19. 8. 2006 | Mladina 33 | Družba
Slovenec, ki se vtika v zamorske posle
Matic Osovnikar, bronasti na 100 metrov
Fotofiniš teka na 100 metrov
Madona, sem vzkliknil v torek zvečer, takole okrog osmih je bilo, pa kaj se ta Stare takoj tako dere, kaj ne vidi, da smo vsi živčni, naj malo počaka, da se sploh natančno vidi, kako stvari sploh res stojijo, ne pa da kar na pamet cvili ... bronasta, no, mislim, da je bronasta, vsaj zdi se mi ..., se je popravljal iz sekunde v sekundo. To je bilo namreč ob direktnem prenosu moškega finala na 100 metrov in Matic Osovnikar, imenovan tudi Litrca, je res tekel izvrstno, toda v tistem drenu tam na ciljni črti pa res ne moreš natanko preveriti vseh tisočink sekunde, še preden se tekači sploh ustavijo. Še posebej ne ta Stare, potem ko se dedci po lokalih še vedno hahljamo na račun njegovih novih očal in tistega mističnega videnja neobstoječega gola na zadnjem svetovnem nogometnem prvenstvu. S to svojo strokovno važnostjo nas bo pahnil kvečjemu v še večje razočaranje, naj človek pač počaka na počasne posnetke. Ti so res prišli hitro in postalo je nedvomno, da je bil prvi Staretov krik res točen. Vsaka čast mu, se mi je odteščalo, vendar sem s tem mislil Matica in ne Stareta, res vsaka čast. Kajti spomnil sem se previdnih, skoraj plahih izjav tako športnikov kot atletskih strokovnjakov in funkcionarjev na tiskovni konferenci pred odhodom na evropsko prvenstvo, ko so pač vsi precej neodločno motovilili okrog tega, da bo pač že vsaka uvrstitev v posamični finale kar lep uspeh, o medaljah pa da resno ne razmišljajo. Potem sem malo poklompal pivo v konzervi, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno zaključil, da pa tole res ni od muh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
