Izgubljena južnoštajerska domovina

Pri sledenju koreninam nemštva na naših tleh nas je pot slej ko prej morala pripeljati čez mejo, na avstrijsko Štajersko. Resda ne pretirano daleč, malo za Lipnico je namreč Ehrenhausen (slovensko Ernovž) z glavnim trgom takoj za mostom čez Muro. Nasproti cerkve stoji poslopje spominskega muzeja, kjer v prvem nadstropju visi napis Meje prestopajoči muzej z zgodovinskim arhivom Steiermark/Štajerska.

Ko smo vstopili, smo na stenah zagledali zemljevide današnje Slovenije z nemškimi poimenovanji krajev od meje na Trojanah do Zidanega Mosta (Steinbrueck) in Brežic (Rann), poleg njih pa risbe L. Georga Paula Walnerja, ki prikazujejo slovenske motive. Pred vrati v prvem nadstropju nas je pozdravil Oskar Schauritsch, priča časa in mož, ki je idejni in materialni tvorec muzeja. Schauritscheva družina izhaja iz Maribora. Babico so mu ustrelili leta 1919 na krvavo nedeljo v Mariboru, ko se je nemško prebivalstvo uprlo Maistrovi vojski, ta pa je v samoobrambi streljala v množico. Pregon, ki ga je začel Maister z zasedbo Maribora, se je končal po drugi svetovni vojni, Schauritsch pa vseeno trdi, da doma niso gojili sovraštva do Slovencev. Oskar (starši so mu dali nemško ime, ki ga ni bilo mogoče posloveniti) je bil v mladosti vratar nogometnega kluba Rapid Marburg, med pogovorom pa je navedel tudi misel, ki jo je njegov oče izrekel leto po Hitlerjevi zasedbi: "Ko smo bili manjšina v Jugoslaviji, smo govorili, da se nam godi krivica. Zdaj pa se nam prav godi!" Po vojni je Schauritsch poklicno gradil od Šentilja do bosanske Čapljine, kariera nogometnega sodnika in nogometnega delegata pa ga je prav tako vodila po naših krajih. Danes ima gospod več kot 80 let in muzej ureja s pomočjo soproge in gospe Weiss, nekdanje mariborske sošolke in pozneje ravnateljice v Gradcu. Zase pravi, da ni zgodovinar, ampak tehnokrat, in da je muzej posledica tega, da je "fanatik, ki mora kar naprej kaj delati".

Po starinskih tleh smo se sprehodili v muzejski predprostor, kjer so razstavljeni grbi južnoštajerskih mest z imeni v nemščini. Poleg polic s knjigami, med katerimi prva govori o Mislinjski dolini in nosi spravni naslov Lipa in hrast, brošurami in časopisom Der Untersteirer izstopa spomenica na steni, posvečena Zvezi za pomoč nemškim Spodnještajercem, ki se v prvem členu odreka maščevanju in povračilu. Schauritsch pravi, da je društvo "glede na starost članov dejansko klinično mrtvo", po drugi svetovni vojni pa je igralo pomembno vlogo, "saj so se izseljevali 80-, 90-letni starci prav tako kot otroci". Med slednjimi je bila gospa Weiss, ki je bila ob koncu vojne skoraj polnoletna in je doživela begunska taborišča. Nedaleč od Ehrenhausna je Wagna, kjer je bilo taborišče še pred prvo svetovno vojno, v zvezi s tem pa nam je Schauritsch osvežil poznavanje zgodovine pokrajine: "Prvi pregnanci tod niso bili Nemci, ampak Slovenci: leta 1919 so jih iz Gorice, Trsta in Čičarije naseljevali v obmejne okraje."

Ob načrtih mariborskega Starega mostu (Reichsbruecke) sta znaka obeh mariborskih nemških društev, Mosta svobode in Mostov, mimo idilično simboličnih mostov pa smo vstopili v prvo izbo, prepolno zgodovinskega spomina. Razstavljeni so posnetki spomenikov, Knjige mrtvih na graškem Schlossbergu in tudi Tezenske Dobrave, ki je posvečen "pobitim po 9. maju 1945", ter popisi izgnanih in pogrešanih. Malce naprej so fotografije Inge Morath pa nekaj portretov. Oskar je še enkrat pojasnil, kako razume preteklost: "Ni pomembno, ali ga imenujemo Hugo Wolf ali Hugo Vuk, ampak to, kakšno glasbo je ustvaril." V posebni vitrini je pivski rog mariborskega pevskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1846, samo leto pozneje kot dunajsko. Leta 1886, ob 40-letnici društva, so meščani članom podarili Trinkhorn, v vojni vihri pa se je izgubil. A ko je leta 1986 Oskar v Radišah pripravil razstavo, je neki slovenski učitelj prinesel najdeni rog in presrečni Oskar ga je za to nagradil s pet tisoč takratnimi šilingi.

Superštajerc

"To je Nogometni klub Maribor," je Oskar pokazal nogometno svetišče v kotu sobe. "No, ne današnji NK Maribor, ampak Rapid. Na začetku vojne sem bil organizator za mladino, bil pa sem tudi vratar Rapida Marburga. Najboljše tekme smo imeli z ljubljansko Ilirijo." Rapidova zadnja postava se je od konca vojne srečevala le še priložnostno - a samo na tujih igriščih. V isti sobi je še sodoben plakat za prvo izvedbo Mozartove Čarobne piščali v nemščini, ki so jo v SNG Maribor pripravili pred nekaj leti! Navdušenje nad prvo predstavo v nemščini po desetletjih je bilo menda tolikšno, da so iz avstrijskih vasi navozili nekaj avtobusov obiskovalcev. Pravijo, da je netekoča nemščina v Mariboru manj moteča kot vse drugo v Gradcu.

