Družba

Novi faraoni

Ameriška zgodovina pozna dve obdobji rekonstrukcije. Obe sta povezani z ameriškim jugom, z rasno segregacijo in s političnim bojem za njeno odpravo.

Ičo Vidmar  |  Mladina 43  |  30. 10. 2005

Mesec in pol po naravni katastrofi v New Orleansu so obrisi njene družbene narave vse jasnejši. Ameriški Jug je vnovič pokazal svoj izkoriščevalski razredni in rasni obraz, odkril konfliktna razmerja s Severom, razlike med mestom in podeželjem, odvisnost od mednarodnih tokov in ranljivost v odnosu z naravo, ki jo je zadnjih dvesto let brezobzirno izkoriščal.

Ameriški predsednik Bush mlajši je v "nagovoru naciji" iz izpraznjenega "velikega ameriškega zgodovinskega mesta" obljubil, da bodo spet zgradili New Orleans, obnovili opustošeni Jug, omogočili vrnitev vseh prebivalcev na domove, ustvarjali izgubljene službe. Skrbno zrežirana predstava je veljala četrt milijona dolarjev. Toliko so porabili za okrasitev Jacksonovega trga v nedotaknjeni Francoski četrti; v času Nouvelle Orleansa se je trg, po katerem so marširale vojaške parade, imenoval Place d'armes. Katedralo St. Louis v ozadju so osvetlili motno modro, da je bila v barvnem sozvočju s skrbno izbrano predsednikovo blue srajco. Usposobili so električne generatorje, a četrti so dajali elektriko le do predsednikovega odhoda. Mesto televizijskega oddajanja je bilo odeto v varnostne maskirne mreže in obdano z oboroženim vojaštvom.

V govoru je mrgolelo aluzij na zgodovino, skupaj s priznanjem zgodovinskega bremena rasne diskriminacije in segregacije. Vrstile so se besede, ki naj bi stvari vrnile v staro-novo stanje: obnova, ponovna izgradnja, okrevanje (rebuild, restore, recovery). Toda v obljubo, ki naj bi vrnila omajanemu predsedniškemu ugledu sijaj in moč, se je vrinila močnejša beseda, ki ima v zgodovini Združenih držav Amerike, še posebej Juga, težak pomen: "Dela, ki so se začela v regiji ob Mehiškem zalivu, bodo del ene največjih rekonstrukcij, kar jih je videl svet." Korporativni mainstreamovski mediji so se omembi rekonstrukcije, ki bi bila v besednih zvezah močnejša od gradbene prenove, izogibali in se ji še. Rekonstrukcija je že sedaj videti kot obljubljeno velikansko območje priložnosti za velik biznis, za iste korporacije in velika gradbena podjetja, ki "rekonstruirajo" Irak. Med prvimi sta donosne obnovitvene pogodbe v Misisipiju in Louisiani sklenila iraška graditelja Haliburton, nekdanje podjetje podpredsednika Cheneyja, in Bechtel. Potopljeni New Orleans je postal militarizirano območje. Je bagdadiziran. Zalivska katastrofa postaja replika zalivske vojne. Po Francoski četrti patruljirajo zasebne paravojaške varnostne organizacije in prevzemajo naloge policije, ki sicer slovi kot ena najbolj nasilnih v ameriških mestih. Danes jih v osušenem mestu plačo prejema že skoraj 300. Med njimi so člani razvpite skupine Blackwater, ki so sodelovali pri razdejanju Faludže. Za varovanje gradbenih del jih je najela družba FEMA. Bentijo, da so preslabo plačani v primerjavi s plačilom, ki so ga dobivali v Iraku. Mestni mogotec in velmož neworleanškega poslovnega sveta James Reiss je za varovanje najel izraelsko varnostno službo Instinctive Shooting International. Skupaj z najvplivnejšimi belimi mestnimi poslovneži se je v Dallasu skrivaj sestal s črnskim (kreolskim) županom Rayem Naginom, dogovarjali pa so se o triaži - o rekonstrukcijskem izločanju revnejših črnskih mestnih območij iz velikega poslovnega načrta obnove, ki naj bi jo vodili.

Rekonstrukcija

Ameriška zgodovina pozna dve obdobji rekonstrukcije. Obe sta povezani z ameriškim Jugom, z rasno segregacijo in s političnim bojem za odpravo takšnega razlikovanja.

