icc / Strategija korenčka in palice

Odnos ZDA do Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) je nenavaden. Kljub temu da je Bill Clinton podpisal rimski statut o ustanovitvi in kljub temu da se ZDA vsaj javno zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic in kaznovanje tistih, ki jih ne spoštujejo, je Busheva administracija rimski podpis umaknila. Razlog naj bi bilo poseganje mednarodnih organov v suverenost ameriške države. Kar je skrajno konzervativen argument, identičen razmišljanju arijskih skupin, ki zaradi enakega razloga nasprotujejo OZN. Bush pa se ni samo distanciral od ICC, odločil se je za ofenzivo. Letos pomladi so ameriški veleposlaniki in drugi diplomati prepričevali državnike vsega sveta, da naj njihove države z ZDA podpišejo poseben sporazum o imuniteti ameriških državljanov pred nastajajočim kazenskim sodiščem. Kazenski pakt naj bi določal, da države podpisnice domnevne ameriške storilce genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu ne izročajo mednarodnim institucijam, pač pa Washingtonu, kjer naj bi jih čakalo pravično sojenje. Ameriški kongres je sprejel tudi poseben zakon o zaščiti ameriških vojakov. Po načelu "kdor ni z nami, je proti nam" kaznuje vse tiste države, ki sporazuma ne bodo podpisale.

George Bush ni blefiral; na dan, ko je zakon o zaščiti ameriških vojakov začel veljati, kar je hkrati tudi rojstni dan ICC-ja, so ZDA za darilo ukinile vojaško pomoč tistim neugnanim državami, ki niso razumele ameriškega pogleda na enakopravnost. Brez pomoči za vojaške dejavnosti je ostalo 35 držav, med njimi tudi Slovenija. Naše ministrstvo za obrambo tako ne bo dobilo dobre štiri milijone dolarjev, ki so v Slovenijo pritekali od radodarnega Washingtona, odpovedali smo se dvema dolarjema na prebivalca. Mimogrede, ta številka ni ravno velika, saj Američani za relevantne informacije, ki bi privedle do izginulega Sadama Huseina, ponujajo 25 milijonov dolarjev. Kljub priprti pipci pa ima Slovenija pravzaprav srečo; ker je praška zmagovalka in ker bo kmalu postala polnopravna članica Nata, je prekinitev pomoči zgolj začasna. Trajala naj bi le do polnopravnega članstva v Natu. Kakšne velike škode torej ne bo. Minister Rupel se zaradi začasnega nesoglasja z ameriškimi prijatelji ni razburjal. Odnosi med državama so še zmeraj dobri, sam pa obžaluje, da se je ameriška administracija za takšno potezo sploh odločila. Sicer pa je bila odločitev ZDA pričakovana, ne nazadnje je na nanjo opozorila Elizabeth Jones, pomočnica ameriškega državnega sekretarja, ko je pred dobrim tednom še zadnjič poskušala prepričati nepopustljive slovenske sogovornike.

Če Američani v Sloveniji niso bili ravno uspešni, pa so prepričali politike več kot štiridesetih držav, izmed njih je 19 takšnih, ki so prej že pristopile k sporazumu o ICC. Nekatere so klonile takoj, druge malo pozneje. Večina izmed njih je majhnih, vojaških ali gospodarsko odvisnih od ZDA. Ameriškemu pritisku so se tako uklonili Sejšeli, Tongo, Kambodža, Sierra Leone, pa Gabon, Madagaskar, Mikronezija, logično tudi Afganistan, BiH, Makedonija, velik ameriški zaveznik Izrael ter drugi. Politika pritiska ZDA je bila pri njih izrazito kolonialna. Državam, ki so od njih odvisne, so napisale pravila, po katerih naj živijo. Za politične usluge pa jim za zdaj plačujejo z vojaško pomočjo.

Ukinitev vojaške "pomoči" je seveda zelo cinična. Z območja bivše Jugoslavije sta tako popustili Bosna in Hercegovina in Makedonija, obe državi sta vojaško odvisni od ZDA. Američani so pač državam, ki so odvisne od njihove pomoči, zagrozili, da pomoči ne bo več. Makedoncem so tako postavile ultimat, vreden 10 milijonov dolarjev. Od vlade Bosne in Hercegovine pa so celo zahtevali, da podpisani sporazum ne ščiti le ameriških državljanov, pač pa vse tiste, ki v Bosni delujejo "za potrebe in na ukaz ameriške vlade". Kljub lobiranju in zvijanju rok pa so Američani dovolili izjeme, nekatere države so, čeprav niso podpisale posebnega sporazuma, ostale prejemnice vojaške pomoči. Poleg Nato prijateljic je poseben status zaradi uveljavljanja ameriških nacionalnih interesov dobil Tajvan, ki je blizu Kitajske, pa Filipini, ki so po Bushevem mnenju "največji zaveznik ZDA zunaj Nata", Južna Koreja, kjer je nameščenih več kot 35.000 ameriških vojakov, dobila ga je tudi Jordanija, pa Nova Zelandija in Avstralija. Posebna zgodba je Egipt, država najprej ni popustila, a je pozneje, dva dni po 1. juliju, sklonila glavo in priznala ameriški prav. Egipt je za Izraelom druga največja prejemnica ameriške pomoči. Letno sta vojaška in gospodarska pomoč skupaj visoki debeli dve milijardi dolarjev. Ameriški predsednik pa lahko naknadno poseben status podeli še kakšni drugi državi, ki ni sprejela oz. ratificirala sporazuma o ICC. Seveda če je izjema v nacionalnem interesu, če je torej ta država prijatelj, zaveznik in soborec.

