Družba

Vila kiseljak

Člani kolektiva DHP AK47 so najaktivnejši zagrebški skvoterji

Sebastijan Ozmec  |  Mladina 43  |  30. 10. 2005

Ljubljanski skvoterji zdaj spijo zimsko spanje. Potem ko so morali zapustiti Cukrarno, ki je v prevelikem razsulu in zato neprimerna za življenje in ustvarjanje, vilo Maro, ki je bila na preveč elitni lokaciji, da bi jih lastnik pustil v njej, in Molotov, ob katerem so se izkazale Slovenske železnice, je navdušenje začasno splahnelo. Veliko dejavnejši so njihovi zagrebški kolegi. Močvara sicer ni tolikšna kot Metelkova, zato pa je v milijonskem mestu zelo močna anarhistična sekcija. Najbolj organizirani so attackovci, člani združenja, ki se predstavlja kot nevladna prostovoljna skupina državljanov. Njihov namen je širiti alternativno politiko in ekonomijo ter ustvariti javni prostor za vse, ki se želijo ustvarjalno izraziti in si prizadevajo za spremembe na lokalni ravni, katerih učinek bo svobodnejša družba. Pred dvema letoma se je od njih odcepila radikalnejša anarhistična veja, pankerji, ki se niso strinjali z nekaterimi njihovimi odločitvami. V čem se člani kolektiva DHP AK47 razlikujejo od navadnih anarhistov, smo šli preverit v njihove na novo zasedene prostore, v vilo Kiseljak.

Prej so svoje ideje širili prek Attacka, ki je v svoji zgodovini zamenjal kakšne tri prostore, nazadnje pa deloval v mestni lastnini, v kleti tovarne Jedinstvo. Prostore so jim dali mestni veljaki in prav oni so jim jih pred dvema letoma tudi vzeli. Razlog so bile neurejene sanitarije, čeprav bi to morali vedeti že, ko so jim prostore dodelili. Takrat je nastal razkol, saj se ortopankerji niso strinjali s prevladujočo Attackovo politiko. Robert, eden izmed najbolj dejavnih DHP-jevcev, je pojasnil: "Pojavilo se je nekaj ljudi, ki so poskušali najti skupen jezik z mestom in od njega spet dobiti prostor. Tukaj smo se razšli, saj nismo želeli sodelovati v tej zgodbi, ampak smo hoteli avtonomno delovati in si sami vzeti prostor, ker smo videli, da je z mestom nemogoče sodelovati. Zanima ga samo dobiček. Za povrh je v našem milijonskem mestu še na stotine nevladnih organizacij. Njihove zahteve se počasi obravnavajo, ker je birokracija zelo počasna. V resnici ni pomemben program ali tvoja plemenita dejavnost, ampak zveze in podobno. Zato se veliko ljudi odloča za druge, alternativne načine, kakršen je recimo skvotiranje." Najprej so vzpostavili mrežo družbene solidarnosti. V središču so zasedli prazen prostor, kjer so želeli vzpostaviti neprofiten način trgovanja "take it or leave it". Vsak je lahko prinesel stvari, ki jih ni potreboval, in iz pestre ponudbe izbral kaj takšnega, kar mu bo prišlo prav. "Začeli smo s socialnimi temami, ne z neposrednim anarhizmom. Poskusili smo pritegniti čim več ljudi iz kvarta. Policija je ugotovila, da smo tam, ko se je pojavilo zanimanje meščanov, saj so ti začeli uporabljati naš sistem trgovanja, ki je izšel iz civilne pobude." Dovolj je bilo, da so po mestu raztrosili petsto letakov in njihov drugačen način kapitalizma je zaživel že po enem tednu. Prihajali so predvsem starejši, ki takšen način trgovanja očitno bolj potrebujejo. Okolica je imela korist od njihovega delovanja, ljudje so to hitro ugotovili in z njimi niso imeli težav. Vseeno so jih policisti po enem mesecu izgnali iz prostorov. Ob deložaciji so jim pod nos pomolili papir, ki naj bi dokazoval, da bodo hišo že naslednji dan rušili, objekt pa še vedno stoji. Ni jim bila namreč všeč pretirana angažiranost mladih, ki so s svojimi zamislimi okužili še starejše. Očitno so se počutili ogrožene zaradi njihove postranske politične dejavnosti, saj so angažirani pankerji vedno soudeleženi, ko gre za protivojne proteste ali tiste, povezane z drugačno globalizacijo. "Te stvari so potrebne. Imamo možnost, da jih pripravimo, in bilo bi neumno, če jih ne bi. Ker smo angažirani, delamo še veliko drugih stvari. Vseeno ni šlo vse tako, kot smo hoteli, predvsem smo hoteli imeti svoj prostor."

