adrenalin / Šport za močne želodce

Prva asociacija, ki se ti porodi v glavi ob imenu zorb, je, da je to šport, pri katerem mimogrede pobruhaš samega sebe. Smrdljivemu onečaščenju naproti sva se z Ičijem vozila lepega sobotnega "zgodnjega jutra". V glavah omotična vsak od svojega petkovega veseljačenja sva se "bodrila", da če midva ne bova končala v lastnem izmečku, ne bo nihče, ki se bo lotil tega novega adrenalinskega športa, ki ga je k nam zaneslo iz Nove Zelandije. Vsemu hudemu navkljub sva se hrabro odpravila proti Kupljeniku, hribu pri Bohinjski Beli, kjer se zorbonavti prepuščajo adrenalinskemu užitku. Za jutro predolga vožnja v razbeljeni pločevini je v želodec zavezala še en vozel, in ko sva že mislila, da se bova za trenutek odpočila ob pogledu na gorenjske gričke in hribe za mizo ob vznožju zorbonavtskega poligona, so naju neusmiljeno kar na hitro pripravili, da sva se brez postanka in brez razmišljanja spustila v avanturo ...

Z zorbom oziroma prozorno žogo premera tri metre in pol so se začeli prvi po hribih navzdol kotaliti nad nenavadnimi ekstremnimi športi navdušeni Novozelandci pred desetimi leti, s turističnimi ljubiteljskimi športniki so začeli služiti šele pred petimi leti, k nam pa je ta šport pripeljal Andraž Cerar pred dvema sezonama. S Katjo Božič sta ustanovila podjetje Zorb Slovenija in zdaj vsak teden ponujata še enega v nizu adrenalinskih šokov odvisnikom od visokega pritiska, ki se poleti odpravijo v zrak, vodo, brzice in hribe, da bi zadovoljili potrebo po nenavadnem doživetju, ki naj bi jim razbilo običajni monotoni življenjski ritem. Andraž je spoznal šefa Zorb Limited za Evropo Michaela Stempa na Soči, kjer sta se skupaj spuščala s kajakom po brzicah turkizne reke: "Oba sva navdušena kajakaša in tam mi je povedal za zorb, ki so ga začeli lansirati po svetu, hkrati pa me je vprašal, ali me zanima." Po ne ravno dolgem prepričevanju je agencijo za rafting na Savi Bohinjki in Savi Dolinki zamenjal za novi šport. Da bi bil še boljši in zanesljivejši vodnik v adrenalinsko avanturo, je opravil poseben trening na Novi Zelandiji, ki ga mora opraviti vsak, ki želi drugim omogočiti to vrsto zabave, saj ga tam naučijo, kako se zorb pravilno upravlja. "Pa malo ti operejo možgane, bi lahko rekli, najrazličnejših zamisli, kajti naše poslanstvo je, da zorbing predstavimo kot najvarnejši adrenalinski šport. Seveda, dokler se uporablja za namene, za katere je narejen. Če je teren primeren, če je primeren naklon, da se potem ustavi, če je podlaga travnata in so izpolnjeni drugi pogoji, je to zelo varna zadeva. Nekateri pa imajo ideje, da bi ga napolnili s helijem ali da bi se spustili s planiške velikanke; tam zadeva seveda postane nevarna."

In kaj je tako privlačnega na žogi, napolnjeni z zrakom, v katero stlačiš osebo ali dve, ju spustiš po hribu navzdol, da ne vidita niti neba niti zemlje, da premagata silo težnosti, ki ju omejuje v glavi, in se počutita, kot da bi leteli na vse strani neba hkrati? "Najprivlačnejša pri zorbu je centrifuga. Ne vem kakšen blazno nor adrenalin to ni. Bodoči zorbonavt ne sme pričakovati, da ga bo odneslo v drugo dimenzijo. Izgubiš pa občutek za čas. Nekateri imajo filing, da se ful dolgo kotalijo dol. Drugi se kar malo izgubijo in se na cilju sprašujejo, ali so res prišli od tam gor." Zorb na Kupljeniku je opremljen z dvema sedežema, na katera sta adrenalinska astronavta pripeta čez pas, hkrati pa se z rokama držita ročk, pa še noge imata varno zataknjene v zanke. Zaradi dveh oseb ni ekscentričnega kotaljenja, in ko centrifugalna sila popusti, ni nevarnosti, da bi en sam zorbonavt padel na nos. Zorb vsak konec tedna s sesalnikom za liste napolni in na velikost meter krat dva metra spet stisne Andraž, ki tudi lastnoročno potisne adrenalinske džankije po hribu. V dveh letih jih je že več kot tisoč.

