intelektualci / Zajeban narod smo

Ob vsem tem džihadu v zvezi z džamijo, pogromih izbrisanih, pljuvanju po Romih ter drugih mikavnih plodovih z drevesa Nevednosti in Sovraštva človeka čedalje bolj zebe. Še posebej brije sredi zime predvolilnega leta v deželi, kjer se lahko poslanec državnega zbora po tisku povsem nekaznovano kot pavijan šopiri z izjavami, da ne bi šel, ker je človek trdnih načel, nikoli na pijačo s temnopolto ali homoseksualno osebo, in kjer še alter rockovske zvezde s sabo tovorijo malho umazanega, primitivnega in povsem nereflektiranega naci psihosranja. Kdor se ob takih pojavih zdrzne, bi se znal verjetno še toliko bolj zdrzniti ob naravnost oglušujoči tišini, ki veje iz krogov razumnikov, kulturnikov in literatov: če se spomnimo, kakšen žlahten prispevek so pri brbotanju napoleonskih teženj v lastni državi primaknili srbski intelektualci, bi lahko kdo kleni molk njihovih podalpskih counterpartov sicer označil kot ne nujno najslabšo možno stvar na svetu, po drugi strani pa se je liku izobraženca in umetnika skozi stoletja vedno pripisoval še poseben angažma pri vihtenju bakle strpnosti, naprednosti in, no, treznosti - vsaj duha, če že ne telesa. So torej naši strpni napredni trezneži take miške zaradi previdnosti, lenobe ali pa morda vsaj ščepec javnega resentimenta proti drugačnosti občutijo tudi sami?

Najboljša priložnost za poizvedbe v tej smeri se nam je zdel obisk enega izmed visokih srečanj v samem epicentru slovenske ustvarjalne besede, namreč v klubu PEN, kamor je kulturniška srenja prejšnji torek zvečer v goste povabila najimenitnejše slovenske politike. Kateri bi bil lahko boljši napis za nad vhodna vrata v ta hram slovenske kulture kot Easy Street in kaj boljša ter duhovitejša kamuflaža za njihovo tehtno žuborenje kot milje pristne slovenske oštarije v drugem nadstropju? Cenjenim učenjakom v goste so se prismejali sam zunanji minister Rupel, kulturna ministrica Rihter, capo parlamenta Pahor in celo (premierno) premier Rop, tako da se gostitelji enkrat za spremembo resnično niso mogli pritoževati nad mačehovskim ali kakorkoli drugače ignorantskim odnosom državne matice. Ko so se zbrani med zvonjenjem mobitelov nekako vendarle pretolkli skozi vse obvezne Zdravljice in vzajemne prisege o tvornem sodelovanju, ko so parlamentarne eminence s prekrižanimi rokami vendarle nekako preždele vse tisto random hlastanje o "Evropi" ter cvetke o tem, kako "Društvo pisateljev slovenski politiki ponuja roko, ta roka pa ima svojo moč, svoj ponos in svojo 150-letno dostojanstvo, kar slovenski narod ve in zna ceniti", ko so oblastniška čedalje bolj nepremična obličja preživela celo vse tiste blatantne apele po čim več cvenka (dvojni agent Tone Partljič je recimo čisto mirno zagovarjal staro tezo, da bi se moral slovenski buržuj - tako kot francoski - vsaj delati, da je kulturen, torej trikrat na leto hoditi v opero samo zato, ker se to pač dela, in imeti doma zbrana dela Moliera in Racina, čeprav jih ne bere), ko so se izpeli vsi Krjavli in se je svoje oddrl tudi neki zaripli kulturniški oča, ki je v nekem nerazumljivem narečju deset minut hropel o levem sesku svoje dekline, ko se je nevzdržni pekel torej vendarle končal, so lahko politične gnade končno zagrizle v tistega nekaj malega pršuta in hrena ter se potem tudi po najkrajšem možnem postopku spokale naprej; ostal pa je žurček samih s sabo povsem zadovoljnih liter-atov, ki so bili do mladega novinarja sila prijazni in več kot voljni za debato o stopnji nestrpnosti slovenske družbe.

Prvi, ki mi ga je v sklopu splošnega vrveža tleskajočih kozarcev uspelo začopatiti, je bil Žarko Petan, ki se vsekakor strinja, da živimo v grozljivo nestrpni skupnosti, le da delamo mladi ljudje pri razmišljanju o tem problemu vsi po vrsti velikansko napako, ker temu obrazcu ne znamo pripisati pravega korena: "Natanko ta nestrpnost se je začela takoj po vojni, ko so brez sodišč pobili 200.000 ljudi, nakar so narodu zlomili moralno hrbtenico, ko so ga prisiljevali, da se je množično včlanjeval v partijo, da je lahko napredoval v službi. Prej tega vzorca v slovenskem narodu ni bilo mogoče najti." Osebnih zadržkov do džamije nima, zaradi raznih političnih zaostritev pa je prepričan, da se je treba gradnje lotiti čim pametneje - predvsem bi bilo treba ljudstvo na to predhodno malce pripraviti, kar pa je naloga politikov in nikakor pisateljev: "Veste, vsak pisatelj ima čisto svoje probleme, in verjemite mi, da le redki med njimi razmišljajo kaj bistveno širše."

