zda / Plamegate

Ameriški zvezni sodnik Thomas Hogan je dal 7. julija za štiri mesece zapreti Judith Miller, novinarko New York Timesa, ker ni hotela izdati svojega vira... ee, svojega Globokega grla - človeka iz Busheve administracije, ki je pred skoraj natanko dvema letoma novinarjem izdal identiteto tajne agentke CIE, Valerie Plame. Kar je seveda ironično, malone absurdno: politična zapornica je postala novinarka, ki ščiti Bushevega človeka - in s tem Bushevo administracijo. Tako čudne disidentke zlepa ne boste našli. Slutim, kaj se sprašujete: kdo je sploh Judith Miller? Njen visoki C je napočil po 11. septembru 2001, ko se je prelevila v največjo avtoriteto za islam, terorizem in orožje za množično uničevanje. New York Times je polnila s senzacionalnimi zgodbami, obenem pa ste jo lahko videli v vsaki TV oddaji: ekspertko za nove čase - za novi tip vojne. Še preden se je na njeni mizu polegel antraks, za katerega se itak izkazalo, da je le otroški puder, je že mutirala v največjo navijačico Bushevih prizadevanj, da bi Ameriko in svet prepričal, da ima Irak enormne količine orožja za množično uničevanje, da je povezan z al-Kajdo in da ga od napada na Ameriko loči le še 45 minut. Judith Miller je stalno, nezadržno, neutrudno in na široko dokazovala, da je vse to res - da ima Irak biološko in kemično orožje, da neposredno ogroža Ameriko in tako dalje. Njene “dokaze” so potem citirali tudi drugi mediji - in kakopak tudi Bushevi aparatčiki: Vidite, če tako pravi New York Times, potem bo že res!

Ko potem v Iraku orožja za množično uničevanje niso našli, je dokazovala, da so ga Iračani tik pred napadom uničili - ali pa prepeljali v Sirijo. Bush je lahko le prikimal. Njena poročila iz Iraka, kjer je spala s Pentagonom, so imela tipične bushevske naslove, recimo: “Ameriški eksperti v Iraku našli radioaktivne materiale!” Ali pa: “Ameriške enote v Bagdadu okupirale kompleks, poln kemičnih agentov!” Da je na severu Iraka našla tudi mobilni biokemični laboratorij, se razume samo po sebi. Jasno, ni ga našla. Kot se je izkazalo, so bile vse to le fikcije. Le fantazije. Judith Miller, Busheva propagandistka in ljubljenka neokonzervativnih think tankov, je zrušila svetovni rekord v fantaziranju. In obenem tudi svetovni rekord v kopičenju argumentov za napad na Irak. Ironično: ženska, ki je manipulirala z mediji, zdaj nastopa kot mučenica novinarske etike in novinarske svobode - kot mati Tereza svobode govora. Heh, največja varuhinja svobode govora - njen ombudsman! - je zdaj ženska, ki je svobodo govora zlorabila za najbolj gnusno početje: za promoviranje vojne. Da se je pustila zapreti, zato niti ne preseneča. Marsikdo bi rekel, da je v tem nekaj poetičnega. Kakor je tudi nekaj poetičnega v tem, da zdaj sedi v isti kaznilnici kot Zaccarias Moussaoui, Francoz maroškega rodu, ki naj bi bil “dvajseti” napadalec na Svetovni trgovinski center.

Kdo je curljal?

