judje / Zgodovinska loterija

Lani je Vladimir Putin na srečanju z Arielom Šaronom izjavil, da bodo ruske oblasti podprle postavitev muzeja ruskih Judov v Sankt Peterburgu. "Joj, naši so temu vprašanju tako in tako namenjali preveč pozornosti, zdaj pa sploh," je zaupljivo nagnila glavo starejša uslužbenka Ruskega etnografskega muzeja, ki je pred davnimi časi diplomirala iz estetike in marksizma-leninizma. "V našem muzeju dela kar preveč Judov," in je začela z naštevanjem vseh Judov in napol Judov ter priženjenih Judov ... V Rusiji so v času čečenskega vprašanja in vala sovraštva do ljudi s Kavkaza pogovori o Židih, ki so "krivi za vse in prisotni vsepovsod" nekoliko obmirovali. Vendar pa so še vedno stalnica, ko je treba poiskati grešnega kozla. Neformalni pogovor pa je tekel naprej: "No, zdaj pa poskusite obtožiti Putina antisemitizma! Pa ravno so začeli govoriti, da se je spravil le na bogataše judovskega rodu."

Kristusovi sovražniki

Ali je za odprtje razstave Liki naroda v Ruskem etnografskem muzeju kriva velika koncentracija Judov ali Putinova "protekcija", ali pa je judovska kultura, enako kot druge kulture Rusije, le izredno zanimiv material za etnografe - to naj sodijo drugi. A izjemno obiskana razstava, ki je gostovala tudi po svetu, naj bi bila zasnova za že omenjeni judovski muzej. Etnografinja Ljudmila Urickaja je na pogovor prihitela naravnost izza vrat, kjer je potekal nadvse resen sestanek na to temo.

"Judov v Rusiji vse do konca 18. stoletja skorajda ni bilo," je izjavila Ljudmila. Carica Elizabeta Petrovna, ki je iz krščanskih razlogov preklicala smrtno kazen, je leta 1742 zapisala: "Nočem imeti koristi od Kristusovih sovražnikov." In je še tiste Jude, predvsem trgovce, ki jih je usoda zanesla na rusko zemljo, poskusila izseliti. V prepovedih naseljevanja Judov po Rusiji je bila složna s predhodniki.

"V letih 1772, 1793, 1795 so v procesu razdelitve Poljske pod ruski imperij prešla ozemlja, na katerih so stoletja živeli Judje," je obrazložila Ljudmila začetek zgodovine ruskih Judov. "To je bila prava zgodovinska loterija," je pojasnila usodo več kot milijona Judov, ki so se tako rekoč čez noč znašli v drugi državi. Dogodek, ki je po mnenju zgodovinarjev močno vplival na zgodovinske zaplete v Rusiji in na nastanek Izraela.

Omejeno gibanje

"Poljska je bila naklonjena Judom in jim je priznavala mnoge privilegije. Tako so lahko živeli odmaknjeni od drugih, v skladu z lastnimi pravili. Katarina II. Velika, ki je tedaj upravljala z Rusijo, ni prav dobro vedela, kaj naj bi z novimi državljani." Ljudmila meni, da so tudi poznejši člani ruske carske družine z zakonodajo protislovno razreševali judovsko vprašanje. "Vse do leta 1917 se je Rusija, v nasprotju z drugimi državami, zelo čudno bojevala z Judi. Nikoli jih niso izganjali, so pa vse moči usmerili v idejo asimilacije. Hkrati je bila uvedena 'črta osjodlosti'," meja, za katero se Judje niso smeli seliti, razen redkih obrtnikov z dovoljenjem.

Na tej točki je etnografinja, ki je obzirno izbirala nevtralne besede, izrecno zahtevala, naj prenehamo govoriti o zgodovini in preidemo k eksponatom: "Ne maram političnih elementov. Veste, najbolje bo, da o tem preberete kakšno knjigo." Najbolj zabavna stvar v Rusiji je, da se zgodovinsko branje o Judih deli na dva tabora. V prvem judovski avtorji s statističnimi podatki in drugimi instrumenti napeljujejo na misel, da je bila Rusija, vključno z Ukrajino in Belorusijo, za Jude kot koncentracijsko taborišče. Drugi tabor pa z enako zanesljivostjo dokazuje, da so Judje na ruskih tleh živeli mnogo bolje kot domačini. Kje je resnica, če se številke razlikujejo za več ničel? Knjigo Aleksandra Solženicina, 200 let skupaj, ki je zelo obsežna zbirka najrazličnejših dokumentov, je doletela kritika obeh taborov - avtor je bil obsojen hkrati "prilizovanja Judom" in antisemitizma.

