francija / Zdravje predsednikov

Čeprav so bila uradna poročila o zdravstvenem stanju predsednika Jacquesa Chiraca pogosta in pomirjujoča, pa kljub temu mnogih niso prepričala. Prvič, ker so poročila o zdravstvenem stanju prišla iz Chiracovega kabineta in ne od zdravnikov. Drugič, ker predsednika v času njegovega bivanja v bolnišnici do 9. septembra, torej cel teden, nikakor ni bilo moč videti. Predvsem pa zato, ker je njegov predhodnik Francois Mitterrand načrtno prikrival svoje resnično zdravstveno stanje in je nazadnje januarja 1996, osem mesecev po preteku svojega drugega sedemletnega mandata, umrl za rakom na prostati, kljub temu da je ves čas predsednikovanja redno, dvakrat letno objavljal podrobna, pomirjujoča zdravstvena poročila. Mitterrand je idejo, da bi redno objavljal izsledke svojega zdravstvenega stanja, prevzel od svojega predhodnika, Valeryja Giscarda d'Estainga. Slednji je francoskim državljanom obljubil, da bo objavljal polletna zdravstvena poročila. Obljuba, ki jo je sprožila nenadna smrt Georgesa Pompidouja zaradi redke bolezni leta 1974, pa je po izvolitvi d'Estainga ostala neizpolnjena.

Pred tremi leti je bivša ministrica Raffarinove vlade, Roselyne Bachelot, javnosti obelodanila, da Jacques Chirac uporablja slušni aparat. Odgovor iz Elizejske palače je bil, razumljivo, hiter in jasen: gospod predsednik uradno nima težav s sluhom. S tem se je končala epizoda na pol javnega značaja. Tako se je Chirac izneveril transparentnosti, ki je Mitteranda prisilila, da se je zatekel k lažem. A če Chirac ocenjuje, da je njegovo zdravstveno stanje njegova lastna skrb, to pomeni, da se ima za navadnega francoskega državljana. Vendar pa je leta 2001 zavrnil sodni poziv v zvezi z raziskavo korupcije med svojim pariškim županskim mandatom (1976-1995) ravno zaradi tega, ker je menil, da francoski predsednik ni navadni državljan. Chirac je s tem pred volitvami leta 2002 dvignil veliko prahu. Zato je, ko je bil ponovno izvoljen, nemudoma zahteval, da se izrecno določi status predsednika republike. Poročilo, ki ga je sestavila skupina parlamentarcev, pa je na hitro ugotovilo, da predsednik republike vendarle ni navadni državljan.

Težava pa je tudi v tem, da v Franciji delovne naloge predsednika republike in premiera niso vedno jasno določene. Tako lahko v odsotnosti enega določene naloge prevzame drugi. Več osebnosti iz političnih vrst se je zato pred časom zavzemalo za ustanovitev nekakšne neodvisne zdravstvene komisije, ki bi v primeru predsednikovih zdravstvenih težav na to opozarjala javnost. Vendar pa imajo tudi zdravniki sami svojo politično zavest. Zavedajo se namreč, da bi bili, če bi označili predsednikovo zdravstveno stanje kot neprimerno za vladanje, lahko obtoženi pristranskosti, če pa bi označili zdravje za zadovoljivo, bi lahko bili obtoženi prilizovanja. Leta 1992 je tako profesor Bernard Debre, brat tedanjega predsednika državnega zbora (torej četrtega moža v državi), Francoisa Mitterranda operiral zaradi raka na prostati. Kljub temu da je bil privrženec desne opozicije in kljub temu da je bilo po letu 1994 vsak dan bolj očitno, da Mitterrandovo zdravstveno stanje peša, Debre argumenta zdravstvenega stanja ni nikoli izrabil za to, da bi dosegel Mitterrandov težko pričakovani predčasni odstop.

Na razpravo o tem, kaj naj bi voditelj države povedal o svojem zdravju in kaj ne, seveda vpliva tudi notranjepolitično zakulisje. Kandidatov za nove predsedniške volitve aprila 2007 ne manjka ne na desnici ne na levici. In kljub temu da bodo volitve šele čez dve leti, bi lahko v teh dneh dobili vtis, da se je predvolilni boj že začel. V skupini višjih ministrov je Nicolas Sarkozy že napovedal svoj odstop z mesta notranjega ministra ob koncu leta 2006, kar mu bo omogočilo neovirano kandidaturo. Chirac pa je tudi že nastavil premiera Dominiqua Villepina, da bi svojemu nasprotniku Sarkozyju onemogočil, da bi na volitvah zmagal. Villepin je Chiraca nadomeščal cel teden, medtem ko je bil ta v bolnišnici, zastopal ga je celo na generalni skupščini Združenih narodov v New Yorku. Villepin je tako z dvema odločilnima dejanjema v preteklem tednu v primerjavi s Sarkozyjem veliko pridobil. Prvič, vodil je svet ministrov, ki sestankuje vsako sredo dopoldne v Elizejski palači, kjer je bil neposredno nadrejen Sarkozyju. In drugič, v Združenih narodih je brezhibno zagovarjal francosko odločitev proti posegu v Iraku februarja 2003.

Tudi sicer je Chiracova bolezen sprožila vrsto predvolilnih napovedi in akcij, čeprav bodo predsedniške volitve šele čez dve leti. Na skrajni desnici je eden izmed najbolj konzervativnih politikov, Philippe de Villiers, svojo kandidaturo napovedal kot prizadevanje, "da bi zaustavil islamizacijo francoske družbe". Naslednji dan je, namesto praznovanja svojega 80. rojstnega dne, svojo kandidaturo napovedal tudi Jean-Marie le Pen. Prav tako pa se je množično odzvala levica: najsi bo to kandidatura Francoisa Hollanda - prvega sekretarja Socialistične stranke, Laurenta Fabiusa - zagovornika francoskega "ne" evropski ustavi, ali Dominiquea Strauss-Kahna, enega izmed najbolj liberalnih politikov. Ob tem ne smemo pozabiti še komunistične stranke, stranke zelenih in strank skrajne desnice, ki bi lahko kandidatom socialistične stranke, tako kot v letu 2002, odvzele precejšnjo mero glasov. Ta napovedana množica kandidatur pa bi lahko ponovno pripeljala do podobnega presenečenja, kot se je zgodilo leta 2002, ko je le Pen prehitel sokandidata in premiera socialistov Lionela Jospina.

Prav zaradi tega se toliko politikov in medijev v Franciji tudi ukvarja z zdravjem predsednika republike, saj če mu pri 72 letih zdravje povzroča težave, potem je več kot očitno, da mu razni politični apetiti in osebne ambicije ne bodo pustili niti najmanjšega upanja na tretji zaporedni predsedniški mandat.