rokomet / Evropski rokometni vikend

Ko smo v sedemdesetih in osemdesetih letih gledali jugoslovanske rokometne heroje, si nismo upali niti pomisliti, da bodo v devetdesetih letih, sploh pa v začetku novega tisočletja slovenski klubi dosegali enake uspehe kot nekoč Metaloplastika iz Šabca, Partizan iz Bjelovarja, Borac iz Banjaluke, ki so pod jugoslovansko zastavo postali evropski klubski prvaki. Takrat so bili blizu svetovnemu vrhu tudi rokometaši Slovana s Kodeljevega, pa vendar naštetih klubov niso nikoli dosegli. Podobno je bilo pri ženskah; čeprav ljubljanska Olimpija ni bila daleč od jugoslovanskega vrha, je v Evropi tako rekoč ni bilo, ker rokometašice preprosto niso bile sposobne takšnih uspehov kot recimo članice beograjskega Radničkega, ki so kar trikrat osvojile pokal evropskih prvakinj. Po drugih manjših pokalih se je sukalo še nekaj klubov, pokale pa so osvajale predvsem ženske: Osijek, Trešnjevka (Zagreb), Lokomotiva (Zagreb), Dalma (Split) in Budučnost (Titograd). Jugoslovanski klubski rokomet je bil zakon in iz Jugoslavije so prihajali takrat najboljši rokometaši na svetu: Vujović, Vuković, Krivokapić, Isaković, Bašić ... V devetdesetih letih pa so se stvari začele obračati in slovenski klubski rokomet je začel počasi, a zanesljivo dohajati druge klube, najprej srbske, potem tudi hrvaške. Slavka Iveziča, športnega direktorja našega največjega kluba RK Celje Pivovarna Laško, ki je bil cenjen tudi v Jugoslaviji, saj je bil izvrsten rokometaš, smo vprašali, kako se je zgodil takšen preobrat: "Visoke cilje smo si postavili že ob osamosvojitvi, ko smo si v kvalifikacijah priborili uvrstitev v prvo jugoslovansko ligo. Že takrat smo bili med bolje organiziranimi klubi v Jugoslaviji. Bili pa smo tudi finančno dobro urejeni, tako da bi v tisti konkurenci prišli v vrh Evrope, najprej pa seveda v vrh jugoslovanske lige. Ob razpadu Jugoslavije smo že imeli dokaj močno ekipo in kmalu smo videli, da lahko enakovredno tekmujemo. Nedeljski finale bo krona tega dela." V Celju so seveda zadovoljni z načinom, na katerega so stopnjevali svoje evropske uspehe, vseeno pa je treba vedeti, da so uspehe v evropskih pokalih zadnjih deset let dosegale tudi druge ekipe.

Slovenski moški rokomet v Evropi

Govorimo seveda o treh pokalih, v katerih nastopajo naša moštva. Najelitnejši je pokal prvakov ali liga prvakov. V njej nastopajo prvaki posameznih držav. Od letos imajo boljše države (med njimi Slovenija) v njih po več predstavnikov. Drugi je pokal EHF, kamor se uvrščajo bolje uvrščene ekipe z državnih prvenstev. Tretji je pokal pokalnih zmagovalcev, kamor se uvrstijo moštva, ki osvojijo državni pokal ali pa so finalisti tega pokala v svoji državi.

V sezoni 1993/94 se je Pivovarna Laško že uvrstila med osem najboljših moštev v Evropi. V svoji skupini je sicer zasedla zadnje, četrto mesto, vendar je dvakrat zmagala. Sorazmeren uspeh je pomenila tudi uvrstitev Nove Opreme iz Slovenj Gradca v četrtfinale takratnega pokala mest. Tam so se Slovenjgradčani srečali s švedskim moštvom Drott Halmstad in to jih je obakrat gladko premagalo.

Naslednjo sezono se Celjanom ni uspelo uvrstiti v ligo prvakov, na zadnji stopnički jih je premagal madžarski Fotex. Istega leta je v polfinalu pokala EHF (evropska rokometna zveza) nastopilo velenjsko Gorenje, premagal ga je ruski Polyot iz Čeljabinska.

Sezona 1995/96 je bila za slovenski moški rokomet ena najslabših, saj so igralci iz Celja nesrečno, le za točko, izgubili z Badlom iz Zagreba, še preden se jim je uspelo uvrstiti v ligo prvakov. Pa tudi druge ekipe niso bile najboljše.

Naslednjo sezono se je Celjanom prvič uspelo uvrstiti v polfinale, tam pa jih je takrat najboljši in najbolje organiziran klub v Evropi Barcelona premagal le za gol. Morda velja omeniti, da je v isti sezoni Gorenje v četrtfinalu pokala EHF izgubilo z nemškim Flensburgom. Ja, z letošnjimi celjskimi tekmeci za naslov evropskega prvaka. Kakorkoli že, lahko vsaj dvomimo, da bodo Celjani izgubili s tako veliko razliko, kot je takrat Gorenje, v dveh tekmah je bil izid kar 36 : 57.