Na začetku leta 2003 je bilo že slišati vojne bobne. Predvojna megla je bila vse hujša. Bush ni puščal več nobenega dvoma, da bo napadel Irak. In to za vsako ceno. Čim prej, urgentno - takoj! Sadam Husein ima orožje za množično uničevanje! Le še vprašanje časa je, kdaj nas bo udaril! Direktno! Bush je argumente vlekel za lase, ker pa je hotel biti prepričljiv, je 28. januarja v razvpitem kongresnem govoru poudaril: “Britanska vlada je ugotovila, da je Sadam Husein nedavno v Afriki iskal večje količine urana.” Evo! Je treba še kaj reči? Sprašimo mu rit! To, da naj bi skušal Sadam v Afriki - specifično, v Nigru - nabaviti uran, je bil argument za napad na Irak. Toda kot se je izkazalo, je ta “kronski argument” vseboval tudi drobni tisk: Sadam v Afriki ni kupoval urana. Niti ga ni skušal kupiti. Da ga je skušal kupiti, je bila čista dezinformacija. Fabrikacija. Del predvojne megle. Laž. Manipulacija. Orožje za množično laganje. Slabo leto prej, februarja 2002, je namreč CIA - da bi ustregla podpredsedniku Dicku Cheneyju, ki je nekaj “sumil” - v Niger poslala posebnega odposlanca, Josepha Wilsona, upokojenega diplomata, nekdanjega ambasadorja v Iraku, ki naj bi preveril, če je Sadam res tam iskal uran, toda po osmih dneh se je vrnil praznih rok, o čemer je obvestil CIO. Njegovo poročilo je potem takoj, že marca, romalo tudi na vsa pristojna ministrstva - in kakopak v Belo hišo. Bush je torej vedel, da njegov “kronski argument” ne drži. Ali pa bi lahko vedel. Okej, moral bi vedeti. Še toliko bolj, ker je George Tenet, direktor CIE, ob koncu leta 2002, ko je bilo že jasno, da bo Bush zgodbo o Sadamu, Nigru in uranu vključil v kongresni govor, Bushev kabinet in Stephena Hadleyja, namestnika svetovalke za nacionalno varnost, opozoril, da ta podatek ni točen - in da ga naj ne vključijo v Bushev govor. Da je Sadam v Nigru kupoval uran, je bil očitno le trač, toda hej, Bush je kompletno argumentacijo za napad na Irak zgradil na tračih, zato se mu ni zdelo nič narobe, če vključi še enega - “kronskega”. Irak je bil tako pečen. In res, Bush ga je spomladi napadel.

Busheva “kronska” laž je imela dolge roke, toda kratke noge. Slabe štiri mesece po napadu na Irak, 6. julija, je namreč Joseph Wilson v New York Timesu objavil kolumno z naslovom “Česa v Afriki nisem našel?”. Točno, v Nigru ni našel ničesar. Nobene sledi o Sadamovem kupovanju urana. Niti o poskusu kupovanja. Nič! Nothing! Nada! Wilsonov tekst je bil za Busha enak katastrofi, bolje rečeno - Wilson je s svojim tekstom kompromitiral Bushevo argumentacijo za napad na Irak. Bush je s to argumentacijo stal in padel, zato je Belo hišo zajela panika. Condoleezza Rice, svetovalka za nacionalno varnost, in njen namestnik, Stephen Hadley, sta takoj kriknila, da Wilsonovega poročila nista nikoli videla. In seveda - tudi Bush ni nič videl. Niti vedel. Mediji so šli v ofenzivo: se je Bush zlagal? Je Ameriko z lažmi zmamil v vojno? Bela hiša se je začela tresti, tako da je omet iz dneva v dan vse bolj odpadal. Hitra ocena škode: o, šit! Bušijem je bilo jasno, da bodo morali v protiofenzivo, na maščevalni pohod. In šli so: Wilsona so kompromitirali, toda ne direktno, ampak dialektično - indirektno. Specifično: kompromitirali so njegovo ženo, Valerie Plame. In kako so to storili? Zelo preprosto... ee, po liniji najmanjšega odpora: Karl Rove, Bushev consigliere št. 1 (“Bushevi možgani”), kralj “umazanih trikov”, je seriji vplivnih medijev prišepnil, da je Valerie Plame v resnici tajna agentka CIE. Rove je računal, da si bodo ljudje rekli: aha, ker je Wilson poročen z agentko CIE, ki ga je poslalo na privatno potovanje v Niger, pomeni, da ne more biti ravno kredibilen, to pa zato, ker tudi sama CIA ni kredibilna, saj veste - CIA je ob terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center povsem zatajila. Rove si je torej rekel: Wilson bo kompromitiran, s tem pa bo kompromitiran in diskreditiran tudi tisti “nič”, ki ga je našel v Nigru.

