obletnica 11/9 / Dan, ki ni ničesar spremenil

Zdaj, ob peti obletnici 11. septembra, velikega terorističnega napada na Ameriko, bodo vsi na dolgo in široko predli o tem, kako je 11. september vse spremenil, toda ironija je v tem, da ni ničesar spremenil. Vse je tako, kot je bilo. Vse je tako, kot bi bilo, če se 11. september ne bi zgodil. To je bil sicer dan, ko se je zgodilo vse, kar se lahko zgodi, toda obenem tudi dan, ko se ni nič spremenilo. Za začetek, letos avgusta, tik pred peto obletnico 11. septembra, je bila Amerika v hudi napetosti - ne zaradi bližnje obletnice “največjega terorističnega napada na ameriških tleh” ali pa zaradi morebitnega novega velikega terorističnega napada, ampak zato, ker so končno našli morilca 6-letne misice, JonBenet Ramsey. Vsaj tako se je zdelo. Zgodba o Johnu Marku Karru, 41-letnem učitelju, morilcu male misice, ki so ga prijeli na Tajskem (kje pa?), je zasenčila vse ostale zgodbe, vso ostalo kri. Mediji so jo popadli in žvečili kot sestradani, stekli psi. Pompozno in histerično. 24 ur na dan. Iz dneva v dan. 12 dni. Eksperti. Talk showi. “Volk ima rad tudi fantke!” Totalna psihoza. Kamor si pogledal: JonBenet Ramsey! Jo je res umoril? In takoj so vsi objavljali epose o Karru - obrali in prerešetali so ga do kosti. Se njegova DNK ujema s sledjo DNK, ki so jo našli na truplu male misice? In takoj so še enkrat na dolgo in široko popisali zgodbo o mali misici iz bogataške jet-set družine, ki niti ni bila posiljena in umorjena zdaj ali pa pred kratkim, ampak pred desetimi leti, 25. decembra 1996, v Boulderju (Colorado). Umor šestletnice izpred desetih let je bil nenadoma največja možna tragedija in najbolj srhljiva zgodba, kar si jih lahko predstavljate. JonBenet, posiljena in umorjena pred desetimi leti, je postala največja in najbolj tragična žrtev sodobnega časa:

* in to tik pred peto obletnico 11. septembra (2.310 mrtvih),

* tik pred prvo obletnico pustošenja hurikana Katrina (1.833 mrtvih),

* v času, ko število mrtvih v Iraku in Afganistanu dramatično narašča,

* v času, ko je Izrael tolkel po Libanonu in ko je Hezbolah tolkel po Izraelu.

Ergo: v času, ko je bilo v Iraku, Afganistanu, Libanonu in Izraelu umorjenih ogromno otrok, je bila JonBenet Ramsey mrtvi otrok št. 1. Žrtev št. 1. Vidite, nič se ni spremenilo - 11. september ni ničesar spremenil. JonBenet Ramsey, nekdanja kraljica otroških lepotnih tekmovanj, je bila še vedno večja - in bolj “tragična” - od vsega, kar se je zgodilo po 11. septembru. A po drugi, le zakaj bi nas presenetilo, če je ameriška medijska mašina z zgodbo o mali misici povozila vse zgodbe iz Afganistana, Iraka in Libanona: v zgodbah iz Afganistana, Iraka in Libanona imate le nasilje - v zgodbi o mali misici pa imate nasilje in seks! Ne, 11. september ni ničesar spremenil.

Morilca male misice niso nikoli našli, toda osumili so mnoge - in jih tudi medijsko križali, se razume. Zvijali so jih, mendrali, mučili, ubijali, toda potem proti nikomur niso vložili obtožnice. Vedno so pač ugotovili, da so osumili in prijeli napačnega. Nedolžnega. Najprej so osumili njenega očeta... pa njeno mater... pa nekega “artista”, ki je za lokalni pogrebni zavod prevažal trupla in jih včasih skrivaj uporabljal kot inštalacije... pa nekega starčka, ki je na božični zabavi pri družini Ramsey igral Božička... in nekega soseda, ki je bil nekoč obtožen ekshibicionizma. Z eno besedo: osumili so vse, ki so bili sumljivi - vse, ki so se obnašali “čudno”, vse, ki so bili “drugačni”. Ustvarili so klimo, v kateri so bili vsi avtomatično krivi - klimo, v kateri so bili vsi potencialni osumljenci, potencialni morilci, potencialni demoni, potencialni evildoers. In lepo prosim: je zdaj kaj drugače? Je kaj drugače zdaj, ko so vsi muslimani in vsi ljudje, ki izgledajo kot muslimani, potencialni teroristi? Je kaj drugače zdaj, ko potniška letala prisilno pristajajo, ker se je potnikom zdelo, da so se nekateri muslimani, ki so bili med njimi, “sumljivo”, “čudno” obnašali? Saj veste, nekateri se niso hoteli smejati... nekateri so prepogosto hodili na stranišče... nekateri so se med letom presedli... nekateri so uporabljali mobitel... nekateri so imeli oblečene plašče. Sumljivo. Hej, za nekatere je bilo dovolj že to, da so govorili arabsko. Sredi avgusta na letalo niso spustili iraškega aktivista Raeda Jarrarja, sicer rezidenta Kalifornije, to pa zato, ker je imel oblečeno mikico, na kateri je v arabščini in angleščini pisalo: “Ne bomo tiho!” Varnostnik mu je rekel: “V mikici z arabskim napisom ne moreš priti na letališče. To je tako, kot bi v banko prišel z mikico, na kateri piše: Jaz sem ropar!” Kaj je hotel reči varnostnik, je na dlani: če pride musliman na letališče, je tako, kot da bi prišel razstrelit letalo! Ne, 11. september ni ničesar spremenil. Raed Jarrar bi si lahko povsem mirno nataknil mikico, na kateri bi pisalo: “Jaz sem umoril JonBenet Ramsey!” In nihče ne bi opazil razlike.

Le zakaj? Da je lov na “teroriste” vse bolj absurden, vse bolj grotesken in vse bolj za lase privlečen, ni več nobena skrivnost. Le manjši memento: na Floridi so pred časom prijeli “teroriste”, ki da so načrtovali razstrelitev slovitega čikaškega stolpa Sears, toda potem se je izkazalo, da niso imeli niti za avtobusno karto do Chicaga. Kar nas kakopak spomni na to, kako absurden, kako grotesken in kako za lase privlečen je bil lov na morilca JonBenet Ramsey. Nikar namreč ne pozabite, da so mediji pred leti na lepem oznanili, da je malo misico v resnici umoril njen 9-letni brat. Hja, prav ste prebrali: de-vet-letni! Zaprite oči: 9-letni fantič naj bi ponoči ugrabil svojo sestro... jo v popolni temi neslišno zvlekel po mnogih spiralnih stopnicah dol, v temno klet... jo ritualno mučil, spolno zlorabil, s topim predmetom treščil po glavi in zadavil... jo preoblekel... potem pa poiskal svinčnik in papir ter napisal ugrabiteljsko pismo. In ne le eno, ampak dve! Z odraslo pisavo! Ne, 11. september ni ničesar spremenil. Nekatere reči - nekatere mentalne vzorce, strahove, tesnobe in predsodke - je le poudaril.

A to še ni vse. Daljše, tristransko ugrabiteljsko pismo se je začelo takole: “Gospod Ramsey, pozorno prisluhnite. Smo skupina posameznikov, ki predstavlja malo tujo organizacijo. Spoštujemo vaše podjetje, ne pa države, ki ji služi. V svoji posesti imamo vašo hčer.” Ha! Vidite, že tedaj je bilo vse jasno: mala tuja organizacija, ki ne spoštuje Amerike. Kaj bi še radi? Vse je po starem. Nič se ni spremenilo. Oni iraški aktivist bi lahko povsem mirno oblekel mikico z napisom: “Jaz sem umoril JonBenet Ramsey!” Itak se je zdelo, da je bila JonBenet Ramsey umorjena po 11. septembru. Ali pa se je 11. september zgodil pred umorom JonBenet Ramsey. In da bi bila mera polna in res povsem groteskna, se je izkazalo, da tip, ki so ga prijeli na Tajskem, ni umoril male misice - njegova in njena DNK se nista ujemali. Šit. Jasno, vse obtožbe so takoj zavrgli. Pa tako malo je manjkalo do happy enda! Zakaj so ga potem sploh prijeli in pripeljali v Ameriko? Iz preprostega razloga: ker je rekel, da je umoril JonBenet Ramsey. Hja, sam je to rekel. Priznal. Vprašanje je samoumevno: zakaj je rekel, da je umoril JonBenet Ramsey? Zakaj se je samoobtožil? Zakaj je priznal krivdo za nekaj, česar ni storil? Zakaj si je oblekel mikico z napisom “Jaz sem umoril JonBenet Ramsey”? Iz preprostega razloga: v času, v katerem so vsi sumljivi in vnaprej krivi, se mu je očitno zazdelo, da mora tudi sam kaj “priznati”. Čas, v katerem cvetijo paranoja, rdeči alarmi, preventivne akcije, zastraševanje, “državljanska budnost”, prisilni pristanki potniških letal, rasno in etnično profiliranje, zapiranje ljudi, ki niso še nič naredili, in kengurujska pravica, se je zvrnil nanj. Tip se je pridružil vsem tistim, ki so bili umora male misice osumljeni pred 11. septembrom. Ne, 11. september ni nič spremenil. Mediji so to, da je Karr morilec, kupili tako strastno in tako nekritično, kot so pred 11. septembrom kupili ostale “osumljence” umora male misice - in tako strastno in tako nekritično, kot so po 11. septembru kupili zgodbe o iraškem orožju za množično uničevanje, iraškem ogrožanju Amerike in zvezi med Irakom in al-Kajdo. Karrovo “priznanje” je izgledalo kot groteskna parodija sodobnega sveta - tako kot sodobni svet izgleda kot groteskna parodija sveta, ki je obstajal pred 11. septembrom.

Prerokba, ki je izpolnila samo sebe

O kakem “tragičnem občutju sveta” ni torej ne duha ne sluha: Amerika je še vedno fascinirana nad umorom, nad nasiljem in nad vojno, pa četudi je že lep čas jasno, da je bila v vojno zapeljana s fabrikacijami in fikcijami Busheve administracije, in četudi se je ta vojna že davno prelevila v horror. Kar spet pomeni, da 11. september ni ničesar spremenil. Jasno, tudi Bush je še vedno fasciniran nad vojno, pa čeprav njegova vojna že lep čas nima več nobene podpore in čeprav tudi sam že lep čas nima več nobene podpore. Ob koncu avgusta je namreč oznanil: “Dokler bom jaz predsednik, iz Iraka ne bomo odšli!” Fasciniran! In seveda, ob tej priložnosti je še enkrat - znova in znova, že milijontič - poudaril: Irak je razvijal orožje za množično uničevanje! Obenem pa je dodal, da je “islamofašistična” idelogija v vojni z demokracijo in s svobodnim svetom. Ker mu je Tony Blair očitno vendarle dopovedal, da je terorizem taktika, ne pa svetovni nazor, je tudi sam terorizem prekvalificiral v ideologijo, kar nas spomni na hladno vojno, ko je bil v vojni z demokracijo in svobodnim svetom komunizem. Hja, 11. september ni ničesar spremenil. Vse je tako, kot je bilo. Ali natančneje: vse je še bolj tako, kot je bilo. In ker nas to že ravno spomni na hladno vojno, nas spomni tudi na dejstvo, da je bil to čas, ko sta imeli obe strani - svobodna in komunistična - orožje za množično uničevanje. Atomsko bombo. Zato sta se izogibali oboroženim konfliktom. Kaj šele vojnam. Preveč sta se bali eskalacije - in uporabe orožja za množično uničevanje. Orožje za množično uničevanje in strah pred vzajemno destrukcijo sta ju držala narazen - na distanci. In v tem smislu je to, kar se dogaja po 11. septembru, le groteskna karikatura tega, kar se je dogajalo pred 11. septembrom: Amerika namreč Iraka ni napadla zato, ker je imel orožje za množično uničevanje, ampak zato, ker ga ni imel. Če bi ga imel, do tega, kar se dogaja, do te laissez-faire klavnice, ne bi prišlo. Orožje za množično uničevanje bi obe strani, svobodno in džihadistično, držalo narazen - na distanci. Čas je že, da Iran razvije tisto jebeno atomsko bombo.

Ko so Busha nedavno vprašali, kakšno zvezo z 11. septembrom je imel Irak, je rekel: “Nobene.” Vsekakor, nobene zveze ni imel, toda v obeh smislih: prvič, Irak ni sodeloval v napadu na Svetovni trgovinski center, in drugič, napad na Svetovni trgovinski center ni bil vzrok za napad na Irak. