Specialist s svojo bolnišnico

Kako bi se odzvali, če bi vam kakšen zdravnik začel razlagati, da hoče v slovenski provinci zgraditi zasebno trietažno bolnišnico z operacijskim blokom, ki bo zmogla približno tristo obiskov na dan in do tri tisoč operacijskih posegov na leto? In ima poleg tega v načrtu še kasnejšo vzpostavitev verige istoimenskih manjših poslovalnic po mestih in zaposlitev tujih (da ne bo pomote, vrhunskih) strokovnjakov? Verjetno bi ga, vsaj deloma, imeli za norca ali velikega sanjača, ki očitno živi daleč od slovenske realnosti, saj se ta temeljito zaplete že ob prizadevanjih za pridobitev gradbenega dovoljenja za postavitev garaže na domačem dvorišču. Da drugih zapletov niti ne omenjamo. Zato pa 41-letni dr. Franci Šalamun, specialist za sprednji segment očesa, o svojih zamislih, vse dokler opisana slika ni postala otipljiva resničnost, ni na veliko razglabljal. Bolnišnica v Kromberku v Novi Gorici, ki nosi ime Medicinski center Vid, se ne more primerjati z malimi zasebnimi ginekološkimi ambulanticami ali v vse možne nakupovalne in druge centre vtaknjenimi ultrazvočnimi in zobozdravstvenimi ordinacijami. To je prvi resni izziv državnemu, monopoliziranemu zdravstvu. "Sem Štajerec, kar ni lepo, greh pa tudi ne," se rad pošali na svoj račun izzivalec. Poročil se je že v drugem letniku medicinske fakultete, in to v Novo Gorico. Prva žena ga je spodbudila, da se je specializiral za očesnega strokovnjaka, sam je sicer načeloma želel postati kirurg. Za ta odločilni preobrat, katerega povod je bilo prosto mesto oftalmologa v novogoriški bolnišnici, je svoji prvi ženi še danes hvaležen, čeprav sta že davno ločena. Po ločitvi, kot pravi, je vso energijo (te pa mu, verjemite, ne manjka) vlagal, namesto v dekleta, v stroko, ki je takrat postala tudi konjiček, in je v svetu dobesedno zaslovel kot najspretnejši "švercar" na mednarodnih strokovnih srečanjih. Pristopnine za simpozije, kot zatrjuje, je začel plačevati šele pred dvema letoma. Do takrat je poznal tisoč in en način, kako se izogniti navadno zasoljenemu znesku, poleg tega so ga mnogi na teh srečanjih tako dobro poznali, da so mu pri "švercu" celo pomagali. No, trud (samo v Ameriki je bil na strokovnem gostovanju več kot dvajsetkrat) našega znanstveno usmerjenega Martina Krpana (dandanes tihotapljenje znanja niti ni tako nevsakdanja stvar) se je vsekakor splačal - zelo kmalu je postal eden najmlajših slovenskih predstojnikov oddelka v bolnišnici. To pa mu ni preveč pomagalo ob unovčevanju "svežega" znanja, uvoženega iz tujine, saj je novogoriška bolnišnica po tehnični opremljenosti zaostajala, in to ne samo za t. i. razvitim svetom. "V tridesetih letih niso kupili niti pincete," je upravičeno potožil. Togosti državnega proračuna se je lotil zelo nenavadno - opremo za ordinacijo je začel kupovati sam. Njegovo početje so v bolnišnici sprejeli kot nekaj samoumevnega. Oprema pa je postala tako domača, da so, ko se je Franci odločil iti na svoje in hotel s svojim denarjem kupljene stvari odnesti s sabo, proti njemu vložili tožbo. Po dveh letih "prerekanja" na sodišču so mu priznali, da ima prav, ko pa se je v njegovi ambulanti začelo oglašati vse več pacientov s potrjeno zdravstveno izkaznico (dobil je državno koncesijo), so tudi v bolnišnici, s sicer dveletno zamudo, prenovili opremo. "Prepričan sem, da bodo sedaj, ko se je odprl center Vid, rešili tudi prostorsko stisko. Ker jim drugače ne bo šlo. Konkurenca dela svoje in pacienti bodo zaradi tega na boljšem." Tekmovalnost je po Šalamunovem tudi najboljše zdravilo za stavke v zdravstvu: "Ste že kdaj videli zasebnika, ki stavka?" Čudi se, da država prodaja banke, pušča pa nedotakljivost neprofitnih bolnišnic, za katere je lahko prihod na prosti trg tudi edina rešitev iz krize. "Država je z novim zakonom preprečila kakršno koli konkurenco. Kajti zdaj mora zdravnik, če se odloči iti na svoje, dobiti dovoljenje od zdravstvene ustanove, v kateri dela. To je nesmisel - noben lastnik frizerskega salona ne bi dal soglasja svojemu delavcu, da odpre konkurenčni salon čez cesto." Rad bi dobil tudi večji delež državne koncesije: "To, da država omejuje število bolnikov, ki se lahko prek zdravstvenega zavarovanja zdravijo v Vidu, povzroča le daljše vrste."