Toda to, da je žena Josepha Wilsona tajna agentka CIE (“Wilson ni nikoli delal za CIO, toda njegova žena, Valerie Plame, je operativka agencije, ki se ukvarja z orožjem za množično uničevanje”), je potem - 14. julija v Chicago Sun Timesu - razkril le konzervativni kolumnist Robert Novak, čigar kolumno objavljajo mnogi ameriški časopisi. Ostali mediji niso trznili, kar je razumljivo - sredi vojne jim ni bilo ravno do demaskiranja ameriških tajnih agentov. No, Novakova kolumna je bila dovolj za cunami - razkritje je Ameriko povsem obsedlo. Wilson je moral v defenzivo, življenje njegove žene, tajne agentke (in njenih “kontaktnih” oseb), je bilo - vsaj tehnično - ogroženo, kakor je bila ogrožena tudi ameriška nacionalna varnost, vprašanje, ali je Bush lagal o Sadamovem kupovanju urana, pa je zamenjalo vprašanje: kdo je medijem razkril identiteto ameriške tajne agentke? Kdo jim je prišepnil? Kdo je Globoko grlo? Odkod je pricurljalo? Wilson je na curku zlahka prepoznal prstne odtise Karla Rovea, zato je takoj sporočil: To je storil Karl Rove! Hotel se mi je maščevati! Vsakogar, ki kompromitira Bushevo argumentacijo za napad na Irak, je treba kompromitirati! Novak je rekel le, da je pricurljalo iz Busheve administracije - od “dveh oficialov Busheve administracije”. Drugi “oficial Busheve administracije” naj bi bil Lewis Libby, šef Cheneyjevega kabineta. Problem je bil kakopak v tem, da je tovrstno curljanje kaznivo, bolje rečeno - izdajanje identitete ameriških tajnih agentov je huda kršitev zveznega zakona, ki lahko izdajalca zapre tudi za 10 let. Scott McClellan, tiskovni predstavnik Bele hiše, je rekel, da je Bela hiša nedolžna, da ne deluje na tak način in da nikoli ne bi avtorizirala takega početja - izdajanja ameriških agentov. Tudi Bush je rekel, da o tem nič ne ve, če pa se bo izkazalo, da je res pricurljalo iz Bele hiše, bo tega, ki je curljal, takoj odpustil. George Tenet, direktor CIE, ki je bil tisto poletje itak v bučni vojni z Belo hišo (jasno, zaradi zgodbe o Nigru in uranu), je ob koncu septembra pravosodno ministrstvo pozval, da naj zadevo preišče in ugotovi, kdo je medijem izdal njegovo tajno agentko - kdo je potemtakem tako nixonovsko zlorabil oblast.

Kdo je ubil Irak?

Pravosodno ministrstvo je preiskavo afere PlameGate zaupalo čikaškemu tožilcu Patricku Fitzgeraldu, posebnemu preiskovalcu, ki pa jo je tako vlekel, da je vročino dobila šele letos, ko je dal pred veliko poroto poklicati novinarje, ki so bili pred dvema letoma tako ali drugače deležni curljanja iz Busheve administracije. Večina jih je pričala, le Judith Miller in Matthew Cooper, reporter revije Time, sta se upirala. Millerjeva je sklenila, da bo raje sedela, kot pa razkrila svoj vir, Cooper pa je po dolgem izmikanju in pod pritiskom menedžmenta revije Time vendarle stopil pred Fitzgeralda in veliko poroto. In kot je potem zapisal, je bil v svojem tajnem pričanju jasen in nedvoumen: da je žena Josepha Wilsona v resnici tajna agentka CIE, mu je 11. julija 2003 v telefonskem pogovoru prvi povedal Karl Rove. Pika. No, Karl je pred veliko poroto tajno pričal že lani in predlani - in kaj je rekel? Kot pravijo insiderji, naj bi rekel, da je za tajno identiteto Wilsonove žene izvedel od novinarjev, od medijev. Saj veste, poklicali so me in rekli, hej, a veš, da je Valerie Plame tajna agentka CIE!? Ja, sem rekel, sem že slišal. Da bi bilo vse skupaj še bolj ironično, naj bi oba glavna “osumljenca”, Rove in Libby, pred veliko poroto povedala, da jima je tajno identiteto Valerie Plame razkrila Judith Miller - bejba, ki hoče biti zdaj Bob Woodward in Carl Bernstein v eni osebi. Aha. In ko so nekateri demokrati - tudi John Kerry, Hillary Clinton in Howard Dean - te dni na ves glas zahtevali glavo Karla Rovea, so republikanski politbirojevci poudarjali, da je skušal Rove novinarjem le pomagati, da ne bi napisali netočnih člankov, medtem ko je Ken Mehlman, predsednik republikanske stranke, hitro oznanil, da je zdaj končno vse jasno: Karl je reč izvedel od novinarjev, sploh pa imena Valerie Plame ni omenil, ampak je rekel le “Wilsonova žena”, kar je čisto nekaj drugega (šur!), zato naj se mu zdaj tisti, ki ga blatijo, kar lepo opravičijo! Ni šans - za demokrate je glava Karla Rovea preveč pomembna. Ali natančneje: tako kot si demokrati neskončno želijo, da bi Karl letel, si republikanci neskončno želijo, da bi Rove ostal, navsezadnje, Karl Rove je Busheva glava. Busha si je izmislil. Brez glave Karla Rovea ne bi bilo Georgea Busha - če bi Karl izgubil glavo, bi tudi Bush, ki ima trenutno itak najnižje ratinge v karieri, verjetno dokončno izgubil glavo.

