misice / Ljubezen, družina in prijateljstvo

Iz vrst vedeževalske stroke je pricurljala vest, da se bo na letošnjem finalu izbora Miss Slovenije za miss sveta zgodil hud škandal. O tem, kako visoko zainteresirana javnost ceni mnenja jasnovidcev in sorodnih zvezdogledov, ne more biti nobenega dvoma. Število oglasov za vedeževalske storitve, ki se v slovenskih družinskih tednikih in prilogah osrednjih časnikov začenjajo z magično številko 090, strmo narašča in preti, da bo v bližnji prihodnosti ogrozilo železni repertoar bujnih bejb v okvirčkih z vročimi telefonskimi linijami. No, meni je ta črnogleda napoved povedala samo to, da bo letošnja prireditev definitivno minila brez škandalov, zato sem lepotno tekmovanje nacionalnega pomena pričakoval še bolj resignirano kot minula leta. Žal mi je, toda jasnovidec, ki ne zna teden dni vnaprej napovedati niti tako banalne reči, kot je dobitna kombinacija sedmih številk na slovenskem lotu, zame ni noben jasnovidec. Po drugi strani pa, vnaprej videti škandal na zaključnem tehtanju lepote slovenskih misic je nekaj takega kot prerokovati, da bo, če v soboto popoldne slučajno srečate belega konja, naslednji dan nedelja.

Inflatorni procesi, ki vse bolj načenjajo toga, politično korektna lepotna tekmovanja, se odražajo tudi pri vsakoletnem izboru najlepše Slovenke. Vse manj je kandidatk, ki bi pristale na to, da se približajo obrabljenemu stereotipu privlačnosti in se pri tem podredijo politično korektnim stališčem o primernem seksualnem oziroma aseksualnem vedenju, ki ga morajo reflektirati tudi s standardiziranimi telesnimi proporci. Individualnost tudi na lepotnih tekmovanjih pridobiva na vrednosti. Vse manj je tudi tistih, ki bi jih zanimala namenska, uniformirana lepota, izražena z administrativno določenim razponom let, centimetrov in kilogramov. Izbor Miss Slovenije se je denimo iz velike Gallusove dvorane že pred leti preselil v precej manjšo Linhartovo, v kateri je letos najbolj bodlo v oči prav število praznih sedežev. Udeležba bivših misic na zaključnih prireditvah aktualnih tekmovanj je bolj izjema kot pravilo, nekatere pa off the record priznavajo, da kopica sponzorskih obveznosti, ki jemljejo čas in često tudi živce, krepko presega število ugodnosti. Tudi opevani avto, ki mora biti po pogodbi dve leti kričeče popisan z njihovim imenom, je bolj pokora kot blagor, saj predstavlja magnet za žvižge, zavistne opazke in žaljive pripombe. Povedano drugače, misica je utelešenje tistega, kar od ženske zahteva patriarhalni register družbeno moralnih vrednot z desnega, konservativnega spektra: lepa, tiha, koristna in ubogljiva. Tradicionalni izbor najlepše zemljanke si menda vsako leto ogleda več kot dve milijardi gledalcev, vendar gre za številko, ki jo organizatorji umetno vzdržujejo s selitvijo lepotnega cirkusa v vse bolj eksotične dežele tretjega sveta. Po afriški in indijski avanturi bodo miss sveta letos izbirali na Kitajskem, kar avtomatično zagotavlja milijardo gledalcev.

Kaj čaka misico, ki si upa izraziti svoje mnenje brez soglasja sponzorjev, je na lastni koži občutila lanska miss Slovenije Živa Vadnov. Živa je nič hudega sluteč odgovorila na novinarsko vprašanje, katere tekmovalke imajo po njenem mnenju letos največ možnosti za zmago, in organizator jo je ročno zabrisal iz žirije za Miss Slovenije 2005, za kazen in najverjetneje v opomin bodočim misicam pa je ostala še brez svoje krone. Okej, pardon, prostovoljno se je odločila, da svojo lepotno krono proda na dražbi in izkupiček pokloni v dobrodelne namene. Lepota je s tem pridobila novo razsežnost dobrote. Izklicna cena krone je znašala 100.000 SIT, prodali pa so jo za dobrih 230.000 SIT. Koliko minskih polj bodo očistili s tem zneskom, mi žal ni uspelo izvedeti. Ah, pa kaj bi s krono, ko so ji na izbor ostali lepi spomini, stotine fotografij in mnogo prijateljev in sodelavcev, ki jih je spoznala v tem letu.