Idejni snovalec in lastnik večnadstropnega medicinskega centra in treh očesnih ambulant v Idriji, Tolminu in Mariboru (na obrobju Slovenije pa namerava vsako leto odpreti novo) živi z družino kot podnajemnik v stanovanju, velikem petdeset kvadratnih metrov. "Hiše si nikoli ne bom gradil, kajti to je izguba energije. Največ časa sem v službi, zato pa sem poskrbel, da mi je tukaj kar se da lepo." Prizna, da njegovih dvanajst delovnih ur vsak dan (center nekaj dni na teden deluje tudi do 21. ure) slabo vpliva na družinsko življenje. Tako je njegova štiriletna hčerka nekoč ob njegovem prihodu domov dejala: "Lej, mami, ata je prišel na obisk." Kot primer prave zdravniške delavnosti navaja svetovno znanega kardiokirurga profesorja Ninoslava Radovanovića. Srečanje z njim so mu omogočili kolegi iz Novega Sada. "Vprašali so me, kaj bi rad v smislu nočnega življenja pa to ... Sem rekel, da hočem videti Radovanovića. In res, v nedeljo zjutraj sem se sestal z njim v njegovi ordinaciji. O njem namreč kroži anekdota: v Novem Sadu v nedeljo zjutraj delajo le semaforji (pa še ti ne vsi) in Radovanović."

Kljub "deloholizmu" in kreditom (bolnišnica je tako rekoč še v lasti bank) Francija za zdaj ne muči kakšna rana na želodcu ali žolčni kamni - pogosti spremljevalci "živciranja" (beri životarjenja) in zanemarjanja dolžnosti do svojega telesa. No, včasih ga nase spomni križ, kar je skoraj neizbežno pri njegovih za volanom (znamke avtomobila tukaj ne navajamo zgolj zaradi tega, ker s svojim jeklenim konjičkom ni zadovoljen - meni, da je dal preveč za to, kar je dobil) presedenih 80 tisoč kilometrih na leto.

Njegova druga kariera skorajda poklicnega šoferja je povezana z delom v tujini - nekoč je ob koncu tedna hodil operirat v Zagreb. Potem je bil redni potnik na letalski liniji do Frankfurta, kjer je bil gostujoči zdravnik. Od tam ima tudi šokantno izkušnjo in nauk, da ni vse, kar delajo v tujini, nujno dobro. "Nemški zdravniki pri operacijah za lokalno anestezijo še zmeraj uporabljajo injekcije, čeprav ves preostali svet to ureja s kapljicami. No, ko so pacientu dajali injekcijo, je začel kihati. In to tako močno, da je skočil s stola in tekel po dvorani z v oko zabodeno iglo."

V zadnjih dveh letih, odkar gradi bolnišnico, se je na štirih kolesih spustil tudi v lov za cenejšim gradbenim materialom. "Ko sem izračunal, koliko me bodo stala uokvirjena ogledala v vsaki ordinaciji, sem mislil, da to ni res. Potem sem v tovarni kupil samo zrcala in profile, letvice, sestavili pa smo jih sami. Tako je štirideset ogledal stalo malo več kot dvajset tisoč tolarjev," je povedal o podolgovatem ogledalu, za katerega moderno obliko bi vam v kakšni "nobel" trgovini za en sam kos zaračunali celoten navedeni znesek. "Omarice so iz Ikee, toda ročaje sem dal narediti sam, precej sem se trudil z videzom. Parket je avstralski jarah. Ploščice so italijanske, čez mejo sem jih peljal sam." Zgodba zase so naslanjači na hodniku - v čakalnici. Njihova barva je zaradi izzivalne beline lahko skrb zbujajoča, toda sedeti na njih je zaradi posebne oblike, brez pretiravanja, užitek. "Tak fotelj v tujini stane okrog dva tisoč mark. Seveda si česa takega ne morem privoščiti. Zato sem kupil enega samega, tega smo potem preučili in naredili v drugačni različici." Za projektiranje stavbe so poskrbeli trije absolventi arhitekture. Enega od njih sem, v želji, da bi slišala pristransko mnenje o naročniku, po telefonu ujela ravno med služenjem vojaškega roka. "Neustavljiv je," je izjavil v slušalko. Pri graditvi stavbe so bili upoštevani tudi nasveti bioenergetika o tokovih pozitivne energije na tem kraju. "Odločno poudarjam, da v to ne verjamem, toda škoduje tudi ne."

