hrvaška / Razkazovanje mišic

Ključ za razumevanje današnje situacije sta dve spoznanji: prvo je, da po hrvaški zavrnitvi sporazuma Drnovšek-Račan nobena vlada niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ni v odnosu do domače javnosti zmožna prenesti rezultata bilateralnega dogovora o meji med državama, zlasti na morju, ki bi bil manjši od maksimalističnih zahtev na eni ali drugi strani. Uresničitev takih zahtev na obeh straneh hkrati pa je nemogoča. Drugo spoznanje je novejšega datuma. V Bruslju so se očitno počasi naveličali jalovih dogovarjanj ter incidentov na svoji južni meji. Dogovor o meji med Hrvaško in Slovenijo je treba doseči pred vstopom Hrvaške v EU.

Več indicev v mesecih od zgodnje spomladi do zdaj govori o realni možnosti dogovora ali vsaj zavestno vodenih aktivnostih predsednikov hrvaške in slovenske vlade, da bi s pripravo formalnosti, potrebnih pred pristopom k presoji o meji s strani tretjega ter z ustvarjanjem pravega razpoloženja v javnosti tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, pripeljala do položaja, v katerem bo arbitraža ali sodna razprava sprejeta v razmerah "tako pač dalje več ne gre, druga pot žal ni možna". Krono tovrstne diplomacije pomeni sprejem zakona o razglasitvi ekološke cone in epikontinentalnega pasu v državnem zboru in resolucije o razglasitvi slovenske ekološke cone ter epikontinetalnega pasu za nično in mednarodno pravno neutemeljeno v hrvaškem saboru. Obe strani sta zadovoljni, obe vladi sta v domači javnosti ob domala konsenzualni podpori politike in medijev pokazali odločnost braniti nacionalne interese in tako okrepili svoj notranjepolitični položaj. Ustvarjene so razmere, ko je vsak bilateralni dogovor praktično nemogoč.

V času, ko smo v hrvaškem saboru slišali prevladujoče glasove, ki so se zavzemali za razrešitev spora na arbitraži ali sodišču, smo iz državnega zbora lahko brez reakcij ali distanciranja slišali besede o domačih izdajalcih, o Reki, ki jo je treba zasesti, in celi Istri, ki da ni hrvaška, pač pa slovenska. Medtem ko je hrvaški predsednik vlade Ivo Sanader razlagal, da "ima vsak pravico do svojega mnenja" in da je "za razreševanje sporov potreben dialog, sicer pa je smiselno razrešitev spora prepustiti tretjemu", sta slovenski predsednik vlade in zunanji minister jasno in nedvoumno napovedovala referendum o vstopu Hrvaške v EU kot možen odgovor Slovenije zaradi spora glede določitve meje. Ko je hrvaški notranji minister javno pozval umaške ribiče k umiritvi svojih provokacij, je slovenski obrambni minister napovedal nakup vojne ladje.

Slovensko-hrvaške odnose in s tem tudi zunanjo politiko v veliki meri opredeljuje odnos Hrvaške do EU - obdobja pred začetkom pogajanj, med pogajanji in v času članstva, ki bo prišlo hitreje kot nekateri v Sloveniji mislijo ali si želijo. Vsako od teh obdobij ima svoje okoliščine in značilnosti, ki bi morale narekovati slovenski odnos do Hrvaške. Za obdobje, ki se je pravkar končalo v Luksemburgu, bi lahko rekli, da se je Slovenija obnašala razumno, četudi včasih na videz premalo odločno. Dejanja, kot je bil nesojeni pohod na Dragonjo v času Bajukove vlade, bi nas pustila pred zaprtimi vrati EU. Skupaj s Hrvaško. Problemi so se ali so se vsaj poskušali razreševati bilateralno.

Danes k problemu meje pristopamo unilateralno. Hkrati ni opaziti, da bi vlada zaznala, da je po odločitvi EU o začetku pogajanj z Hrvaško v sosednji državi napočil čas velikih sprememb. Nekatere bo opaziti čez nekaj mesecev, druge čez nekaj let ali še pozneje. Pogajanja z EU bodo te spremembe generirala in preprečevala njihovo zaustavitev. Enostranske odločitve in hujskaško vzdušje v domači javnosti ne kažejo, da bi vlada tem spremembam sledila, kaj šele imela vizijo za odnose v času, ko bo Hrvaška članica EU. Hrvaška "fiksacija" pa ni problem v Piranskem zalivu ali na morju, niti v Sloveniji. Nacionalizem na Hrvaškem zagotovo obstaja kot pomemben notranjepolitičen element, razpredanja o postfašistih in njihovi moči ali celo vstopu v vlado pa vendarle nimajo povezave z realnostjo.

Koliko razmere v hrvaško-slovenskih odnosih v zadnjih letih vplivajo na gospodarske interese slovenskih podjetij, lahko povedo sami podjetniki. Sunčani Hvar in Viator Vektor sta samo najbolj znana primera. Čas bo prinesel izračun škode na ta račun. Kot tudi izračun posledic težav z Ljubljansko banko na položaj slovenskega gospodarstva na Hrvaškem. Svoje interese na Hrvaškem imajo tudi slovenski državljani kot posamezniki v obmejnem področju in kot lastniki nepremičnin na jadranski obali. Prve bo dodatno prizadelo zelo verjetno reduciranje pravic iz maloobmejnega sporazuma, drugi so že vsa leta po osamosvojitvi diskriminirani zaradi nesklenjenega sporazuma med državama o možnosti recipročnega nakupa in vpisa nepremičnin.

K razreševanju teh problemov je slovenska vlada pristopila med drugim z ustanovitvijo meddržavne zgodovinske komisije. Mnogo bolj koristna za promocijo in prezentacijo Slovenije na Hrvaškem bi bila ustanovitev informativnega centra v Zagrebu in pozneje na Reki, v Pulju in Splitu. Ta bi lahko bistveno popravil primanjkljaja slovenskih informacij v hrvaškem medijskem prostoru, ki le deloma izvira iz nepoznavanja slovenskega jezika. Predvsem pa bi pomagala k izboljšanju razmer nacionalna vizija meddržavnih odnosov pred vstopom Hrvaške v EU in še zlasti po njem. V času, ko Hrvaška začenja pogajanja za vstop v EU in Slovenija priprave za predsedovanje EU ter končuje podobno delo v OVSE, je bizarno in politično kratkovidno razkazovati mišice z napovedmi o referendumu glede vstopa Hrvaške v EU. Kot da ne bi bil primer Avstrije pred vstopom Slovaške in Češke v EU ter sedaj glede Turčije dovolj nazoren.