zda / Ogorčenje!

Mnogi so oznanili, da je ameriškim medijem po Katrini ponovno zrasla hrbtenica, da so ponovno našli svoj glas, da so se končno prebudili, pobrali in prerodili. Po dolgih letih brezzobe pasivnosti, navijaške nekritičnosti, patriotske lenobe in apologetskega nasedanja Bushu so potrebovali Katrino, da so prišli k sebi. Potrebovali so Katrino, da so kriknili, privili Busha in našli svoj “pravi jaz”. Medtem ko so bušiji zagotavljali, da je pomoč že tam, so mediji povsem jasno in razločno kazali, da pomoči še vedno ni, s čimer so lepo poudarili smrtonosni prepad med retoriko Busheve administracije in realnostjo. Bolje rečeno: s tem so lepo poudarili Bushevo nesposobnost in pogubne posledice njegove arogantne politike. Ko je louisianska senatorka Mary Landrieu hvalila politike, ki da so se s “trdim delom” odzvali na katastrofo, jo je Anderson Cooper, reporter TV mreže CNN, energično prekinil, češ da zdajle res ni najbolj primeren čas za to, da politiki čestitajo drug drugemu. Mary Landrieu je izgledala le kot vojna dobičkarica. CNN, ki je razkril bedo obeh “begunskih taborišč”, Superdoma in Kongresnega centra, je postal hit, Cooper pa prvi pregovorni ogorčeni obraz prerojenega žurnalizma. Ostali so sledili, tako da kmalu ni bilo več nobene dileme: Bush je problem - mediji so rešitev. Če bi bile danes volitve in bi se Američani odločali med Bushem in mediji, bi izvolili medije.

Ameriški mainstream mediji, ki so bili do sedaj plašni in uslužni, prestrašeni in ponižni, previdni in žajfasti, ubogljivi in nekontroverzni, politično korektni in patriotski, so nenadoma dvignili glas. Mediji, ki so do sedaj v glavnem neskeptično in nekritično kupovali vse, kar so jim servirali Bush, Karl Rove, Donald Rumsfeld, Condi Rice in Dick Cheney, so nenadoma postali polemični, agresivni, histerični in ogorčeni. Mediji, ki so si do sedaj zatiskali oči pred Bushevimi neumnostmi, cinizmi in šlamparijami, so nenadoma odprli oči in povedali kaj vidijo. In hej, povedali so celo, kaj to, kar vidijo, pomeni! Kazali so nemočne, izgubljene, pozabljene, zavržene ljudi, ki jih je goltal opustošeni New Orleans, obenem pa niso puščali nobenega dvoma, da je Bush ta, ki je pozabil na vse te ljudi. Da je bil Bush ta, ki jih je zavrgel, izgubil in pogubil. Da je bil Bush ta, ki je zamudil in zatajil. TV reporterji so bili jezni - ogorčeni. Naravno katastrofo in humanitarno agonijo tistih, ki so ostali zadaj, so postavili v politični kontekst. Katastrofa je bila politično dovolj “varna”, da so jo lahko politizirali. Vse tisto, kar so tiščali v sebi, je butnilo ven. Končno so si lahko dali duška. Končno so vse zavore in zapore popustile. In seveda, tudi vsi nasipi, ki so jim do sedaj ovirali razgled na Busha, so popustili. Niso se mogli več zadrževati. To, kar je bila Katrina za New Orleans, so bili mediji za Busha. Vsi so rekli: ameriški mediji so se končno prebudili! In tudi sami ameriški mediji so delali vse, da bi izgledali “prebujeni”. Prerojeni. Odrešeni. Osvobojeni. Da bi torej izgledali kot mediji, ne pa le kot partijska trobila.