Za obdobje prve rekonstrukcije od leta 1865 do 1877, med ameriško državljansko vojno in po njej, veljajo različni ukrepi, ki naj bi rešili nakopičene politične, socialne in ekonomske težave ob vključevanju enajstih poraženih južnih držav Konfederacije v ameriško zvezo držav. Pri rekonstrukciji ali tudi "radikalni rekonstrukciji", imenovani po radikalnem republikanskem kongresnem krilu, ki je leta 1866 kljub vetu predsednika iz vrst demokratov izglasovalo zakone, je šlo za projekt demokratizacije ameriškega Juga. Osvobojenim črnskim sužnjem je 14. ustavno dopolnilo zagotovilo temeljne državljanske pravice: volilno pravico, pravico do svobodnega gibanja, pravico do legalne poroke, šolanja, ustanavljanja cerkva. Odpor poraženega bloka plantažnikov proti spremembam in še posebej proti kongresnemu Biroju osvobojenih je bil silovit. Med drugim je proizvedel ilegalne rasistične nasilniške združbe, kakršni sta Ku Klux Klan s središčem v Memphisu in Vitezi bele kamelije v New Orleansu. Plantažniški blok je imel dvojni problem: kako si po uvedbi enakopravnosti zagotoviti delovno silo osvobojenih sužnjev, brez katerih bi kmetijsko gospodarstvo Juga z osrednjim plantažniškim sistemom propadlo, in kako vzdrževati režim ločevanja in mit o prirojeni večvrednosti bele rase. Rešil ga je s sistemom dolžniškega zakupništva, ta je v popolno odvisnost in revščino pahnil črnski in belski delavski razred, in z nezaslišanim legaliziranim rasnim nasiljem, z ameriško različico apartheida. Množično izseljevanje v industrijska mesta vse od I. svetovne vojne je bilo oblika odpora in preživetvena nuja, saj se je hkrati s stopnjevanjem nasilja pretežno kmetijsko gospodarstvo vse bolj mehaniziralo in brez dela puščalo na tisoče delavcev in njihovih družin.

Druga rekonstrukcija je obdobje političnega in zakonodajnega boja v petdesetih in šestdesetih letih, boja za dokončno uveljavitev 14. ustavnega dopolnila na ameriškem Jugu, torej za odpravo rasnega razlikovanja. Je obdobje gibanja za državljanske pravice, protestov, množičnih pohodov, spopadov, posredovanja policije in zvezne vojske. V marsičem "nerešeno" se je preselilo v razburkane mestne črnske gete, ki so dokončno izbruhnili v besu in žalosti ob atentatu na Martina Luthra Kinga v Memphisu. Za pridobitve šestdesetih let veljajo širitev sistema socialne pomoči, odprava legalnih rasnih ovir pri družbeni mobilnosti, povečanje možnosti za črnsko prebivalstvo znotraj vzpostavljenega družbenega sistema in zaradi tega drugače opredeljena črnska politična strategija. Toda to niso bile pridobitve za celotno črnsko skupnost, marveč predvsem za njen manjši del, za črnske politične voditelje, ki jim je status od zunaj podelila korporativna liberalna srenja. Od sredine šestdesetih let do začetka sedemdesetih let so se študijske, zaposlitvene in poklicne možnosti dela črnskega prebivalstva za polovico povečale. Zaradi tega se je okrepil srednji razred in uveljavil črnski politični razred iz vrst "voditeljev gibanja". Primerjava stopnje brezposelnosti črnskega prebivalstva pokaže, da je bilo leta 1967 brezposelnih več kot 7 odstotkov, leta 1978 pa že več kot 12 odstotkov afroameriškega prebivalstva. Delež prebivalstva z nizkimi prihodki na robu preživetja je bil enak. Posledica druge rekonstrukcije je bila, da so na Jugu odpravili sistem rasne segregacije, toda oblikovali so se novi načini gospostva. V ameriških mestih je življenje večine črnskega prebivalstva določal geto, glavni mehanizem etnične in rasne dominacije. Načelo integracije v ameriško družbo je bilo sprejeto le na videz. Z izbruhom gospodarske krize sredi sedemdesetih let in s prehodom urbane industrijske ekonomije v predmestno, storitveno ekonomijo ter s pritiskom migrantskih skupin iz Mehike, s Karibov in iz Azije je velik del delovne sile v črnskih predelih severnih prestolnic in v južnih mestih postal odveč. Z njimi se je dajal za nestalne in slabo plačane službe. Z množično selitvijo belega in dela črnskega srednjega razreda v predmestja, s krčenjem sredstev za ostanke socialne države in tistih socialnih programov, od katerih je bilo odvisno kolektivno napredovanje, se je stopnjevala degradacija življenja v inner cities. S hitro rastjo neformalne ekonomije, še posebej z nelegalnim razpečevanjem in prodajo droge, se je še poglobila. Številna gospodinjstva so pravzaprav preživela zaradi preprodaje drog, ki je kraljevala v opustelih industrijskih zgradbah. Teoretičarka in aktivistka Angela Davis, nekdanja črna panterka in državna sovražnica, opozarja na novi institucionalni zaporniško-industrijski kompleks ter na strukturne in donosne povezave med korporativnim biznisom in vlado ter vojaško industrijo in sistemom kaznovalne politike. Zasebne družbe pridobivajo pogodbe za gradnjo zaporov in zagotavljanje zaporniških storitev, izkoriščajo delo zapornikov, zaostale podeželske skupnosti svoje razvojne strategije snujejo s pomočjo gradnje zaporov, s tem slabijo črnski in latinskoameriški volilni glasovi in se krepi konservativni volilni blok. Novi institucionalni kompleks tako sestavljajo ostanki temnega geta in zaporniškega karceralnega sistema. Vse to so naplavile porekonstrukcijske visoke vode na ameriškem Jugu in v mestu New Orleans.

