Teksaško kladivo

Kako se je nekdanji eksterminator ščurkov prelevil v drugega najmočnejšega republikanca in kako ga je Bush izgubil

Marcel Štefančič, Jr. | Mladina 41 | 14. 10. 2005

Bush je zadnje čase videti kot Boter, ki je celo poletje poslušal le slabe novice. Da bi bila nesreča še večja, tudi najboljše slabe novice dišijo po nekrologu. Prepad med Bushem in Ameriko se je povečal.

* Njegovi ratingi so nižji kot kdajkoli - bližje ničli kot stotki.

* Irak izgleda kot recenzija njegovih ratingov.

* Cena bencina izgleda kot njegovi ratingi po 11. septembru.

* Katrina ga ni spremenila v junaka, ampak v bedaka.

* Bill Bennett, njegov veliki navijač in glavni advokat "ameriških vrlin", sicer nekdanji ameriški minister za izobraževanje, mu je naredil medvedjo uslugo, ko je nedavno v svojem radijskem showu namignil, da bi bilo v Ameriki manj kriminala, če bi splavili vse črnske otroke (hja, Bennettov retorični "primer" je bil v preveč očitni rimi z Bushevim ignoriranjem "katrinskih" črncev, da ljudem ne bi delal mravljincev).

* Cindy Sheehan, mater padlega ameriškega vojaka, ki je v teksaškem Crawfordu zaman čakala, da ji bo Bush pojasnil, zakaj je moral umreti njen sin, so pred Belo hišo aretirali, ker ni imela "dovoljenja za protest".

* Lynndie England, najbolj razvpito ameriško vojakinjo, mučiteljico iz Abu Grajba, so končno obsodili (heh, očitno v "nepravem" času).

* Agencija za trg vrednostnih papirjev je začela preiskavo proti Billu Fristu, vodji republikancev v senatu, ki ga sumijo, da se je pri nedavni prodaji delnic ilegalno okoristil z insajderskimi informacijami.

* Bushev možganski guru Karl Rove in Lewis Libby, šef kabineta podpredsednika Dicka Cheneyja, sta pred obtožbo, da sta medijem razkrila, da je Valerie Plame, žena nekdanjega ameriškega diplomata, ki je kompromitiral Bushevo teorijo, da je Irak v Nigru kupoval uran, v resnici tajna agentka CIE, s čimer sta jo varnostno-obveščevalno onesposobila in obenem ogrozila življenja drugih ameriških tajnih agentov.

In kot da že to ni dovolj hudo, se je zgodilo še tisto najhujše - Toma DeLaya, "Bič božji", enega izmed najbolj fanatičnih bušijev, "Teksaško kladivo", kongresnega republikanca št. 1, po mnenju nekaterih drugega najmočnejšega republikanca in definitivno najbolj podjetnega zbiralca denarja za republikanske predvolilne kampanje, so obtožili korupcije. Okej, tudi prej so republikanske veljake obtoževali korupcije, toda to so počeli predvsem liberalni demokrati, marginalni kolumnisti in disidentski časopisi - zdaj je obtožbo proti republikanskemu veljaku vložilo sodišče. Ironično - teksaško sodišče. Še en dokaz, da Bush izgublja kontrolo - celo doma, v Teksasu. In kot rečeno, tokrat ne gre za kateregakoli republikanskega veljaka, ampak za veljaka veljakov - za vodjo republikancev v predstavniškem domu kongresa, glavnega kongresnega lobista, potemtakem za človeka, ki je v svojih rokah držal največ republikanskih kongresnih glasov, človeka, ki je s svojim dirigiranjem republikanski kongresni večini usmerjal in formatiral Ameriko. Tom DeLay, bolj krščanski fundamentalist kot neokonzervativec, ni mala riba, ampak morski pes, ki so ga ujeli na napačni strani zakona. Za Busha in republikance bi bil to lahko poljub smrti 5. stopnje, še zlasti zdaj, pred kongresnimi volitvami, ki se bodo odvrtele naslednje leto.

Teksaški tožilec Ronnie Earle je 58-letnega Toma DeLaya, ki je zaradi afere takoj odstopil s položaja vodje republikanske kongresne večine, obtožil zarote - kršitve teksaške volilne zakonodaje. Specifično, obtožuje ga, da je leta 2002 in 2004 predvolilni denar, ki so ga prispevale korporacije (npr. Sears, AT&T), skrivaj in ilegalno preusmeril v predvolilni proračun republikanskih politikov, ki so kandidirali za teksaški oz. ameriški kongres, s čimer je kršil teksaško zakonodajo, ki prepoveduje korporativno financiranje političnih kandidatov. Earle si je follow-the-money rekel že leta 2002, spočel preiskavo, sledil denarju (DeLay je korporativne donacije z računa svojega teksaškega akcijskega političnega komiteja poslal Republikanskemu nacionalnemu komiteju, ta pa ga je potem - v obliki "opranega denarja" - vrnil nazaj v Teksas, sedmim teksaškim republikanskim kandidatom), zbral kopije vseh čekov in povezal vse točke, ki jih je zdaj sportretiral v obtožnici. DeLay, nekdanji eksterminator ščurkov iz Sugar Landa, znan po svoji agresivni in histerični intonaciji, je Earla takoj razglasil za "pristranskega fanatika" (oh, pa kaj še, Earle je v svoji dolgi tožilski karieri obtožnice vložil proti dvanajstim demokratskim politikom in le proti trem republikanskim!) in "malopridneža" (hja, enkrat buši, vedno buši), toda problem je v tem, da tokrat ni šlo le za navadno korupcijo ali pa za rutinsko kršitev volilne zakonodaje, ampak za nekaj večjega, pučističnega... ee, res zarotniškega - ta navidez mala ilegalnost, ta navidez mala korupcija, ta navidez rutinska kršitev volilne zakonodaje je bila namreč le prvi korak v demontiranju ameriškega volilnega procesa, ki ga je orkestriral DeLay.

1. Kot rečeno, DeLay je korporativne donacije najprej skrivaj in ilegalno preusmeril v Teksas - in sicer tistim republikanskim kandidatom za teksaški kongres, ki so imeli pred sabo najbolj tesne, najbolj negotove bitke.

2. Naredil je pač vse, da bi republikanci prevzeli teksaški kongres - kar se je tudi zgodilo. Teksaški kongres je leta 2002 iz demokratskih prešel v republikanske roke.

3. Republikanci, ki so zdaj vladali teksaškemu kongresu, so lahko prešli v akcijo - v predčasni redizajn teksaških volilnih okrožij. Z eno besedo: teksaška volilna okrožja so prepakirali tako, da so dajala prednost republikanskim kandidatom. Recimo: tista okrožja, ki so vključevala prostrane črnske in latino soseske, za katere se ve, da že tradicionalno in avtomatično volijo za demokrate, so razbili, črnske in latino soseske "odrezali" in jih priključili prodemokratskim okrožjem, tako da so ustvarili rasno čista, "bela" okrožja, ki so dajala republikanskim kandidatom večje možnosti za zmago. Ne, Bushev brat Jeb ni črncev leta 2000 brez razloga sistematično črtal iz floridskih volilnih registrov - razlika je le v tem, da je Tom DeLay raje premetal volilna okrožja. Rezultat je bil isti: črnci so volili za tiste demokratske kandidate, ki bi bili izvoljeni tudi sicer - brez njih.

4. S tem pa republikanski kandidati niso dobili le večjih možnosti za preboj v teksaški kongres, ampak so dobili tudi večje možnosti za preboj v ameriški kongres. Bolje rečeno, zvezne kongresne volitve v Teksasu so bile le še formalnost. In res, leta 2004 se je v ameriški kongres prebilo 17 republikancev in le 15 demokratov. Razmerje moči v prejšnjem mandatu je bilo povsem drugačno: 21 demokratov in le 11 republikancev!

DeLay, junak krščanske desnice in veliki promotor Biblije, ki svoje početje razglaša za "božje delo" in ki je za svojo obrambo na hitro zbral milijon dolarjev, je iz muhe naredil slona: z malo predvolilno manipulacijo leta 2002 je leta 2004 republikancem v zveznem kongresu zagotovil večino. In ta uspeh ga je po dolgih letih prizadevanj, vreščanj in fintiranj pripeljal na oblast - na položaj vodje republikanske večine v predstavniškem domu kongresa. Toda oblast v DeLayevih rokah vedno tvega, da bo zlorabljena. Samo pomislite: ko so ga lani zaradi vsemogočih manipulacij - tudi zaradi zlorabe "zveznih virov" pri predelavi teksaških volilnih okrožij - štirikrat poklicali pred etično komisijo predstavniškega doma, se je sicer izmazal le z opomini, toda takoj zatem je zamenjal republikanske člane v komisiji in spremenil pravilnik, tako da mu niso mogli več težiti. Tom DeLay, ki je za nameček povezan še z Jackom Abramoffom, republikanskim lobistom in fundraiserjem, trenutno obtoženim kopice finančnih malverzacij, je groteskna figura - leta 1998 je tako navijaško in tako neutrudno lobiral za odpoklic predsednika Billa Clintona, kot da ga je Monica Lewinsky prej vlekla njemu. In po 11. septembru je tako navijaško lobiral za invazijo na Irak, kot da so vsi pozabili, da se je sam odhodu v Vietnam izognil - in to potem interpretiral na skrajno grotesken način: leta 1988, v času republikanske konvencije v New Orleansu, je namreč rekel, da v Vietnam ni šel zato, ker so se v Vietnam prek vrste zrinili črnci, ki so hoteli zbežati pred revščino in življenjem v getu, tako da potem za patriote, kot je on, ni bilo prostora.