Komentar o treh operacijskih dvoranah s t. i. sterilnim hodnikom in grmadi medicinske opreme prepuščam strokovnjakom. Rečem lahko le: videti je resno. Tukaj je še pet apartmajev (za osebje in stranke), optika, bar s posebno sobo za kadilce, kmalu bodo odprti še lekarna, laboratorij in prostori najemnikov: ambulanta za medicino dela, otolaringološka ambulanta, fizioterapija in lepotilni salon. "Ni v redu, če lepotilni salon zaposli dermatologa ali prodajalna očal okulista. Biti mora ravno nasprotno, stroka naj bo pokrovitelj nad takimi dejavnostmi."

Na uradno odprtje bolnišnice, kjer sta trakec prerezala župan mesta (tukaj je treba reči, da so občinski svetniki skupaj z županom soglasno podprli gradnjo) in partizanska zdravnica Pavla, so bili povabljeni skorajda vsi njegovi "očesni" kolegi. Vendar: "Razen zasebnikov ni prišel nihče. Še najbolj pa me je presenetila državna televizija, ki je tudi moja televizija, saj plačujem prispevek in bi morala nepristransko obveščati. Odprtje je popolnoma prezrla. Koliko bolnišnic pa se je odprlo v Sloveniji v zadnjih petih letih?" Posebej ponosen je na to, da je bila na slovesnosti partizanska junakinja: "Zgraditi bolnišnico v naših časih je pogumno, zasnovati bolnišnico takrat pa je bilo junaštvo."

Prihodnost centra vidi v lepotni kirurgiji in odpiranju meja (torej tudi v svobodni izbiri kraja, kjer se lahko zdravite) z vstopom v EU: "Iz te bolnišnice hočem narediti evropski medicinski center. Med drugim vabiti tuje specialiste k nam na delo." Za zdaj v čakalnici kot predstavniki "evropskega zalogaja" strank klepetajo "očalasti" Italijani. "Zagotavljamo zadovoljstvo ob nakupu očal. Ne trdim, da ni nezadovoljnih, posebej Italijani znajo biti zahtevni. Obstaja skupina ljudi, ki jim enostavno ni mogoče ustreči. Toda mi si iz nezadovoljstva delamo še največjo reklamo. Če več poskusov poiskati prava očala ni uspešnih, vrnemo denar." Splošni okulistični pregled stane tri tisoč tolarjev: "Ponavadi ženske vprašam, ali bi si s tem denarjem upale iti k frizerju."

Sam zase (brez namiga na lažno skromnost) pravi, da je navaden "kmečki fant". Da se je spretnosti poslovneža in gradbenika naučil v praksi, toda na prvem mestu je zanj stroka. To pomeni, da ne namerava opustiti sprejemanja pacientov in nadaljnjega izobraževanja. Slednje ga je nekoč zaneslo celo na Kubo, kjer naj bi po govoricah, razširjenih po vsem svetu, uspešno zdravil neozdravljivo očesno bolezen - retinopatijo pigmentozo - kubanski zdravnik profesor Pealez, drugače tamkajšnji narodni heroj in velika turistična zanimivost. "Pacientka s to boleznijo me je enkrat vprašala, kaj menim o kubanskem mojstru. Rekel sem, da stroka ne priznava njegove metode, ona pa mi je očitala, kako lahko sodim nekaj, česar še nihče 'iz stroke' ni preveril." Po premisleku je pacientki obljubil, da bo šel na Kubo, če sama naveže stike s profesorjem. In je res šel: "Zelo kmalu sem ugotovil, da gre za potegavščino. Vendar tega nobeden od domačih ni hotel priznati, ker je gospod Kubi naredil tak turistični promet." Bolnišnico sta ravno ob Francijevem rojstnem dnevu obiskala takratni kubanski minister za promet Scalone in sam Fidel Castro - praznovanje pa se je končalo s kopanjem v bazenu v kravati.

Svoje turistične potrebe je sicer popolnoma zadovoljil, trdi, da noče nikamor več. "Če bi že kam šel, bi šel krave past. Ker bi čas tam tekel počasneje. Tako pa se mi zdi teden kot en dan." V prostem času je bil nekoč navdušen jamar in pilot. V Novi Gorici ima celo svojega še nepobarvanega ljubega dvokrilca (Jenny, sicer replika najbolj znanega ameriškega letala iz časov med obema vojnama). Iz zraka je poskušal tudi slikati, a pravi, da mu megla dela velike težave. "Da se razumemo, za to, da imaš letalo, ni treba biti milijonar. Stane toliko kot povprečen avto." Pa bi imel rad še enega: "Z letali je kot z ženskami, nikoli jih ni dovolj." No, če bo slovensko zasebno zdravstvo še naprej tako letelo, se nam obeta tako rekoč manjši medicinski raj.