In kaj je pri tem najbolj ironično? Tole: ameriških medijev, še včeraj Bushevih prijateljev in zaveznikov, niso prebudila vsa ona iraška trupla, ki so plavala po Evfratu in Tigrisu, ni jih prebudila vsa tista “kolateralna škoda”, ki jo je v Iraku povzročila ameriška vojska, in ni jih prebudila Faludža, ki je po ameriškem orkanu izgledala tako kot New Orleans po Katrini - prebudila so jih šele ameriška trupla, ki so plavala v ameriški vodi. Hja, prebudila so jih šele trupla na njihovem dvorišču. Z eno besedo, potrebovali so ameriška trupla, trupla iz ameriškega Tretjega sveta, da bi se odrešili, da bi se znebili občutka krivde, da bi si oprali vest, da bi se očistili, da bi se moralno rehabilitirali in da bi potlačili “travmatični” spomin na vsa ta leta, ko so Bushu pletli poglavarsko perjanico in s tem legitimirali vsa njegova početja. Zdaj je bilo drugače. In sporočilo je bilo na dlani: Konec je samocenzuriranja! Konec je prostovoljnega ali pa neprostovoljnega kolaboriranja z Belo hišo! Mediji - predvsem TV postaje, TV reporterji, se razume - so postali junaki množic. Tako tistih množic, ki so ždele pred TV zasloni, kot onih množic, ki so obtičale v New Orleansu. Mediji so bili v New Orleansu pred Bushem, pred Nacionalno gardo, pred FEMO, pred reševalci, pred gasilci - pred vsemi tistimi, ki običajno prvi reagirajo. Mediji so bili first responders. Prvi so posredovali. Reševalci so stali - TV reporterji so se neustrašno gibali. Pokazali so, da so bolj učinkoviti in bolj sočutni od Busheve administracije. Obnašali so se kot aktivisti, povezovali točke in živeli nevarno. V rokah so držali otroke - in jokali. Za filmom Apokalipsa danes so ponavljali: “Groza!” In ob hrbtenici jim je zrasel tudi šesti čut: “Vidim mrtve!” Zamenjali so gasilce in policaje, “junake 11. septembra”.

In resnica vas bo osvobodila!

In mediji so hoteli biti za vsako ceno prepričljivi, brezkompromisni in realistični - brez dlake na kameri, brez dlake na mikrofonu in brez dlake na jeziku. Še več, da bi bili čim bolj prepričljivi in da bi izgledali čim bolj junaško, so kot fakte ponujali celo trače. Kar je kakopak spet ironično: prej, pred Katrino, so fakte zvijali, blažili, zamegljevali in cenzurirali - zdaj, po Katrini, pa so bili voljni pograbiti celo trače. Fakti jim nenadoma niso bili več dovolj, ampak so jih nadgradili in nagradili s trači, govoricami in postkatrinskimi urbanimi legendami. Kot se spomnite, so iz New Orleansa in drugih prizadetih mest prihajale grozljivke. Recimo: mediji so poročali, da utopljena, razdejana, kaotična mesta obvladujejo do zob oborožene tolpe... da se s hitrostjo epidemije širi posiljevanje žensk, celo otrok... da je vse več nasilja, terorja, umorov, ugrabljanja avtomobilov in množičnih nemirov... da so v športni areni - “begunskem taborišču” - našli otroke z prerezanimi grli... da je bil en nasip namerno razstreljen... da so neznanci streljali na helikopter, ki je skušal ljudi rešiti iz Superdoma... in da je neki helikopter, poln “beguncev”, strmoglavil med ruševine New Orleansa. Toda ob koncu dneva ni nič od tega ostalo na mizi. Kot se je namreč izkazalo, so bili to le trači, le urbane legende, le govorice, ki so krožile po opustošeni deželi. Policija je demantirala obstoj do zob oboroženih tolp, ki da terorizirajo New Orleans in Baton Rouge. Prijavljeno ni bilo niti eno posilstvo. Kaj šele posilstvo otroka. O množičnih nemirih, valu umorov, serijskih ugrabitvah avtomobilov in namernem razstreljevanju nasipov ni bilo ne duha ne sluha. O otrocih s prerezanimi grli tudi ne. Zgodba o helikopterju, ki da je strmoglavil, je izginila - kot da je nikoli ni bilo. Strmoglavila je, še preden je sploh dobro poletela. In seveda, noben helikopterski pilot ni prijavil streljanja. Tudi prič, ki bi potrdile, da je kdo streljal na helikopter, niso našli. Nič od tega ni bilo res. Vse to so bili le trači, ki so igrali fakte. Nekaj ur. Ali pa nekaj dni. Potem so utonili.