Kontinuiteta izbora

Drži, težko je bilo spregledati sloki in nedvomno najbolj seksi stas Sare Jug, ki je z lanskim naslovom miss Trsta pri zavistnih sosedih nehote skalila naravnost idilične, da ne rečem bratske odnose med dvema prijateljskima evropskima državama. Intervencija letečega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki v brošuri Za RTVSLO baja, kako smo v preteklosti premalo naredili za prodor slovenskega imena v svetu, na srečo ni bila potrebna. In priznam, še težje je bilo umakniti pogled s fukiš postave prve spremljevalke Anete Salihovič. Kako misice izgledajo od zadaj, bo za gledalce neposrednega prenosa ostalo skrivnost, saj si kamera med sprehodom deklet v kopalkah niti eni ni upala pogledati v rit.

Ključna stvar, ki je pospešila utrip letošnjega lepotnega izbora na lokalni ravni, pa je bil nastop dvajsetletne Mance Zver, hčerke ministra za šolstvo in šport Milana Zvera. Gospod minister za razliko od odločne Mance ob prihodu v Cankarjev dom niso mogli skriti treme, odšli pa so neposredno po zaključku prireditve, bržčas zaradi obilice ministrskih obveznosti, ki so jim preprečile, da bi v družbi volilnega telesa neobremenjeno nazdravili hčerinemu uspehu. Priznati moram, da je bila ob Sari in Aneti Manca tudi moja favoritka, in sicer najbolj po zaslugi fotografije v ženski časopisni prilogi (fotke v predstavitvenem katalogu za novinarje ostajajo še naprej kriminalno zanič), katere miss je kasneje tudi postala. Samozavesten, rahlo poreden pogled, bakren odtenek polti, snežnobel, malce vzvišen nasmeh, del sponzorskega nakita med senzualno razprtimi ustnicami ter podatek, da poziranje pred fotografskim aparatom predstavlja njen drugi užitek (prvi je, khm, ples), so izdajali karakterno punco, ki zna dati duška zverinici v sebi (konec koncev jo je bulvarski tisk pred leti menda že zasačil v uživaškem okolju neke diskoteke), in nenazadnje obetali idealno misico s presežkom. Ko sem nato Manci čestital za lovoriko miss One, se nisem mogel izogniti vprašanju, ali bi - pod jasno določenimi pogoji, v točno definiranih okvirih spodobnosti, iz čistega užitka do poziranja, pred profesionalnim fotografskim objektivom - razkrila tudi tisto, kar so v Linhartovi dvorani skrivale dizajnerske kopalke. Odvrnila je, da ne pride v poštev, ker namerava svojo lepoto angažirati samo za pomoč otrokom v stiski. Tudi prav. Se nič ne mudi. V živo sem lahko preveril, da misice postanejo lepe ženske šele takrat, ko sta tekmovalna mrzlica in sponzorski styling daleč za njimi.

Z letošnjo parado blišča in žepnega glamurja so organizatorji predstavili nov sistem točkovanja finalistk, na katerega naj bi imeli gledalci s pomočjo televotinga 51-odstotni, "strokovna" žirija pa 49-odstotni vpliv. Lepo in demokratično, še lepše pa bi bilo, če bi si lahko po komorni razglastivi zmagovalke Sanje Grohar rezultate televotinga kje tudi ogledali. Da ne o govorim o glasovih in strokovnih utemeljitvah, ki bi po mojem mnenju morali biti javni, še posebej če v žiriji sedijo kar štirje predstavniki medijskega pokrovitelja: pravni strokovnjak v vlogi predsednika žirije, sestrski podmladek zbora za republiko ter ekstremist, ki je v Himalaji tako dolgo premikal meje mogočega, da so na koncu meje mogočega premaknile njega. Njegov izbor in obrazložitev bi me še posebej zanimala. Kako naj si drugače razlagam to netransparentnost kot tako, da se tekmovanju za najlepšo Slovenko še zmeraj ni uspelo izviti iz primeža kontinuitete oziroma - kot bi rekel Miro Petek - iz "orkestriranega in bučnega ponavljanja besedišč za množično zavajanje".

V Cankarju je zmagala punca, ki usodno mejo 165 centimetrov, pri kateri se začenja konkurenčna ženska lepota, presega za pičla dva centimetra. Je pa zato po vzoru Rebeke Dremelj toliko bolj suverena pri petju in nastopanju. In hej, lente za miss notranje lepote še zmeraj niso podelili.