Težava z Evropo in Irakom

Bruselj je tistim državam, ki se niso uklonile pritiskom ZDA, izrekel občudovanje. "Opogumljeni smo, ker se je toliko držav uprlo pritiskom ZDA," je recimo povedal predstavnik evropskega komisarja za zunanje odnose Chrisa Pattena Diego de Ojeda. Na oni strani Atlantika pa so pripomnili, da poskušajo le zaščititi svoje vojake. Poleg vprašanja gensko spremenjene hrane, zaradi katerega so ZDA sprožile postopek zoper EU pri Svetovni trgovinski organizaciji, je ravno pristranska imuniteta ameriških državljanov pred ICC vprašanje, ki razdružuje čezatlantska prijateljstva. Američanom ni všeč nepopustljivost Bruslja. EU je namreč kandidatkam za vstop že pred meseci poslala pismo, v katerem jih je pozvala, naj se vzdržijo sklepanja sporazumov, ki bi lahko ogrozili delovanje sodišča. Johnny Young je takrat pojamral, da gre "za zelo aktivno kampanjo, katere cilj je spodkopati naša prizadevanja", vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere mu je vrnil, da gre pri ICC-ju "za izredno pomemben razvoj na področju človekovih pravic oziroma zakonodaje, ki uzakonja človekove pravice". Vendar politično kljubovanje ne pomeni, da je stališče EU enotno. Silvio Berlusconi je v svojem predstavitvenem govoru, zaradi katerega je pozneje izbruhnil diplomatski spor, med prioritetami italijanskega predsedovanja logično omenil tudi čezatlantsko solidarnost in obnovitev trdih in dinamičnih odnosov z ZDA. Berlusconi je sicer velik zaveznik ameriške administracije, Italija pa ni ravno nasprotovala napadu na Irak. Pred meseci sta se ravno Velika Britanija in Italija, zvesti zaveznici v boju zoper terorizem, pojavljali kot možni kandidatki, ki naj bi podpisali poseben sporazum z Američani. Za zdaj se to ni zgodilo, a ni nujno, da se ne bo. Stališče EU do nepodpisovanja bilateralnih sporazumov z ZDA ni ravno eksplicitno, točno in jasno. EU se izmika, poskuša nagajati in ugajati hkrati. Tako ni čudno, da si je pred dnevi prislužila ostro kritiko organizacije Amnesty International, ki je zapisala, da unija popušča pritiskom ZDA in da je pripravljena na kompromise celo pri jasnem neizpolnjevanju mednarodnega prava.

Sicer pa je politika korenčka in palice, ki jo ZDA izvajajo v mednarodni skupnosti, razvidna tudi v Iraku. Tiste države, ki so aktivno sodelovale pri koaliciji voljnih, imajo pri povojni obnovi Iraka več moči in vpliva kot pa "preplašena večina". Poljska je tako dobila celo poseben sektor, ki naj bi ga nadzirali njeni vojaki in vojaki pod njenim poveljstvom. A z eno napako, mlada članica Nata ima namreč pri sestavi "stabilizacijskih" enot velike težave. Poljski je šele v nekaj tednih uspelo skonstruirati divizijo, v kateri naj bi bili poleg Poljakov še vojaki iz Španije, Ukrajine, Bolgarije, Romunije, Madžarske, Litve ter treh južnoameriških držav. Še več težav od Poljakov pa imajo Američani. Napadi na njihove patrulje so namreč postali stalnica, dogajajo se po vsej državi in nekaj ameriških senatorjev je zmagovitega Busha že pozvalo, naj sprejme pomoč zveze Nato. Njihovi vojaki naj bi bili v Iraku že malo utrujeni in se pomoči evropskih in tujih zaveznikov ne bi nikoli branili. Američani so novo koalicijo pravzaprav že začeli zbirati. Več kot 70 državam so večkrat namignili, da je njihova prisotnost v Iraku zaželena. Da je bolje, če so zraven, in da zraven tudi spadajo. Poleg že omenjenih Poljakov in njihovih prijateljev naj bi nove večnacionalne stabilizacijske sile sestavljale Indija, Slovaška, Pakistan, Italija in še kakšnih 10 držav. Amerika očitno na lastno pest sestavlja mednarodno koalicijo za pomoč v vojaški akciji, ki je ni odobril varnostni svet. Podobno prošnjo je večkrat dobila tudi Slovenija. Naša država vojakov še ne namerava poslati. Iz ministrstva za zunanje zadeve so sporočili, da podpirajo resolucijo OZN, ki je mednarodni koaliciji v Iraku dala legitimnost. "Resolucija vabi vse članice OZN, naj pomagajo pri reševanju problemov v Iraku. Slovenija se bo odzvala temu vabilu: po svojih močeh bo uresničevala resolucijo in prispevala k urejanju položaja v Iraku. Vlada RS proučuje možnosti sodelovanja slovenskih strokovnjakov pri stabilizaciji in obnovi Iraka ali v okviru EU, ali skupaj s posameznimi članicami EU, ali kot samostojen prispevek." Povedali so tudi, da med zadnjim obiskom Elizabeth Jones dodatnih prošenj za sodelovanje Slovenije v Iraku ni bilo.

In kaj se obeta tistim, ki bodo sodelovali v povojnem vzpostavljanju miru? Gotovo veliko. Poljaki bodo dobili v upravljanje osrednji del Iraka, Britanci že patrulirajo po Basri, Bolgarom pa se obetata vojaško letališče in oporišče. Podobno kot pri ICC bodo tudi tukaj proameriške države dobile kos ameriške pogače. Seveda le v primeru, da bodo imeli kaj razdeliti.