Tega se hudičevo dobro zavedajo tudi republikanci, zato niti ne preseneča, da so desni, probushevski, neokonzervativni mediji postregli z lunatično navitimi teorijami zarote. Najbolj “tehtna” gre takole. Prvič, Rove in Libby sta nedolžna - tajno identiteto Wilsonove žene so jima razkrili novinarji. Drugič, četudi bi novinarjem razkrila tajno identiteto Valerie Plame, s tem ne bi bila v prekršku, to pa zato, ker je tajno identiteto Valerie Plame že prej razkrila sama CIA - pred leti, sredi devetdesetih, naj bi po nerodnosti CIE v roke KGB-ja in Castrove tajne službe prišli neki tajni dokumenti, ki so potrjevali, da je Valerie Plame tajna agentka CIE. Tretjič, Valerie Plame ni izdal Karl Rove, ampak šlampasta CIA. Ameriške nacionalne varnosti niso ogrozili Rove, Libby in Novak, ampak jo je ogrozila sama CIA. Razumete, ne - jebena CIA, ki je 11. septembra tako srhljivo zatajila in izdala Ameriko. Nič, buševiki v boju za oblast niso voljni žrtvovati le svojih tajnih agentov, ampak tudi kompletno CIO. Hja, buševiki so nevarni. In četrtič, novinarjem - tudi Judith Miller, se razume - pred veliko poroto ni treba izdati virov, to pa zato, ker ni zločina. Ko je za tajno identiteto Valerie Plame po nerodnosti CIE izvedel Fidel Castro, je bil to zločin - ko pa je za tajno identiteto Valerie Plame izvedela ameriška javnost, to ni bil zločin. Amerike pač ne ogroža ameriška javnost, ampak Castro. Ha!

Ne, tu ni zločina. Le v Iraku je vse več trupel. In vsa ta trupla so kolateralna škoda afere PlameGate. Pri aferi PlameGate pač ne gre za vprašanje, kdo je novinarjem razkril, da je Wilsonova žena tajna agentka CIE, ne gre za zvezni zakon, ki je bil kršen, ne gre za vprašanje, ali imajo novinarji pravico do zaščite svojih virov in ali ima država pravico do zapiranja novinarjev, ne gre za svobodo govora, ne gre za formatiranje novega Globokega grla, ampak gre za vprašanje: ali je Bush lagal? Ali je Ameriko z lažmi premamil v vojno? Ali je Irak in svet z lažmi prelevil v samomorilsko klavnico? Iskreno rečeno, koga briga, kdo je izdal tajno agentko CIE - vsi pač vemo, da CIA ni humanitarna organizacija. A po drugi strani, to, da skušajo vsi, tako paradni ameriški mediji kot demokrati, ostati pri tem, da skušajo torej afero PlameGate zasidrati pri vprašanju, kdo je izdal Valerie Plame, ne preseneča - tako mediji kot demokrati so bili namreč voljni kolaboranti Busheve argumentacije za napad na Irak, zato zdaj nočejo, da bi se izkazalo, da je bila argumentacija za vojno le mozaik laži. Trupel je preprosto preveč. V Iraku in Londonu.