Ergo: mediji so se skušali čim bolj vživeti v situacijo. Bolje rečeno, skušali so postati del zgodbe. Skušali so biti čim bolj dramatični, čim bolj avtentični, čim bolj infarktni - TV reporterji, ki so poročali iz New Orleansa, so hoteli na vsak način ustvariti vtis, da poročajo iz Bagdada. Ali pa iz Faludže. Zato ne preseneča, da smo slišali tudi “zgodbo” o tem, da so oblasti v neworleanskem Kongresnem centru v zmrzovalniku našli 30, 40 trupel, potemtakem “zgodbo”, ki je zelo spominjala na “zgodbo” iz časov, ko se je Bush starejši pripravljal na osvoboditev Kuvajta - saj veste, mediji so “razkrili”, da je v glavni kuvajtski bolnišnici na ledu na trume trupel, žrtev iraške brutalnosti. Jasno, v obeh primerih je šlo za izmišljotino. Toda hej - drama je drama. Ko so TV reporterji stali v New Orleansu, so skušali ustvariti vtis, da stojijo v Iraku. Kar je bila očitno kompenzacija za dejstvo, da iz Iraka niso mogli zares poročati - vsaj ne na tak način. Ne tako občuteno. Ne tako angažirano. Ne tako ogorčeno. Ne tako kritično in polemično. Ne s tako sočutnostjo do civilistov in opustošenih, razdejanih, kaotičnih mest. V Iraku so funkcionirali le kot PR ameriške vojske in ameriške zunanje politike, kot del propagandne mašine. V Iraku so bili pač embedded - v postelji s Pentagonom. Je pa res, da so z vsemi temi dramatičnimi trači in pretiravanji, ki so nujni le za filme katastrofe, ustvarili vtis obsednega stanja, vojne cone, kar ni bilo brez posledic - s tem so namreč ovirali reševanje. Specifično: lokalne oblasti humanitarnih organizacij niso spustile na “nevarno področje”. Še huje, to so potem izkoristili konzervativni, probushevski mediji (npr. Fox News), ki so skušali Busha oprati odgovornosti za zapoznelo pomoč, saj so drug za drugim poudarjali, da so za vse skupaj, za humanitarno katastrofo, krive lokalne oblasti, ki Rdečega križa niso spustile v New Orleans! In iskreno rečeno, konzervativni, probushevski mediji, ki so spočetka le nemočno gledali, kako mainstream mediji sesuvajo Busha, njihovega junaka, so čakali prav na to - na kost, s katero bi lahko odrešili Busha. In Busha v sebi. Oh, in ker je bilo v zraku toliko tračev, je Michael Chertoff, minister za domovinsko varnost, katere del je FEMA, mirno oznanil, da so trači tudi zgodbe o tem, da so ljudje v New Orleansu brez hrane, vode in zdravil. Aha.

Novice, ki to ne postanejo

No, tragedija in ironija je v tem, da je ta protibushevska evforija - ta prerojenost, ta prenovljenost, ta prebujenost - pri ameriških mainstream medijih, še posebej pri TV mrežah, trajala le prve dni. Le v času najhujše krize. Le v času povsem očitne in neizogibne kalvarije. Potem so se TV mreže počasi umirile. Reporterji in voditelji so volumen znižali. Ost se je izgubila. Črnci, jezni na Busha, so izginili z ekranov. Zgodbo o tem, kako je Busheva administracija spet zatajila, je zamenjala klasika o “triumfu volje”. Vse je bilo okej. Situacija je pod kontrolo. Pomoč je prišla. Varnost je zajamčena. Ljudje so rešeni. In spet je bilo vse po starem. Nič čudnega, heh: šefi TV mrež NBC, CBS, CNN in Fox News so deklarirani, pravoverni, lojalni republikanci. Korporacija General Electric, lastnica TV mreže NBC, ki je cenzurirala slovito postkatrinsko opazko reperja Kanyeja Westa, da se “Bush ne meni za črnce”, ima z Belo hišo - in Pentagonom - bajne pogodbe. Glavni lobist Disneyja je eden izmed najbolj fanatičnih republikanskih lobistov. Busha, ki so mu ratingi padli na rekordno nizkih 38%, je bilo treba rešiti... ee, regenerirati. In Karl Rove, njegov strateg in izumitelj, je zavrtel nekaj telefonov: hej, fantje, tule imate novi kurz - krivdo valimo na lokalne oblasti!