"Danes v Sloveniji ni več prave nemške manjšine, je pa precej simpatizerjev in izseljencev po svetu," je Oskar razložil, kako razume razmere. Južnoštajerska zavest bledi tudi pri Avstrijcih: "V Gradcu je še čutiti nacionalno držo, na Dunaju pa to ni več tako pomembno." V muzeju niso razstavljeni kakršni koli eksponati, ampak spomini na dogodke oziroma kraje in kratke informacije, "ni pa prispevkov k revanšizmu". Danes ga obiskujejo šolske ekskurzije iz šol, kjer se učiteljem in ravnateljem še zdi pomembno širiti zgodovinska obzorja otrok, pa študenti in nekdanji Južnoštajerci. Muzej obstaja drugo leto in živi od prostovoljnih prispevkov in od tega, kar naprosjači Oskar: "Najpomembneje je najprej kaj narediti, nato pa prositi." Da entuziastovo početje še zdaleč ni zgolj pronemško, ampak v duhu čezmejnega sodelovanja, se morda najbolje kaže pri drugi, obmuzejski dejavnosti. V prizadevanju za dialog sta z ženo pripravila tečaj slovenščine: "Ljudje so takoj spraševali, koliko mi plačujejo Slovenci." Oskar opozarja na preprosto dejstvo - da smo v regiji, kjer rodbinske in druge vezi stoletja prestopajo mejo.

Posebna soba na enem koncu prvega nadstropja je posvečena hmelju in Savinjski dolini; tam kraljujeta napis Štajersko skladišče za hmelj 1902 in steklenica današnjega zlatoroga. Schauritsch je ob tem meni in županu Ehrenhausna (ta si je prišel ogledat obisk iz Slovenije) postregel s predavanjem o superštajercu iz Žalca, posebej okusni sorti hmelja. Zraven so razstavljene knjige o južnoštajerskih vinskih sortah in megafotokopije slovenskih člankov o nadvojvodi Janezu in vinskih goricah, ob katerih pa je Oskar zasikal: "Ko smo z južnoštajerskimi sortami pobirali nagrade v Parizu, so okoli Gradca še afne guncali." In kaj poleg pivskega izročila smo še videli tam? Nalepko Hvala bogu, da sem Štajerc, ki jo je Oskar - v svojem kontekstu - razumel kot srednjeevropsko izražanje pripadnosti.

Poseben biser je redka knjiga iz dunajske cesarske tiskarne iz leta 1890, ki obravnava slovensko literaturo od Trubarja prek Vodnika do Prešerna. Prosti prevod sklepa bi bil takle: "Če skozi časovni razvoj dobimo potreben vpogled, nas izpolni občutek zadovoljstva. Iz leta v leto se dviga pogled v prihodnost." Naprej, med zemljevidi ima "častno" mesto šolski zemljevid Avstrije izpred nekaj desetletij, ki kraje v Sloveniji poimenuje dvojezično, na avstrijskem Koroškem pa izključno nemško. Oskar je ob tem pripomnil: "To so naše neumnosti." Ob zemljevidu, kjer so mesta označena tudi z Windisch, sva se pomudila še pri tem pojmu. "Windisch je postal slabšalen izraz šele pozneje, v obdobju panslavizma. Windisch so Slovence klicali že prej, in ne slabšalno. Nekatera mesta so označevali z Windisch, Gradec ali Feistritz (Bistrica), da se je vedelo, da so slovenska." Opozoril pa je na drugo zanimivost na starih zemljevidih: "Velike reke imajo nemška poimenovanja, mali potoki slovenska." Deloma to potrjuje njegovo razlago, da dežela nikoli ni bila nemška, ampak slovenska, vendar so - zaradi razvoja industrije in infrastrukture - postala mesta privlačna tudi za nemške oziroma avstrijske obrtnike. "Ljudsko štetje iz leta 1910 kaže na zgrešenost Hitlerjevega stavka 'Naredite mi to deželo spet nemško'." Zemljevid iz leta 1910 nazorno kaže, da "večji, ko je kraj, večji je delež nemškega prebivalstva - Maribor, Celje, Ptuj in Rogaška Slatina, kjer se je avstrijski dvor zdravil". Ljubljana je bila takrat velemesto, zato je imela izobraženo uradništvo in visoke šole, vendar ni tako privlačila ljudi kot štajerska mesta. Slovenec, ki si je želel izboljšati družbeni položaj, je šel v mariborsko stolno cerkev, da bi bil opažen pri nemški maši. "Cerkve na obrobju so imele maše v slovenščini ... Če nimate strehe in hrane, greste tudi s hudičem." V mestu se je govorilo nemško, v delavskih naseljih kot Prundorf (današnji Studenci) pa so bili zaradi nemške govorice zaničevani. "Meščani nismo zastopali velikonemštva; za nas nista bila merodajna Frankfurt in Berlin, temveč Gradec in Dunaj." Bolj od meščanov, ki so shajali s Slovenci, so bili nemško zavedni socialdemokratski delavci iz predmestij, ki so bila slovenska. Razstavljene so tudi pritožbe mariborskih Nemcev v Berlin zaradi razočaranja nad nemško "osvobodilno" vojsko.

V zadnji sobi so na ogled nemški prapori in zgodovina Južne železnice v slovenskem prevodu avstrijskega izvirnika iz časov Marije Terezije. "Naša sedanja vizija je zedinjena Evropa. Če se spomnimo Marije Terezije in pozabimo nacionalizem, je kar precej ostalo iz tistega časa." Kazanje pozitivnih, pa tudi negativnih povezav med narodoma je po Schauritschevem mnenju potrebno zato, ker "veliko dobimo, če govorimo o vrednosti skupne zgodovine". Del naše je še prepleten z nemško, tostran ali onstran meje ...