Centrifuga

Tokrat sva bila na vrsti s foto Ičijem, da se prepričava, ali otročja pogruntavščina res ponuja občutke, toliko drugačne in nenavadnejše od tistih, ki jih doživljamo ob navadnem preganjanju po slovenskih hribih. Ko naju je Andraž stlačil skozi malo odprtino sredi zorba, saj je izraz žoga ali krogla med zorbonavti strogo prepovedan, naju je že grabila klavstrofobija in je švic udaril iz vseh por na koži, zaradi prekrokane noči in zaradi vročine, ki je nastala v malem prostoru na vroč sončen dan. To pa je bila tudi edina nevarnost, saj je v trenutku, ko se je zorb začel vrteti, vse izginilo iz glave, celo misel na slabost, ki je bila še trenutek prej tako močna. Že ko se začneš počasi dvigovati in pod sabo gledaš spačen obraz sopotnika v adrenalinski avanturi, je občutek enkraten, ko pa se obrneš na glavo in zavrtiš navzdol po hribu, besede ne dohajajo več scenosleda dogodkov. Večina zorbonavtov med tem, ko jih sile obračajo kot centrifuga perilo v pralnem stroju, na vse pretege kriči kot na vlaku smrti, v luči česar sva delovala kot nekakšna čudaka, saj nama zaradi fascinantnega občutka, kot da skačeva, se odbijava od tal, letiva v nebo in se znova odbijava od tal, hkrati pa še vrtiva, ni uspelo izustiti več kot nekaj kratkotrajnih uauu. Ko se je zorb začel vrteti še v vse smeri, sva bila popolnoma izgubljena v nekem drugem vesolju, v nekem drugem prostoru in času.

Kakorkoli se trenutki znotraj po hribu kotalečega se zorba raztegnejo in se čas ustavi, vse skupaj vseeno ne traja več kot nekaj sekund in ne doseže hitrosti več kot okoli štirideset kilometrov na uro, kakor sva pozneje ugotovila sedeč za mizo, opazujoč druge zorbonavte, kako se derejo, da lažje premagajo centrifugalno silo med vožnjo. Midva sva bila tisti trenutek vseeno vesela, da ne traja dlje, ker je bila to za prvi poskus čisto dovolj dolga izkušnja. Vsekakor se po tej izkušnji nikakor ne bi odločila za poklic astronavta, saj je zanj podobno, a veliko hujše vrtenje rutina, ki se jo nauči popolnoma mirno sprejemati. Potem ko sva varno pristala in v miru popila borovničevec, ki ga po poletu dobi vsak zorbonavt, da se prizemlji, sva še ugotovila, da se najina teorija o športu, kjer lahko pobruhaš samega sebe, ni obnesla, saj sva ostala neomadeževana. Tako kot nama je Andraž zatrdil že na štartu. "Včasih sem uporabljal zelo neokusen izraz, da kdor bo bruhal, bom jaz pojedel za njim. To sem potem nehal uporabljati. Vendar stoodstotno zagotavljam, da nimaš časa kozlati. Lani je bila v Bohinjski Beli zabava, na katero so prišli Štajerci. Štajerci so znani po tem, da ga radi ... in sta uletela dva modela sem. Jaz sem že kregal Katjo, ker ju spušča gor, ker vseeno gre za adrenalinske stvari, pri katerih se je pač treba držati nekaterih pravil. Rekel sem jima, naj se umirita, ali pa ne bo nič. Tipčka sta se umirila, se spravila noter, kjer je tako smrdelo po alkoholu, da sem rekel, da če onadva ne bosta kozlala, ne bo nobeden, pa dejansko nista. Ker stvar je ogromna, ima premer 3,5 metra in šele v desetih metrih narediš obrat, tako da ni tistega ekstremnega vrtenja in tudi v želodcu ni občutka slabosti. Bolj se lahko izgubiš v glavi. Nekaj pač mora biti, da je šport adrenalinski, mogoče se tresejo noge.Tudi meni osebno so se prvič tresle noge, priznam. Kdor se zna sprostiti, pa tu notri uživa, in večina je zadovoljna."

Zasedba zorbonavtov, ki so ob istem času prišli na prizorišče, je bila pestra in družba, ki je prišla naravnost s celonočnega popivanja na Metelkovi, je še enkrat potrdila, da je zorb varen šport tudi za želodce. Ker se je fantom celonočno veseljačenje brez spanja poznalo na rdečkastih obrazih, sva se še za hip pomudila na razgledni točki za leseno mizo. Tudi oni so uspešno prestali zorbonavtsko preizkušnjo in se še bolj zadovoljni kot midva pridrčali po hribu navzdol. Vsak, ki preizkusi zorb, si verjetno pozneje želi ponoviti doživetje, zato mu bo prišel prav hidrozorb, ki naj bi ga dočakali drugo leto. Od klasičnega se razlikuje po tem, da ima manjši vhod in da je brez sedežev, saj jih nadomesti trideset litrov vode. Vanj gre le ena oseba, ki teče po vodi, dokler lahko, potem jo opere kot žehto. Sicer bo takšen zorb nekoliko manj adrenalinski, zato pa zaradi možnosti surfanja veliko zabavnejši.