Dežela faraonov

Domačini Čoktavi so evropskim prišlekom, ki so se malo pred letom 1700 začeli naseljevali v južnem delu doline reke Misisipi, svetovali, naj bodo pripravljeni na velikanske poplave vsakih 14 let. Poznali so občutljivi ekosistem in življenje ob reki rek. Novi naseljenci so biološko raznolikost ekosistema ob Misisipiju razumeli drugače od domačinov; kot posamezne dele, ki jih je mogoče ekonomsko izkoriščati: gozdovi so postali les, jeleni krzno, voda namakanje in ljudje sužnji.

Razred plantažnikov si je s prisvojitvijo zemlje in naravnih virov prilastil razlago razmerij gospostva. Cvetoča zvrst plantažniške literature in klasicistični arhitekturni slog sta bila idilična reinkarnacija brezčasnega, naravnega in klasičnega antičnega reda. Mitske povezave so šle še dlje, kapitalistična plantažniška ekonomija s suženjskim delom ob Misisipiju je bila reinkarnacija vladavine egiptovskih faraonov ob Nilu. O tem med drugim pričajo imena mest ob Misisipiju, Cairo, Alexandria in Memphis, ki je postal najpomembnejše trgovsko središče in rečno pristanišče poleg New Orleansa. Nova faraonska civilizacija ob Misisipiju je morala tehnološko ukrotiti mogočno reko in njene pritoke, da bi na rodovitni aluvialni ravnici, ki jo je bogatila reka, še povečevala hektarski donos kulture belega zlata - bombaža.

Leta 1879 je ameriški kongres ustanovil komisijo za gospodarjenje z Misisipijem. Dela na reki od takrat vodijo inženirske enote ameriške vojske. V prvih 40 letih je prevladala vojaška logika regulacije Misisipija s politiko nasipov. Gradnja nasipov in utrjevanje bregov z njimi - brez sistema odtočnih kanalov, zajetij z zapornicami, izrabe naravnih rokavov reke - sta bila leta 1926 razglašena za enega največjih, stoletnih ameriških gradbenih podvigov, ki bo zadržal vse poplave. Misisipi je postal skoraj 3000 kilometrov dolg kanal z obrežnimi nasipi, visokimi tudi 12 metrov. V času omenjene napovedi se je začelo nekajmesečno deževje, ki je povzročilo največjo povodenj v zgodovini ZDA. Aprila 1927 je reka s pritoki na nekaj mestih prestopila bregove, prebila nasipe in za dva meseca poplavila površino 70.000 kvadratnih kilometrov od Caira na jugu države Illinois do New Orleansa, kjer so v strahu pred potopom mesta na severu razstrelili večji nasip in preusmerili povodenj. Umrlo je 264 ljudi, brez strehe nad glavo je ostalo 700.000 ljudi. Pravo družbeno naravo katastrofe je opisal legendarni bluesovski pevec iz Delte Charley Patton, ki je v presunljivem komadu High Water Everywhere (1929) pel: "Bežal bi na griče, toda zaprli so me, voda raste in utapljam se ..." Popisoval je razmere v okolici Greenvilla, kjer so na nasipu več dni brez pitne vode in hrane pustili 14.000 črnskih kmetovalcev. Belo prebivalstvo so z območja Delte preselili v taborišča Rdečega križa na gričih, Nacionalna garda pa je z orožjem zadrževala 142.000 Afroameričanov v taboriščih v nižinah Delte. Rdeči križ je delil hrano, obleke in seme za setev le plantažnikom in belim kmetom, ti pa so vse to v obliki dolga prodajali naprej črnskim zakupnikom. Hrano so dobili tisti, ki so okrog vratu nosili obešen napis, da so delavci na plantažah. Razlog za množično zapiranje črnskih delavcev in družin v koncentracijska taborišča je bil strah pred pobegom najemniške in zakupniške delovne sile. Republikanski predsedniški kandidat in bodoči predsednik ZDA Herbert Hoover je o rasnem nasilju, ki je vznemirilo črno Ameriko, odredil preiskavo in obljubil izboljšanje razmer. Črnski volilci so zadnjič množično volili "Lincolnove" republikance. Poplave leta 1927 so na kmetijskem Jugu, ki ga je zdelovala globoka kriza, pomenile preobrat. Sprožile so val selitev na Sever. V Louisiani se je na guvernersko mesto s populistično politiko zavihtel svojeglavi demokrat Huey P. Long in s svežnjem socialnih ukrepov (šolanje starejših, zastonj učbeniki, gradnja javnih šol, bolnišnic, letališča, uvedba javnih del, obdavčenje bogatašev in plantažnikov) ter z retoriko ("Vsak je kralj, toda nobeden ne nosi krone") na Jugu utrl pot Franklinu Rooseveltu in politiki New Deala.

