem mestu. Dunga, ko so bili Brazilci svetovni prvaki, je bil kapetan ekipe. Deschamps je bil pri Francozih, ko so osvojili naslov svetovnih prvakov, tudi kapetan. Očitno to mesto v tem sistemu igranja veliko pomeni.

Mimogrede, katero mesto napovedujeta svojima moštvoma v obeh prvenstvih?

Stojanovič: Upam, da bodo Domžale postale urejena sredina in da se bodo po najkrajši možni poti vrnile v prvo ligo, kamor sodijo po organizaciji kluba.

Kebe: Mesto, ki bo zagotavljalo mirno delo, saj si Ljubljana zasluži dva dobra prvoligaša in dober nogomet.