Neuspehi, dolgovi in navdušenje

Počasi smo se že navadili, da ima slovenski nogomet več obrazov. Tisti, ki ga vidimo vsak dan, je obraz slovenske nogometne lige ali slovenskih nogometnih lig. Prejšnji teden se je po nekaj letih spet zgodilo, da je slovenski klubski nogomet padel na najnižjo raven, na nivo najslabših držav v Evropi, kar pomeni, da bo moral prvak naše lige v boju za elitno Ligo prvakov v prvo predkolo. Za uvrstitev v evroligo bi moral torej teoretično igrati kar šest tekem. Boljše države imajo v Ligi prvakov svoje predstavnike avtomatično, nekatere celo po več.

Uvrstitvi v zadnji rang evropskega nogometa so botrovali predvsem zadnji rezultati našega prvaka Maribora, ki mu zadnja leta, potem ko se je nekoč že uvrstil v Ligo prvakov, ni in ni šlo. Letos recimo jih je izločil povprečni ciprski Apoel. Drugi naši klubi so v manj pomembnih evropskih tekmovanjih nastopali podobno (ne)uspešno in zadnja velika sramota je bila avtobusna avantura ajdovskega Primorja na Poljsko, kjer so nastopali proti krakovski Wisli. Primorje je nastopilo kar s svojo drugo ekipo in dobilo kar šest golov.

V slovenski ligi pa je trenutno bolj pomembna tema od nogometnih tekem s tujimi avtsajderji preoblikovanje klubov. Nihče natančno ne ve, koliko slovenskih nogometnih klubov se je preoblikovalo, torej spremenilo ime in s tem odpisalo stare dolgove. By pass?! Nekateri pravijo, da bi ob natančnem branju zakonov vsi naši klubi razpadli in končali v peti (najnižji) ligi. Verjetno bi imeli preobremenjen najnižji rang tekmovanja. Bivši klubi so nogometašem dolžni milijone, o primeru Nihada Pejkoviča (SCT Olimpija) in o primeru bivšega trenerja Beltincev, ki (od neobstoječih klubov) zahtevata na tisoče evrov, smo že pisali. Kakor koli že, večina igralcev, ki se zaradi preimenovanja klubov počutijo oškodovane in izigrane, naj bi svoje zadoščenje že poiskala pri evropski nogometni organizaciji UEFA (ker menda naši zvezi ne zaupajo), zabavno pa bo, ob pozitivnih rešitvah njihovih pritožb, gledati, kako bodo milijone zbirali klubi, ki se morajo zelo potruditi, da vsak mesec sproti zberejo za plače nogometašev. Naše sodstvo se je, kar se Olimpije tiče, že odločilo. Po tekmi Olimpije in Maribora so sicer pobrali ves denar, ki ga je Olimpija dobila od kart, češ da ga bodo dali bivšemu trenerju Milošu Šoškiću, ki naj bi mu bila menda Olimpija dolžna veliko denarja, vendar so ves zaseženi denar že čez nekaj dni vrnili, češ da novi klub, vodi ga Jurij Schollmayer, ni povezan s SCT Olimpijo, takrat pod vodstvom legendarnega Ivana Zidarja. Pravzaprav naj bi šlo za dva najemnika imena Olimpija, kar pomeni, da je ves denar bivšim nogometašem, trenerjem, maserjem, snažilkam in zdravnikom dolžan SCT oziroma inženir Ivan Zidar. Prikupna rešitev. Menda gre za skoraj 2 milijona evrov. Evo, to je drugi obraz našega nogometa. Spet drugi pa je obraz pravega zvezdnika Žutega, velikega Žutega, Robija, Prosija, našega Roberta, človeka, ki vozi najnovejšega poršeja ... Gre za Roberta Prosinečkega, ki nabija žogo za Vego Olimpijo - prefinjena preigravanja, dolge uporabne podaje, prosti streli in streli iz kota. Za slovenski nogomet je letos naredil več kot naša reprezentanca in morda celo več kot Sebastijan Cimerotič, ki se je kljub temu, da si kruh služi v italijanskem Lecceju, podal tudi v politične vode. Podprl je predsedniško kandidatko Barbaro Brezigar, članico SDS. V županski bitki mu je najbližji bivši celjski nogometaš Janez Sodržnik, sicer liberalec in bivši član LDS. Sam pa nastopa na listi svetnikov SDS, menda pod (njegovo srečno) številko 14. Kdo bi ga razumel? Tudi Žuti in Cime kažeta neki obraz slovenskega nogometa ...

Zadnjič smo si (po zvezah smo dobili kaseto) ogledali posnetek tekme med Mariborom in Ljubljano. V mariborskih obrambnih vrstah so namreč nastopali tudi trije slovenski reprezentantje, Fabijan Cipot, Muamer Vugdalić in Suad Fileković. Čeprav se ljubljansko moštvo bori za obstanek v 1. slovenski ligi, so Mariborčane premagali z 2 : 0. Kitič, Kmetec, Zeljkovič in Žeželj so se norčevali iz mariborske obrambe, ja, iz tiste, ki je na Cipru proti že omenjenemu Apoelu prejela štiri zadetke. Kljub temu jim je njihov bivši trener in sedanji selektor Bojan Prašnikar še enkrat izkazal zaupanje in jih povabil k sodelovanju na kvalifikacijsko tekmo s Francozi. Verjetno si je mislil, če jim ni uspelo razturiti Šiškarjev, bodo uspešnejši proti Zidanu in Henryju. Kot kaže, so Francozi še boljši od šišenske Ljubljane.

Čeprav trdijo, da je imel selektor Prale veliko smole, saj sta se poškodovala slovenska bundesligaša in stebra naše obrambe, Spasoje Bulajić in Aleksandar Knavs, ne gre prezreti tudi dejstva, da sta v slovenski ožji obrambi igrala Goran Šukalo, sicer igralec sredine igrišča, in Fabijan Cipot, do nedavna napadalec. Zanimive rešitve. Kljub temu da je "Capello iz Šmartnega" s seboj na izlet v Pariz peljal Goričana Mateja Mavriča, ki je obrambni igralec, in da je Bekima Kapiča, enega najboljših slovenskih obrambnih igralcev, mirno pustil doma. Očitno, da Prašnikar najbolj zaupa tistim nogometašem, ki jih je sam treniral. Pomislek, da pri nas ni obrambnih igralcev, je še posebej neupravičen, če se spomnimo na Gorana Sankoviča, prav tako obrambnega igralca, in na bočnega Sebastijana Gobca, kapetana slovenske mlade izbrane vrste, ki je navduševal tudi na mednarodni sceni, ko je CMC Publikum nastopal v pokalu Intertoto. Mimogrede, takrat so Celjani dajali po pet, šest zadetkov in ne obratno. O novopečenem državljanu Enesu Handanagiću, ki navdušuje pri Vegi Olimpiji, pa selektor za zdaj še ne razmišlja.