Lasulje

Ljudmilo etnografsko delo s stvarmi iz judovskega vsakdana še najbolj spominja na delo detektiva: zanjo ostajajo skrivnost kovinski žetoni, za katere še zmeraj ni znano, čemu so bili namenjeni. "Leta 1814 je bil sprejet krvav ukaz o izselitvi Judov s podeželja v mesto. Takrat se začne oblikovati etnografski fenomen judovskega mesteca v Rusiji - štetl. Judom je bilo strogo prepovedano kmetovati, omejitve pa so oblikovale tudi druge poklice. Prevladovali so trgovci in krčmarji." Sinagoga, ki je stala na obrobju judovske naselbine, je bila pogosto videti kot utrdba, ni pa smela biti višja od krščanske cerkve. Zato so bila tla v mnogih sinagogah z namenom optične prevare vkopana in mnogo nižja od naravne ravni zemlje.

"Mešanih zakonov ni bilo. Poroke so bile zelo zgodnje - štirinajstletni ženini in dvanajstletne neveste," je potožila Ljudmila in dodala, da je kljub visoki smrtnosti otrok število Judov strmo naraščalo. Od četrtega leta naprej se je judovski otrok izobraževal pri judovskih učiteljih. "Nasploh so bili moški, pa tudi ženske, popolnoma pismeni. Izobraževanje je bila ena glavnih prioritet, talmud je moral brati vsak." Za pridobitev formalne izobrazbe zunaj judovske skupnosti je moral kandidat sprejeti krščanstvo.

Sredi 19. stoletja je začel veljati oblačilni zakon, ki je Judom prepovedoval nacionalno odstopanje v oblačenju. "Vendar pa je bilo mogoče Judinjo vseeno prepoznati, saj je njena garderoba bistveno zaostajala za modo. Poleg tega je ženska judovska obleka vedno vsebovala tri obvezne elemente." Zbirka etnografskega muzeja se lahko pohvali prav z njimi: lasulje, naprsniki in predpasniki. "Klasična judovska tradicija je predpisovala ženskam britje glave. Magični odnos do las so imeli mnogi narodi," je začela Ljudmila z razlago o bogati zbirki lasulj. Prve so bile narejene iz nagubane tkanine, ki je pod ruto ustvarjala vtis las. "Naprsniki in predpasniki so varovali rodilne organe. Naprsnike so pozneje prikrivale z obleko, ko pa so predpasniki postali staromodni, so jih ortodoksne Judinje nosile pod krilom."

Od "asimilacijskega" zakona o oblačilih so odstopile same oblasti. "Kajti začelo se je pravo izživljanje. V javnosti so ženskam trgali lasulje, policisti so možem lastnoročno rezali kodre ..." Mnogotere omejitve, podvojene s pravimi lokalnimi vojnami (pogromi na jugu Ukrajine - od tam ljudsko reklo Ko se rojeva Ukrajinec, se Žid trese), in velika notranja konkurenca so, kot navaja Solženicin, številne Jude pahnile v revolucionarno dejavnost; množično so se selili v obetajočo Ameriko; zaživela je sionistična ideja. "Pojavila se je potreba pojasniti ruskemu preprostemu ljudstvu, zakaj je med revolucionarji toliko Judov," piše Solženicin o propagandnih lističih pred letom 1917 in po njem. Razlaga v preprostem jeziku je bila nujna predvsem zato, ker so si Judje, kljub omejitvam v izobraževalnem sistemu, utrli pot med znane odvetnike in zdravnike, uspešni trgovci pa so si izbojevali posebne privilegije in kot drugi kapitalisti izzvali razredno nezadovoljstvo.

Rdeči teror

Teoretiki zarot v različnih virih ponujajo podatek, da je bilo med revolucionarji, ki so po letu 1917 prišli na oblast, 75 % Judov - zarotniški sklep: za posledice rdečega terorja so odgovorni (ponovno in tradicionalno) Judje. "Enakopravnost, ki je niso imeli v carizmu, so dobili po prevratu, a nobeden ni dvignil glasu proti. Toda ni minilo veliko časa, ko se je enakopravnost spreobrnila v privilegiranost," zatrjuje sicer pri navajanju virov ne povsem natančen Andrej Dikij, ljubiteljski zgodovinar. Z lastno raziskavo je poskusil prikazati, kako je 4-odstotna manjšina, kar je približno 6 milijonov Judov, zasedla vodilne položaje v začetku sovjetov.