In pred kamere so začeli serijsko stopati republikanci, ki so situacijo relativizirali, oznanjali, da zdaj, ko nacija žaluje, res ni pravi trenutek za medsebojno obračunavanje in iskanje krivcev, potem pa krivdo hitro zvalili na lokalne oblasti - na demokratsko guvernerko Louisiane in demokratskega župana New Orleansa. Še več, celo mnogi reporterji in voditelji, ki so še včeraj za vse krivili Busha, so zgodbo spremenili - in po novem krivili lokalne oblasti. Kar je bil le blef: Bush je namreč prav FEMO pooblastil za reševanje postkatrinske krize v New Orleansu - in to še preden je udarila Katrina! Toda hej - tak je bil republikanski načrt: krivdo zvaliti na lokalne oblasti! In ko so to storili, ko so torej ljudem sprali možgane s “krivdo lokalnih oblasti”, je lahko na sceno stopil Bush in oznanil, da sam prevzema odgovornost. Kar je bil le propagandni obrat: ker vemo, da so krive lokalne oblasti, je Bush s tem, ko je sam “prevzel odgovornost”, nase junaško in mučeniško vzel krivdo drugih. Pomeni, da se je za druge - za tiste, ki so “grešili”, za tiste, ki so “krivi” - žrtvoval! Za njih je trpel! In za njih je vstal! Točno, s to PR operacijo so Busha prelevili v Jezusa Kristusa.

Tisti, ki so rekli, da so se ameriški mediji prerodili in vrnili v kritično, brezkompromisno postwatergatsko obdobje, so se zmotili - postkatrinsko humanitarno katastrofo so tako kritično obdelali le zato, ker je preprosto niso mogli ignorirati. Tako kot niso mogli ignorirati Cindy Sheehan, žalujoče matere, ki je hotela od Busha osebno slišati, zakaj je v Iraku umrl njen sin. A po drugi strani, le kako bi jo lahko ignorirali - postavila se je natanko pred vhod na Bushev teksaški ranč. Bila je tako očitna, da niso mogli mimo nje. Pa vendar tipično: do njenega žalovanja in njene žrtve so kazali spoštljiv odnos, njo samo pa so šikanirali kot marioneto protivojnega gibanja. Mainstream mediji, ki so Busha navijaško pospremili na vojno (jasno, navijaško so pospremili tudi njegove argumente za vojno), pač niso mogli priznati, da so se zmotili. Toda postkatrinska humanitarna katastrofa in Cindy Sheehan sta vsaj postali veliki zgodbi. Kot je namreč pokazala medijska raziskava Project Censored, ki jo vsako leto objavi kalifornijska državna univerza Sonoma, so ameriški mainstream mediji lani poskrbeli, da mnoge velike zgodbe niso postale velike zgodbe - da torej nekatere izmed najbolj udarnih novic lanskega leta sploh niso postale novice. Recimo:

* da je v Iraku umrlo že 100.000 civilistov,

* da se Busheva administracija vse bolj zapira in da poročila o svojem delovanju skriva,

* da so bile ameriške predsedniške volitve spet režirane in da je bila diskrepanca med izidi vzporednih volitev in volilnimi izidi sumljivo prehuda,

* da je Busheva administracija “patriotsko” zakonodajo, ki posega v zasebnost ljudi in oži državljanske svoboščine, še zaostrila,

* da je Amerika cunamije izkoristila za širjenje svojih vojaških baz po jugovzhodni Aziji,

* da je večina tiste sporne nafte, ki jo je švercal Sadam, končala v Ameriki,

* da Iran ni sporen zaradi nuklearnega programa, ampak zaradi napovedi, da bo nafto obračunaval v evrih, ne pa dolarjih,

* in seveda - da je v Iraku padlo 49 novinarjev, ki niso bili v postelji s Pentagonom.

Kje je bilo tedaj medijsko ogorčenje? In kje je bilo medijsko ogorčenje, ko se je letos izkazalo, da je komisija, ki je raziskovala ozadje terorističnega napada na Ameriko, prikrila podatek, da so ameriški vojaški obveščevalci Mohameda Atto in še tri kasnejše ugrabitelje letal, ki so zrušila WTC, že leta 2000 identificirali kot agente al-Kajde, ki operirajo v Ameriki? Če bi ameriški mediji premogli vsaj ščepec postwatergatske prerojenosti, bi Busha že davno prisilili v odstop. Tako kot nekoč Nixona. Novic je dovolj.