Sezona 1997/98 je vsaj za Celjane pomenila ponovitev prejšnje sezone. V polfinalu jih je izločil stari znanec, zagrebški Badel. V tej sezoni se je v Evropi prvič pojavila ekipa Prul, v pokalu mest. V osmini finala jo je za skupaj 23 golov premagal nemški Wallau.

Naslednjega leta so Celjani v zvezdniški postavi Perić, Puc, Škrbić, Pepi Manaskov, Jelčić, Stafanović, Šerbec, Pungartnik, pa tudi vzhajajoča Pajovič in Vugrinec, v polfinalu spet izgubili za zadetek, tokrat z Barcelono. Istega leta so zelo zgodaj razmeroma nesrečno izpadli vsi drugi slovenski klubi, Prevent in Trimo iz Trebnjega ter Gorenje vsak v svojem pokalu.

Doslej najuspešnejša slovenska moška sezona je bila morda na prelomu tisočletja. Tudi v sezoni 1999/2000 so Celjani prišli do polfinala, izločila jih je spet Barcelona in kasneje v finalu premagala še nemški Kiel. Drugi naši klubi so se prav tako dobro držali v Evropi. Vse močnejše ljubljanske Prule 67 so v polfinalu pokala pokalnih prvakov izgubile s kasnejšim zmagovalcem, španskim klubom Portland San Antonio. V pokalu EHF so do polfinala prišli preventovci, v polfinalu pa so jih premagali prav tako kasnejši zmagovalci iz kluba Metkovič Jambo. Tudi Trimo iz Trebnejga je odigral svojo najboljšo sezono, saj je šele v četrtfinalu pokala mest izgubil srečanje z jugoslovanskim Sintelonom.

Takšno sezono je bilo nemogoče ponoviti. Naslednje leto je bilo Celje Pivovarna Laško sicer spet v polfinalu, kjer ga je izločil španski Portland San Antonio, ki je na koncu osvojil prvo mesto. Prule so v četrtfinalu pokala pokalnih prvakov nesrečno izgubile z nemškim Grosswallstadtom, zaradi manj doseženih golov v gosteh.

V sezoni 2001/02 so začeli Laščani pomlajevati ekipo in zmanjševati proračun. Bistven učinek tega je bil, da so za eno leto izgubili slovenski primat, poleg tega pa so jih že v četrtfinalu lige prvakov premagali kasnejši zmagovalci iz Magdeburga. V pokalu EHF sta nastopila Prevent in Prule, vendar sta zaradi neugodnega žreba zelo zgodaj izpadla.

Lansko sezono so v ligi prvakov kot slovenski prvak nastopile Prule, z izvrstno igro se je ta naš rokometni one hit wonder zavihtel kar do polfinala, tam pa izgubil s kasnejšimi evropskimi prvaki iz francoskega Montpelliera. V pokalu pokalnih prvakov so prvič nastopili Celjani in se z mlado ekipo uvrstili v polfinale, kjer jih je čakal kasnejši zmagovalec Ciudad Real.

Tudi letošnja sezona je bila zelo uspešna, če bo Celje zmagalo v finalu, pa bo gotovo obveljala za najuspešnejšo klubsko sezono v slovenskem rokometu: celo obubožane Prule so ligo prvakov zapustile šele v osmini finala, kjer so se srečale z nemškim Lemgom. Gorenje je v pokalu pokalnih zmagovalcev prišlo do polfinala, kjer ga je po nesrečnem spletu okoliščin in poškodb premagal španski Valladolido. V pokalu EHF pa je Prevent v osmini finala z minimalno razliko izgubil tekmo s španskim finalistom Alteo. Omeniti velja, da je letošnja sezona pomembna zaradi evropskega prvenstva, ki smo ga pripravili, zaradi uvrstitve Slovenije na olimpijske igre, pa tudi zaradi odprtja nove dvorane v Celju. Zanimivo je, da so ravno na otvoritveni tekmi Celjani dosegli enega najbolj neverjetnih izidov v Evropi. Potem ko so v gosteh izgubili s španskim Ademarjem Leonom za trinajst zadetkov, so doma isto moštvo premagali z enako razliko. In se uvrstili naprej zaradi več golov, doseženih v gosteh.

In kaj pravi na vse večje uspehe rokometašev, kljub zmanjšanemu proračunu, športni direktor Celja Pivovarne Laško Slavko Ivezič: "V zadnjih dveh ali treh letih prihaja pri nas do uravnovešenja proračuna. Začutili smo, da se samo z denarjem ne da priti do naslova. Poleg tega so drugi povečevali proračune in temu nismo mogli slediti. Zavedamo pa se, da bodo tudi nihanja, da ne bo vsako leto takih uspehov, vendar bi radi imeli klub na zdravih temeljih brez dolgov, da bodo lahko mladi imeli še naprej dobre možnosti za delo in da bodo lahko še naprej delali. Prej ali slej bo prišlo kakšno sušno leto, ampak to se dogaja vsem. Takrat moramo biti strpni, ker je mogoče samo tako iti naprej."