Hiša za koncerte

Pri iskanju nove lokacije so imeli srečno roko. Na jugu mesta so našli vilo Kiseljak, ki so jo zgradili filmarji okoli leta 1918. Takrat je bila to prva za film zgrajena scena in s tem nekakšen prvi zagrebški filmski studio. Hiša je bila železniška postaja v filmu, ki se ga nihče več ne spominja, zato pa je s prihodom anarhistične skupine DHP (Dirty Harry Punks) ponovno postala funkcionalna. Skvoterji so ohranili tudi izvirno ime. Pred njimi je v teh prostorih kakšno leto bolj klošarilo kot živelo nekaj brezdomnih pankerjev in hipijev. Vendar se je s prihodom DHP AK47 marsikaj spremenilo. Mladi energični ljudje so takoj začeli prenovo in akcijo. Glavna dejavnost je pripravljanje koncertov, imajo pa tudi močno razvito založniško in distribucijsko dejavnost. V hišo sicer ne vlagajo preveč, ker nikoli ne vedo, kdaj jih bodo spet vrgli na cesto. A za zdaj imajo dobre izkušnje z okolico, pa tudi z lastnikom in s policijo. Kolektiv je raztegljiv, odvisno od projekta. Nekatere ljudi pritegne ena akcija, druge kaj drugega. To je dobro za pretok ljudi, da se ne dogaja vse v istem zaprtem krogu. Ob obisku skvota je presenečala predvsem energija, ki so jo izžarevali vsi aktivisti. Očitno so res potrebovali vsaj razpadajočo hišo, da so lahko uresničili zamisli, in so sedaj izjemno zadovoljni s svojim početjem. Vložek se jim vrača prek publike.

Seveda so jim čisto na začetku življenje hoteli zagreniti varuhi reda in miru, lotili so se jih s klasičnimi prijemi. Čeprav so večkrat iskali kakšno oprijemljivejšo količino droge, da bi imeli upravičen razlog za ostrejše ukrepanje, balkanske heroinske naveze v skvotu niso odkrili. "Tega niso mogli, saj tu ni droge, vsaj ne v večjih količinah, ki bi lahko bile izgovor za deložacijo, pokadi se kakšen džojnt ..." Kmalu se je pojavil tudi lastnik, ki si je s privatizacijo pridobil kar nekaj nepremičnin v Zagrebu, vendar ni našel razloga, da bi jim prepovedal delovati v prazni in razpadajoči hiši. Šel jim je celo toliko na roko, da je policistom rekel, da jim je dovolil začasno bivanje, in od takrat je z njimi manj težav. Sem ter tja pridejo, vendar brez kakšnih pooblastil, in samo preverjajo, kaj se dogaja. "Policija je dokaj trda, ni razgledana, ne ve, kaj je skvotiranje ali podobne stvari. Med akcijami, ki smo jih imeli pred kakšnimi štirimi leti, smo opazili, da so se začeli izobraževati v tujini in sedaj hodijo na tečaje, da bi se seznanili s takšnimi skupinami, kakršna je naša. Recimo z anarhisti in antiglobalisti. V glavnem so policisti skeptični, nočejo veliko povedati, v bistvu nas imajo za nekakšno nevarnost. Zato navadno prizadevanja skvoterjev zatrejo že v kali." Drugi glavni razlog, da noben skvot ne obstane dolgo, je zasebna lastnina. Kljub tema ovirama in začetnim težavam so polni zamisli. Tudi v novem skvotu so želeli napraviti različico "svobodne tržnice", a se zaradi nezanimanja ni obnesla. Bolj se je obneslo kuhanje in razdeljevanje hrane v sklopu projekta "food not bombs", ki se je dotaknil res številnih lačnih posameznikov. Hoteli so narediti še nekakšno knjižnico ali infoshop, saj premorejo okoli dvesto naslovov knjig in malo morje fenzinov. Prej so jih delili tudi po zaporih, vendar se lokalci niso izkazali niti pri tem projektu. Vseeno so razmere v južnem delu mesta specifične in z okolico nimajo enakih težav, kot bi jih imeli, če bi se naselili v kakšni drugi četrti. Tu nanje ne gledajo kot na narkomane in umazance. "Pride tudi veliko ljudi iz bližnje okolice, ki jih ne zanima sama glasba, ampak jih pritegne dogajanje. Super se jim zdi, da se pri njih končno nekaj dogaja. Ni v vsakem delu mesta enako. Kje bi nas grdo gledali, tukaj pa se jim zdimo čisto normalni. To je pomembno. Naš cilj je namreč iti iz geta. Da ne ostanejo ideje vedno samo znotraj pankerske populacije. Tudi glasbene okuse širimo, saj pogosto nastopajo skupine, ki mogoče nimajo zveze z našo glasbo, ampak so nam blizu idejno."

