Kdo naj nasledi Sadama Huseina?

Med ameriške priprave za napad na Irak sodijo tudi vse pogostejši sestanki s predstavniki iraške opozicije v tujini. Ameriška vojna proti Bagdadu naj bi bila namreč predvsem človekoljubna operacija, ki naj bi zatirano iraško ljudstvo osvobodila izpod tiranstva Sadama Huseina. A kdo naj prevzame oblast, če Američanom uspe zrušiti diktatorja? Ameriški mediji zato pogosto poudarjajo demokratično naravo ljudi, ki so pred Huseinovim nasiljem zbežali iz Iraka - ti bodo najbrž najprimernejši, da deželo popeljejo na pot svobode in demokracije. Oglejmo si torej, kdo so najpomembnejši iraški politiki v tujini.

Dr. Ahmed Čalabi je vodja Iraškega nacionalnega kongresa (Iraqi National Congress - INC), krovne organizacije, ki naj bi združevala vse nasprotnike Sadama Huseina. Politični analitiki menijo, da je INC predvsem orodje za oblastne ambicije dr. Čalabija in da druge osebnosti iraške opozicije v tujini pripadnost INC potrjujejo le formalno, predvsem zaradi pomembnih zvez njegovega vodje v Pentagonu, ameriškem kongresu in Cii. Dr. Čalabi se je sicer “proslavil” kot iznajdljiv poslovnež: ko je bil predsednik jordanske banke Petra Bank, je skupaj z drugimi lastniki pretakal sredstva vlagateljev na zasebne račune v tujini. Leta 1992 je banka bankrotirala, dr. Čalabi pa pobegnil iz Jordanije. Poslovodstvo banke je bilo obtoženo goljufije in dr. Čalabi je bil (v odsotnosti) obsojen na 30 let zapora. Tudi Američani niso preveč zadovoljni z njegovo poslovno domiselnostjo. Leta 1995 je Clintonova administracija odobrila 97 milijonov dolarjev v podporo dejavnostim iraške opozicije. Izplačila sredstev so leta 1996 ustavili, ko se je izkazalo, da v obračunih Čalabijevega INC ni mogoče najti potrdil o zakoniti porabi 4 milijonov dolarjev. Po 11. septembru 2001, ko je George W. Bush mlajši pričel vse pogosteje napovedovati “demokratizacijo” Iraka, so ameriški organi ustavili preiskavo o Čalabijevem poslovanju. Dr. Ahmed Čalabi trdi, da so mu obtožbe v zvezi s propadom banke Petra Bank napletli Huseinovi agenti v Jordaniji, “malenkostni nesporazum” v zvezi s porabo ameriškega denarja pa naj bi bil posledica “uradniškega pikolovstva”.

Šarif Ali bin Al Husein je vodja Gibanja za ustavno monarhijo (Constitutional Monarchy Movement - CMM). Ali bin Al Husein je nečak pokojnega iraškega kralja Fejsala II., ki so ga ubili v državnem udaru leta 1958 (naziv “šarif” ima podoben pomen kot v slovenščini “plemeniti”). Ker naj bi bil najbližji preživeli kraljevi sorodnik (po njegovi razlagi), se je razglasil za dediča iraškega prestola in (kot pove ime njegove stranke) zagovarja preoblikovanje Iraka v ustavno monarhijo. Skupaj z drugimi iraškimi plemenitaši, ki so leta 1958 pobegnili iz domovine, mu je uspelo odnesti dovolj bogastva, da se lahko suvereno giblje v mednarodnem jet-setu. Znan je po dobrem okusu, elegantnih oblačilih in izjemni aroganci.

Dr. Ajad Alavi je bil do leta 1970 član ožjega vodstva stranke Baas Sadama Huseina. Zaradi nesoglasij je zapustil Irak in ustanovil Iraško nacionalno soglasje (Al Vifak -Iraqi National Accord - INA). Gibanje sestavljajo predvsem nekdanji oficirji iraške vojske, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov pobegnili iz države. Stranka se je leta 1990 povezala z obveščevalno službo Savdske Arabije, leta 1996 pa jo je prevzela in reorganizirala Cia in jo skušala uporabiti v državnem udaru proti Sadamu Huseinu; izkazalo se je, da so se v stranko infiltrirali Huseinovi agenti in poskus upora je propadel, mrežo članov stranke v Iraku pa so povsem uničili. Od leta 1996 je sedež stranke v Jordaniji. Imela naj bi tudi tesne stike z britansko obveščevalno službo MI-5.

