Igor Mekina

27. 2. 2004

Mladina 8

Družba

Nemci, ki so bili partizani

56 kočevskih Nemcev, borcev partizanskih odredov in aktivistov Osvobodilne fronte

Henrik Dralka, v partizanih od leta 1943 do konca 1945, nazadnje s činom majorja. Odlikovan z medaljo za hrabrost, redom zaslug za narod III, redom dela s srebrnim vencem, redom za vojaške zasluge z zlatimi meči.

Henrik Dralka, v partizanih od leta 1943 do konca 1945, nazadnje s činom majorja. Odlikovan z medaljo za hrabrost, redom zaslug za narod III, redom dela s srebrnim vencem, redom za vojaške zasluge z zlatimi meči.

Večina generacij po drugi svetovno vojni na Slovenskem je živela in bila vzgajana v prepričanju, da so bili "Nemci" sovražniki Slovencev. To je bilo deloma seveda res. Toda ne za številne kočevske Nemce, ki so tudi po preselitvi večine rojakov v "Reich" leta 1941 ostali na svoji zemlji. Vsi ti so še naprej ostali Nemci, vendar zato še niso bili nujno sovražniki slovenskega naroda. Prav nasprotno. Polovica tistih, ki so se uprli okupatorju, je celo padla v boju. Žal je bilo potrebno več kot pol stoletja od konca vojne, da je zgodovinar Zdravko Troha zbral podatke o kočevskih Nemcih - partizanih. Pripravil je knjigo, ki bo izšla te dni in ki na okoli 110 straneh in z 20 fotografijami opisuje življenje in usodo večine od 56 kočevskih Nemcev, borcev partizanskih odredov in aktivistov Osvobodilne fronte.

Nemci na Kočevskem

Kočevski Nemci so bili že od naselitve na ozemlju sedanje Slovenije precej drugačni od Nemcev, ki so naseljevali preostale dele Slovenije. Obdobje germanizacije je v Sloveniji trajalo od 10. pa vse do 19. stoletja, končalo pa se je z nacistično raznarodovalno politiko. Kočevski Nemci so se v Sloveniji naseljevali iz precej drugačnih, večinoma gospodarskih razlogov. Prve koloniste je v 30. letih 14. stoletja pripeljal grof Oton Ortenburški. Prihajali so s Koroškega in tudi iz Tirolske. Nemci, ki so se naseljevali tu, so morali za svoje gospode opravljati tlako, plačevati davščine in druge dajatve, gosposka pa si je z gosteje poseljenim ozemljem povečevala dohodke. Kmetje so imeli trdo delo, saj so morali krčiti predvsem pragozd v Rogu.

Leta 1910 je bilo na Kočevskem še 61 narodno mešanih in 110 čisto nemških naselij, v katerih je živelo 17.184 ljudi, leta 1931 je bilo čisto nemških samo še 31 naselij, v njih je živelo 11.878 prebivalcev z nemškim maternim jezikom. Takoj po okupaciji se je po dogovoru med nemško in italijansko vlado o izselitvi kočevskih Nemcev iz Ljubljanske pokrajine pričelo preseljevanje kočevskih Nemcev globlje v rajh, večinoma na posestva izgnanih Slovencev. Selitev je bila organizirana po "sturmih", vojaških oddelkih po zgledu oddelkov SA, ki so zajeli moške od 21. do 50. leta starosti.

Pred izselitvijo v rajh so nacisti iz Avstrije in Nemčije vse kočevske Nemce rasno pregledali na posebnem vlaku s 15 vagoni, ki so ga izdelali na predlog Reinharda Heydricha. Velika večina kočevskih Nemcev se je na tem vlaku odločila za nemško državljanstvo in je s tem "optirala" za Nemčijo. S tem so hkrati, vsaj s stališča sodobne slovenske zakonodaje, izgubili pravico do denacionalizacijskih zahtevkov do Slovenije. Pregledali so jih tudi "rasno". Natančen elaborat je pokazal, da so bili Kočevarji presenetljivo "enotna mešanica dinarske in nordijske rase", pri čemer je bil vodilen "dinarski" in "vestfalski" rasni tip, zelo malo je bilo "vzhodnih in vzhodnobaltskih primesi". Zato je sturmbannfuehrer Laforce, ki je izdelal omenjeni referat, sklepal, da so kočevski Nemci "zdrava ljudska skupina", ki bo dobro opravljala svoje poslanstvo na naselitvenem območju spodnje Štajerske in varovala boke nemškega rajha.

Kočevski Nemci so bili preseljeni na domačije izgnanih Slovencev ob Sotli in Savi, od koder je bilo predvsem v Nemčijo izgnanih okoli trikrat več ali natančneje 32.055 Slovencev. V Srbijo in na Hrvaško so bili večinoma izgnani Slovenci iz Štajerske in z bistriškega območja. Ker je bil čas, ko so se lahko pripravili na izgon, zelo kratek - samo nekaj ur -, so Slovenci na domovih pustili večino imetja. Kočevski Nemci so poleg imetja s seboj lahko odpeljali do tretjine svoje živine, dobili pa so še obilno pomoč države - 44.551 za tiste čase sodobnih poljedelskih strojev, 10.778 glav živine in po 50 ali 10 "reichsmark" na osebo in družino. Vsi preseljeni kočevski Nemci so dobili še listino o nemškem državljanstvu in listino o dodelitvi zaplenjenih slovenskih kmetij, ki so bile že pedantno vpisane v kataster. Po vojni so bili izgnani in so izgubili vse - razen nemškega državljanstva.