Najprej je v hiši živelo pet ljudi, danes pa v njej samo delujejo in prirejajo dogodke, spijo drugje. Razen neznanega moškega, za katerega nihče ne ve, od kdaj je v hiši, kdo sploh je ali kaj počne, saj samo pride, se zavleče v svojo sobo v zadnjem delu hiše in potem spet odide. Za vse popotnike, ki se ustavijo za kakšen dan, je v skvotu pripravljena posebna soba. V njej prav zdaj prebivajo izraelski aktivisti. V drugem delu hiše je še soba za ljudi iz okolice, ki zaradi socialnih ali drugih razlogov nimajo strehe nad glavo.

Kot pravijo, se sedaj ukvarjajo predvsem s koncerti, druge stvari se dogajajo sproti. Bili so med organizatorji drugega balkanskega anarhističnega sejma, ki je potekal v Zagrebu. Zamisel jim je bila tako všeč, da nameravajo sedaj vsako leto pripraviti zagrebški anarhistični sejem. Ob takšnem dogodku se njihova hiša spremeni v logistični center, kjer spijo prišleki, kjer se zanje kuha in se pripravljajo akcije. Drugače pa je hiša namenjena glasbi, s katero se ukvarja večina aktivistov; ti skoraj vsi delujejo v dratarskih bendih. Kot enega izmed bolje obiskanih koncertov se akterji spomnijo nastopa prekmurskega posebneža Danija Kavaša. Zaradi njega se je v majhen prostor, ki ni namenjen za več kot trideset ljudi, nagnetla slaba stotnija privržencev. "Tako ali tako nočemo delati velikih koncertov, saj nočemo nič od mesta ali drugih institucij. V financah smo avtonomni, zato sami počasi vlagamo in širimo ponudbo. Zdaj imamo v načrtu sobo za gledanje filmov, dokumentarcev in videov. Vseeno potrebujemo nekaj denarja, ker tudi sami financiramo akcije, kakršna je bila 'No border camp'. Včasih zato oddajamo dvorano drugim. Na voljo imamo prostor in smo odprti za sodelovanje in sugestije ..." Ker so vzeli stvari v svoje roke in niso čakali na božjo pomoč, se lahko ponašajo s tem, da je to sedaj edini pravi skvot v Zagrebu in okolici. Čeprav je njegova usoda negotova, to nič ne pomeni za njihovo delovanje, saj si bodo v najslabšem primeru pač poiskali drugo prazno hišo. "Najlažje bi bilo reči, da za vsem tem stoji nekakšna anarhistična zgodba. Vendar je cilj vseh nas predvsem, da se ustvari prostor, kjer bi se lahko izrazili. To je zamišljeno kot nekakšen medijski prostor, kot nekakšen prostor, kjer se bodo ljudje iz oči v oči pogovarjali o tem, kaj jim manjka. Saj ponavadi primanjkuje prav neposredne komunikacije ..."