"Veš, kaj se mi pri vsem skupaj zdi najbolj grozno?" me je vprašal vedno čustveni Peter Božič. "To, da bi bila natanko ista dandanašnja raven nestrpnosti leta 90 nekaj povsem nezaslišanega. Najbolj me boli, da se na to nekako navajamo. Če citiram svojega prijatelja Jožefa Školča, se nam dogaja najhujša stvar, ki se narodu sploh lahko zgodi." Stigmatizacija izbrisanih bo jutri doletela drugače misleče, to pa seveda vodi naravnost v nacistični totalitarizem. "Leta 1990 je še vedno veljalo, da drugih narodov ne smeš stigmatizirati - Demos je sicer začel s to ideologijo, a mu pri ljudeh z njo preprosto ni uspelo priti skozi. Danes pa smo doživeli totalno erozijo človečnosti. Izključno stvar politike. Jelinčiča poznam že trideset let in ni bil nikoli nacionalist - to je postal takrat, ko je pogruntal, da ga bo to spravilo v parlament. Podobno Janša očitno misli, da si lahko pravi politični kapital ustvarja zgolj na podlagi tovrstnih tem. Vsi ti naši parlamentarci preprosto izkoriščajo eno glavnih teženj v človeku, to pa je težnja po marginalizaciji drugega. Najbolj me skrbi, da se tako obnašajo, čeprav so lahko neposredno pred nosom opazovali, kakšno nepovratno katastrofo je prav ta nacionalizem povzročil v Srbiji in na Hrvaškem. Kako zločinsko neodgovorno!"

Podobnih misli je bil Mitja Čander, neposredni predstavnik tiste mlajše generacije piscev, nad katero se pritožuje Boris A. Novak. "Absolutno živimo v družbi nestrpnosti, in to družbi nestrpnosti na več nivojih - s tem da politika vedno znova zagrabi enega izmed teh nivojev in potem na njem jaha mesece in mesece. Enkrat izbrišemo ene in drugič druge - vedno pa so to nedolžni reveži, ki se v tistem hipu znajdejo na napačni strani, bodisi v napačni gramozni jami ali brez osebne izkaznice. In mi Slovenci nimamo do napačne strani prav nobenega usmiljenja, povsem mimo mita o dobrih poštenih ljudeh smo izrazito krvoločna nacija, prav zajeban narod smo. Pod krinko liberalizma se vedno skriva neka izjemno trdna podstat, ki se silno rada izživlja nad še šibkejšim, kar je najočitnejši znak strahopetnosti." Kar se tiče splošnega kulturniškega in razumniškega molka, ga pripisuje bojazni kulturne elite pred vsesplošnim nacionalističnim refleksom, kar pa se tiče očitkov, da so mladi še posebej tiho: "Oh, starejša generacija je zadnjih deset let prav res živela skoraj izključno od opredeljevanja do zgodovine, medtem ko so nam vsem skupaj delež bruto proizvoda za kulturo s 5,6 znižali na 2,6 odstotka. Nihče naj se ne boji, tudi mladi bomo povedali svoje!"

"Na kratko!" je strnil lakonični Dane Zajc. "Minaret mora bit! Izbrisane je treba vpisat, Slovence izbrisat, cerkev ukinit. Pika." Na odgovor, da celotna trditev ne bi mogla služiti ravno za zgled strpnosti, se je zgolj blagohotno nasmehnil in dodal, da kake blazne nestrpnosti v svojem vsakdanjiku sploh ne zapaža in da je o njej poučen predvsem iz medijev: "Veste, jaz ne živim toliko med ljudmi." Vsi moji dotedanji sogovorniki so se avtomatično strinjali, da živimo v šokantno zakrknjeni skupnosti, za edinega nestrinjajočega se je izkazal kdo drug kot vedno drugačni Artur Štern, ki je v spodnjih prostorih kluba PEN usnjeno jakno kaj hitro slekel v prid tesni mornarski majici, visoke jahalne škornje pa je seveda mirno ohranil. "Naš milje se mi na splošno zdi precej strpen," je veselo izjavil med srebanjem rujnega. "Če bi šli na deželo med preproste delavne ljudi, bi jih po mojem nekje polovica precej mirno sprejela recimo dejstvo, da je njihov sin homoseksualec." Halo? SLS, direktni politični podaljšek prav teh preprostih garačev, je ravno prejšnji teden brez vsakega sramu godrnjala, da bi znal novi zakon o partnerski zvezi istospolnih partnerjev preveč "izenačiti" heteroseksualna in homoseksualna razmerja! "Ja, ampak bi imeli s tem pred recimo petnajstimi leti še bistveno večje težave. Gre za nujen in normalen tranzicijski proces: v primerjavi s kakimi Nizozemci ali Danci smo verjetno res nestrpni, ampak v primerjavi s kakimi Iračani smo pa gotovo blazno strpni! Osebno bi me vse skupaj začelo motiti, ko bi prišlo do fizičnega nasilja, ko bi recimo dejstvo gradnje džamije Slovence pognalo na ulice, kjer bi se fizično lotili muslimanov." Pa, počakajva še kak mesec in povsem mogoče je, da ... "Takole je: nasilje, tisto nefizično, je itak povsod, poglej samo to društvo! Ko se pojavi človek z nekimi novimi vizijami, ki niso stereotipne, stopi srenja skupaj in reče: ne, tale pa ne sodi med nas. Tudi tu moraš biti čim bolj podoben, da te vzamejo!"