Nemci partizani

Vendar pa se vsi kočevski Nemci vendarle niso izselili. Kljub močni propagandi in sporazumu med italijansko in nemško vlado, ki sta jih prisiljevali v izselitev, je 324 oziroma 3,82 odstotka kočevskih Nemcev ostalo na domovih. Skoraj vsi odrasli Nemci, ki so ostali na svojih domovih, so kasneje sodelovali z Osvobodilno fronto.

Zgodbe kočevskih Nemcev - partizanov so različne. Kočevski Nemci so v partizane odhajali pogosto, skupaj s prijatelji Slovenci, še posebej rudarji iz rudnika Kočevje. Tako so maja 1942 odšli bratje Knaus. Eden je padel v roški ofenzivi, drugega so leta 1943 ubili ustaši, tretji, pilot, pa še danes živi v Beogradu. Pričevanja, ki jih je zbral Zdravko Troha, pogosto razkrivajo brezizhodne situacije, v katerih so se končale življenjske poti kočevskih Nemcev v partizanih. V zasedi na Travni gori je bil hudo ranjen Alojz Handler, kočevski Nemec iz Stare Cerkve. Njegovi tovariši so ga morali s samo nekaj naboji pustiti samega pod Velbom, saj so bili obkoljeni in se sicer, če bi ga nosili, pred Italijani ne bi mogli dovolj hitro umakniti. Uspelo mu je, da se je še sam umaknil iz tabora. Umrl je v kamnitem zavetišču pod Velbom.

Franc Miede je najprej delal za OF, nato pa postal borec Tomšičeve brigade. Z brigado je odšel na Štajersko in zaslovel kot eden najboljših in napogumnejših mitraljezcev. Hudo ranjen je umrl po vojni, ko ga je iz bližine v roko raniI nemški vojak. Spopad se je zgodil v trenutku, ko sta Cankarjeva in Šercerjeva brigada poskušali prečkati Savo, medtem ko sta dva bataljona Tomšičeve in Gubčeve brigade napadala Osredek, da bi tako glavnini sil omogočili prehod čez reko.

Posebno pozornost si zasluži tudi pokojni goteniški župnik Josef Gliebe. Bil je pravo nasprotje tedanje in tudi sedanje cerkvene gospode, ki se je in se še zmeraj pogosto zadržuje daleč od navadnih ljudi. Josef Gliebe pa je raje hodil po poljih in spravljal seno, obiral sadje in s kravami vozil poljske pridelke domov, nabiral zdravilne zeli in na samotnih poteh molil brevir. To žal ni prispevalo k bliskovitemu vzponu v cerkveni hierarhiji. So ga pa zato imeli toliko raje ljudje v okoliških vaseh. Prebivalci so pripovedovali, da "nikoli ni delal razlik med Nemci in nami Slovenci, zanj smo bili vsi 'njegovi farani'".

Ko so se leta 1941 Kočevarji večinsko odločili, da gredo v rajh, se je župnik odločil, da bo ostal pri Slovencih in preostalih Nemcih. Svojim nadrejenim je dejal, da ne potrebuje ničesar, in se nikoli ni ravnal po škofovem pastirskem pismu. Ko se je spomladi 1942 v Gotenici pojavil mlad župnik, ki je organiziral belo gardo, je župnik podpiral vaščane, ki so se temu upirali. V roški ofenzivi je preprečil požig vasi in poboj moških. Te je prostovoljno spremljal v internacijo, hkrati pa je ves čas pomagal partizanom z obleko, obutvijo, hrano in lastnim medom za ranjence. Partizane je ponoči pokopaval tudi na svojem pokopališču. Na žalitve belogardistov, češ da je rdečkar, je mirno odgovarjal, da "ne podpira nobene stranke", pač pa "samo božja dela usmiljenja, tako kot mi zapoveduje vera". In da je zato "moja stranka stranka človečnosti, usmiljenja in dobrote". Pokopan je v Prigorici, kjer ima na steni cerkvice skromno spominsko ploščo.

Takšnih in podobnih zgodb je v knjigi Zdravka Trohe še cela vrsta. Ivan Erker "Goldshmidt" je bil eden od prvih delavskih voditeljev v Kočevju, velikokrat aretiran in zaprt zaradi organiziranja stavk že v stari Jugoslaviji. Leta 1941 so ga ustaši aretirali v Vinkovcih in v Zagrebu izročili gestapu. V Berlinu je bil obsojen na smrt zaradi veleizdaje in nato odpeljan v Auschwitz, Dachau, Mauthausen, Buchenwald in Sachenhaus, kjer ga je osvobodila Rdeča armada. Franc Miede je bil partizan od leta 1942 in udeleženec pohoda 14. divizije na Štajersko. Johan Hoerscth iz Mahovnika je padel v boju z belogardisti maja 1943 pri Ribnici. Stanko Knaus iz Klinje vasi pri Kočevju je bil delegat na zboru odposlancev oktobra 1943 in je padel leta 1944 v Suhi krajini. Franc Rajgter je padel v roški ofenzivi avgusta 1944. Fridl Rauh iz Dolge vasi je padel kot kurir pri namestniku komandanta Šercerjeve brigade. Rudi Knaus iz Male Gore pri Kočevju je padel v roški ofenzivi leta 1942. Villi Kramberger, učitelj v Oneku, se kljub pritiskom ni hotel izseliti in je padel v bojih z Italijani med roško ofenzivo. Friderik Lesic (Leshitz) je bil poveljnik enote pod poveljstvom Franca Rozmana - Staneta. Padel je v bojih v Savinjski dolini na Štajerskem. Od skupine 16 fantov, ki so šli skupaj v partizane, sta se živa domov vrnila samo dva. Vse te zgodbe, ki jih predstavlja knjiga Zdravka Trohe, več kot prepričljivo nasprotujejo nekaterim ustaljenim stereotipom o kočevskih Nemcih.