Državljanska vojna je v "naravi" uničila "mejo selitve", ki je bila sicer zakonsko odpravljena s padcem carskega režima. "Sovjetska oblast, v vrstah katere je bilo veliko Judov, se je začela resno ukvarjati z judovskim vprašanjem. Pojavila se je ideja o organizaciji judovskih kolhozov in pozneje o razglasitvi avtonomne judovske regije v Birobedžanu - v tem malo poseljenem predelu so živeli priseljenci iz Koreje," je zaokrožila pogovor Ljudmila Urickaja. Če boste pogledali na zemljevid, boste ugotovili, da je regija, ki jo Dikij in drugi uporabljajo za dokaz prevlade Judov, bogu za hrbtom, na meji s Kitajsko, nedaleč od Habarovska in zaporniškega otoka Sahalin - "krasen kraj" za začetek novega življenja, kamor so se Judje zelo kmalu nehali preseljevati.

In če se vrnemo k organizaciji judovskega muzeja, zametki katerega so nastali še pred oktobrsko revolucijo. Eksponati so bili razstavljeni v Sankt Peterburgu celih deset let, dokler ni bil muzej leta 1926 v okviru akcije "likvidacija židovskih buržoaznih struktur" zaprt, tisoči predmetov pa razdeljeni po različnih ustanovah.

Selitev narodov

Sivolasa Jelizaveta Moisejevna Geht, ki se je na razstavi oglasila že večkrat, do zgodovine judovstva ni ravnodušna. Upokojenka je bila, kot da bi ravnokar stopila iz kakšne knjige, v kateri si sami avtorji - Judje (E. Sevela, L.Ulickaja) - privoščijo ironične pripombe na račun tipičnih lastnosti svojega naroda. Ko je začela pripovedovati zgodbo svojega življenja, pa se je izkazalo, da je tudi to precej tipično, če ne že kar vzorčno za Judinjo, rojeno v Rusiji po revoluciji. "Moj oče je iz Gomelja, černigovski okraj. Bil je inženir in komunist, pisal je pesmi za lokalni časopis. Poročil se je z zdravnico, tudi Judinjo. Leta 1935 sta bila oba nasilno preseljena za tri leta v Jenisejsk (Sibirija), ne da bi vedela, zakaj."

Pozneje, ko so bili arhivi odprti, je sama poskusila ugotoviti, kaj je bil razlog za očetovo usmrtitev, a brez uspeha. "Zelo mirno se je poslovil. Miličniki so me vprašali, ali se želim od očeta posloviti, in sem ga poljubila in odhitela naprej." Z mamo sta dobili le eno samo pismo iz znanega zaporniškega kraja Kolima. Šele po Stalinovi smrti, ko je že doštudirala in začela delati, je bil oče, kot milijoni drugih Židov in Nežidov, posmrtno rehabilitiran. "Mama je leta 1937 odpotovala k staršem v Leningrad, a jo je cestni pometač še pravočasno opozoril, naj čim prej odide, ker jo bodo kot ženo sovražnika naroda hitro aretirali. Preselili smo se v Ukrajino, med vojno pa so nas evakuirali v Sibirijo, v Gurjevsk."

Nenehne selitve in materin ateizem pa Moisejevni niso izbrisali narodne identitete. "Bila sem tipičen judovski otrok," je dejala o potezah svojega obraza. "V Sibiriji je vladal strašen antisemitizem. Seveda so me zmerjali, bila sem tarča posmeha." Ko je postalo aktualno, kje in kaj študirati, se je leta 1949 odločila za kemijo, seveda v Leningradu pri sorodnikih. "Sprejemne sem naredila z odliko, kar so mi tudi povedali v izpitni komisiji in nato takoj dodali, da so kljub dobrim ocenam kandidati, ki imajo dostojnejše starše in ki si zato bolj zaslužijo študij." Potem jo je stric podučil, naj v anketi ne napiše, da je njen oče "sovražnik naroda", ampak da je enostavno predčasno umrl. "Zelo me je bilo strah lagati, a drugače nikoli ne bi prišla na fakulteto."

Ima veliko sorodnikov, ki so sredi sedemdesetih zapustili Sovjetsko zvezo in odpotovali gradit novo državo. "Po materini strani so bili Judje iz Dagestana. Zelo verni, z močno zavestjo o judovstvu - sedaj so v Jeruzalemu. Sestra po očetovi strani se je z možem odselila v Nemčijo."

Ravno ti Judje, ki so emigrirali prek odprtih programov preseljevanja v Izrael in Nemčijo, najpogosteje puščajo avtograme v knjigi vtisov na razstavi v etnografskem muzeju. "Živel, živi in zmeraj bo živel naš veliki, talentirani in trpeči narod," je eden od značilnih zapisov. "Če so se prej zadrževali pred poudarjanjem judovstva," je končala zaupen pogovor starejša uslužbenka muzeja, "zdaj na obrobju Sankt Peterburga rastejo hiše, katerih fasada je okrašena z judovskimi simboli."