General Nizar Al Karzraji je bil v letih 1980-1991 poveljnik iraškega generalštaba. Iraško vojsko je vodil med vojno z Iranom in ob napadu na Kuvajt leta 1990 (danes trdi, da se z napadom na Kuvajt ni strinjal). Ameriški predsednik George W. Bush mlajši redno ponavlja, da Sadamu Huseinu ni mogoče zaupati, ker je uporabil bojne pline proti lastnemu ljudstvu. Mlajši Bush pri tem pozabi dodati, da je bil Sadam Husein ameriški zaveznik, ko je leta 1988 iraška vojska zaplinila kurdsko mesto Halabja - za boljšo predstavo o demokratičnosti iraške opozicije v tujini pa je zanimivo dodati, da je bil za operacijo odgovoren prav general Nizar Al Karzraji, ki je tudi uradno obtožen vojnega zločina. Al Karzraji sicer trdi, da so mu odgovornost podtaknili v iraški obveščevalni službi. Generalov prebeg je leta 1996 pripravila Cia, od takrat živi na Danskem. General je dejal, da bi bil pripravljen prevzeti oblast namesto Sadama Huseina, celo več, da je ta čast zanj “sveta dolžnost”. Nizar Al Karzraji je prepričan, da bi ga ob ameriškem napadu na Irak množično podprli iraški oficirji in vojaki, o čemer analitiki dvomijo, saj je Sadam Husein po generalovem prebegu temeljito počistil z njegovimi somišljeniki.

Iz vojaških krogov prihajata tudi generalmajor Vafik Al Samaraj in general Favzi Al Šamari. Prvi je bil do sredine 90. let poveljnik enote iraške vojaške obveščevalne službe, danes živi v Londonu in ne verjame, da bi se bilo ob uporu proti Sadamu Huseinu smiselno zanesti na iraško opozicijo v tujini, saj ta po njegovem v Iraku nima resnega vpliva. Meni, da bi morali Sadama Huseina odstraniti s hitro operacijo ameriških komandosov. General Favzi Al Šamari je med iraško-iransko vojno poveljeval devetim divizijam in je odkrito priznal, da je proti iranskim enotam uporabil kemično orožje. Prebegnil je leta 1986 in danes vodi restavracijo v Virginii.

Če bodo v Iraku Američani res vzpostavljali novo, “demokratično” oblast, bo pomembna vloga nedvomno pripadla Adnanu Pačačiju, nekdanjemu iraškemu zunanjemu ministru in veleposlaniku pri Združenih narodih. Adnan Pačači je generalni sekretar Demokratične sredinske usmeritve (Democratic Centrist Tendency - DCT), ki so jo ustanovili Američani kot protiutež Čalabijevi krovni organizaciji (INC) iraške opozicije v tujini.

Danes so med (po ameriški definiciji) demokratično iraško opozicijo dobrodošli tudi predstavniki dveh kurdskih gibanj, ki imajo v severnem Iraku oborožene enote. Najstarejšo kurdsko organizacijo v Iraku Kurdsko demokratično stranko (KDP) od leta 1970 vodi Masud Barzani, sin legendarnega kurdskega vojaškega poveljnika (in prejšnjega predsednika KDP) Mustafe Barzanija. Žal med Kurdi ni enotnosti in Masud Barzani se je s svojo KDP kompromitiral, ko je leta 1996 sodeloval v operacijah iraške vojske proti konkurenčni kurdski stranki PUK.

Džalal Talabani vodi Patriotsko unijo Kurdistana (PUK), ki se je od KDP odcepila leta 1975. Kljub oboroženim spopadom v 90. letih PUK in KDP danes sodelujeta, a sožitje ni ravno idilično in najbrž tudi ne trajno.

In končno, Huseinov nasprotnik, ki ima v Iraku najverjetneje več vpliva kot vsi drugi našteti oporečniki skupaj, je Mohamed Bakr Hakim, vodja Vrhovnega sveta islamske revolucije Iraka (SCIRI). Američanom bi bil Hakim koristen, če bi ga lahko prepričali, da s svojimi somišljeniki pomaga pri napadu na Irak, dolgoročno pa po ameriškem videnju vodja SCIRI ne bi smel imeti nikakršne vloge v bodoči demokratični oblasti v državi. SCIRI je namreč organizacija iraških šiitov, ki jo financirajo iz članice “osi zla” Irana, Mohamed Bakr Hakim pa ima pisarno v Teheranu.