Vzpon slovenskega ženskega rokometa

Jure Jankovič je direktor Krima ETE Malizie, najboljše rokometne ekipe na svetu. "Z rokometom je začel oče in naš prvi cilj je bil, da postanemo prvi v Sloveniji." V osmih letih je Krim iz rekreacijske ekipe, ki ni imela nobenih možnosti, da bi premagovala Olimpijo, saj je bila ta tudi v Jugoslaviji najboljši slovenski klub, postal redni slovenski prvak, dvakrat so dekleta postale evropske prvakinje, poleg tega so osvojile še evropski superpokal. Veliko, če se spomnimo, da je oče Zoran rokometno menedžerstvo menda prevzel samo zato, da bi pomagal dekletu sina Damjana, ki je na Galjevici treniralo rokomet. "Nekakšen cilj je, da bi petkrat osvojili naslov evropskih prvakinj, kaj bo kasneje, v katerem športu se bomo poskusili, pa je sedaj težko reči," pravi Jure Jankovič, ki vodi klub, podoben mnogim novim klubom na vzhodu, predvsem v Rusiji, ki so čez noč začeli premagovati stare klube.

V sezoni 1993/94 je Krim Electa v četrtfinalu pokala pokalnih zmagovalk izgubil z ekipo TUS Walle Bremen. Ljubljanski Olimpiji pa se ni uspelo uvrstiti v ligo prvakov.

V naslednji sezoni se je Ljubljančankam v to ligo sicer uspelo uvrstiti, vendar niso dosegle niti ene zmage. Krim je svoj dosežek iz prejšnje sezone zgolj ponovil, usodna je bila Borussia iz Dortmunda.

V sezoni 1995/96 je Krim za las zgrešil ligo prvakov, izločil ga je danski Viborg z zadetkom več v gosteh. Mariborski Branik in Olimpija sta se v svojih pokalih poslovila še veliko prej.

Naslednje leto se je Krim sicer uvrstil med osem najboljših v Evropi, vendar ga je na poti med prve štiri grobo in z zelo veliko razliko v izidu ustavil dunajski Hypo. Robit Olimpija pa je bila prva slovenska rokometna ekipa, ki je osvojila enega od evropskih pokalov. V finalu so dekleta premagala Borussio iz Dortmunda.

Sezona 1997/98 je bila manj uspešna. Krimu je vstop med štiri najboljše v pokalu prvakinj zaradi golov na tujem, kljub neodločenemu izidu, preprečila Podravka iz Koprivnice. Prav tako so v četrtfinalu izpadle igralke Juteksa iz Žalca, v pokalu EHF jih je izločil romunski Otelul Galati. Olimpija je izpadla v pokalu pokalnih prvakov že v šestnajstini.

Leta 1998/99 je krimovkam, takrat še pod imenom Electa, uspel preboj v finale pokala prvakinj, a jih je tam premagal madžarski Dunaferr.

Naslednjo sezono smo pričakovali stopničko več, a so naše prvakinje izpadle že v svoji skupini lige prvakinj. Že leta 2000/2001 so napako popravile in v bučnem finalu na Kodeljevem je bil Viborg povsem brez možnosti. Istega leta so igralke Žalca prišle do četrtfinala pokala pokalnih prvakinj, izločil jih je francoski Besancon.

Naslednje leto so krimovke spet popustile in izpadle že v svoji skupini lige prvakinj, lani pa se je naslov vrnil na Galjevico. Zmago so potrdile še z osvojitvijo superpokala Evrope. Podobno kanijo storiti letos, saj so, kot že rečeno, prišle do polfinala lige prvakinj, kjer jih čaka norveški Larvik.

Drugače od moškega rokometa se zdi, da pri ženskah poleg Krima vse manj tekmujejo druge ekipe. Razen Krima pri nas skoraj ni ženskega rokometa v Evropi, vendar Jure Jankovič že razmišlja o novih ciljih: "Bilo bi zelo zanimivo imeti moško ekipo, to bi za nas pomenilo še stopničko više. Prule so že dokazale, da je zanimanje za rokomet tudi v Ljubljani." Še pomembnejše se zdi razmišljanje športnega direktorja Celja Slavka Iveziča, ki pravi: "Celje je največja konstanta v Evropi, to cenijo v EHF in tudi v vseh klubih po Evropi. Postali smo največja institucija v Evropi. Celje se danes spoštuje, to se vidi na vseh področjih od sojenja do delegiranja."