Nouvelle Orleans 2005

Predsednik Bush je vnovič prišel v Francosko četrt, tokrat povečerjat southern food. Njegov tiskovni predstavnik je o območju priložnosti dejal, da je v rokah kongresa. Minuli teden so demokrati v kongresu skandirali: "Sramota!" Kakšna zanikrna institucija in lobistični poligon za surov biznis je najvišje ameriško zakonodajno predstavniško telo, je pokazalo glasovanje o Louisana Katrina Reconstruction Actu, ki se je zavleklo za štirideset minut. Toliko je trajalo, da so zlobirani republikanski kolovodje po slabih glasovalnih obetih v primež vzeli strankarske kolege, da so "se premislili" in glasovali za zakon. Končni izid 212 : 210 pomeni, da bodo večino od odobrenih 246 milijard dolarjev za obnovo pobrali klienti lobistov, velike korporacije in donatorji, ki prispevajo za politične kampanje izvoljenih predstavnikov ljudstva, med drugim predlagateljev zakona iz Louisiane, demokratinje Mary Landrieu in republikanca Davida Vitterja. V času, ko je ameriško ljudstvo v Washingtonu protestiralo proti vojni v Iraku, ko se je nekaj sto tisoč protestnikov - črnskih in drugih, moških in žensk - udeležilo pohoda in demonstracij v sklopu Millions More Movementa, ki ga tokrat ni vodil le kontroverzni Louis Farrakhan, marveč najširša koalicija, ko je neworleanška policija sredi Francoske četrti surovo pretepla upokojenega črnskega profesorja, ko FEMA več tisoč razseljenim Neworleančanom noče izplačati po 2000 dolarjev pomoči, ker nimajo kreditne kartice, ko brezdomci čakajo na obljubljene prikolice, se je zgodilo kongresno plenjenje.

Zato pa kongres inženircem še ni prižgal zelene luči, da bi dokončno utrdili nasipe vsaj z enakimi sredstvi, kakršna je v imenu nacionalne varnosti za obnovo nasipov in poskusno regulirano obnovo mokrišč Louisiane odvzel prezident. Zaradi naftnih ploščadi, prekopov, naftovodov in stoletne regulacije Misisipija morje vsako leto požre za en Manhattan močvarastega kopnega. Mesto bo vse bolj izpostavljeno orkanom. Župan Nagin je imenoval komisijo Bring New Orleans Back, sestavljeno pol črno in pol belo, z enim Hispanoameričanom. V njej so poslovneži, katoliški nadškof, trobentar Wynton Marsalis in znana črnska aktivistka, ki je dahnila: "To ni enakost. Vseeno mu priznam, je vsaj pol pol." Prvi predlog pravi, da bi v mestu, kljub veljavni državni zakonodaji o eni dovoljeni igralnici, pet hotelov preuredili v igralnice. Povsem po zgledu sosednje države Misisipi, kjer je trinajst pogubljenih plavajočih igralnic na obalah Biloxija skupaj s tistimi na reki v okrožju Tunica državi vsak dan prineslo pol milijona dolarjev davkov. Po Katrini bodo zakonsko obvodno igralniško mejo premaknili malo bolj na kopno. Črnske skupnosti so se nekaj let borile, da so dobile del davčnega izplena od igralniškega kapitalizma za obnovo javnih šol in univerz. New Orleansu se obeta, da bo videti kot lunapark kolonialne zgodovine, jazza, Mardi Grasa, južnjaških dobrot na krožniku, toda brez prebivalstva, ki mu je vse to dalo. Nič novega, Louis Armstrong je iz njega odšel zelo mlad. Nagnala ga je mestna politika. Po njem se sedaj imenuje letališče.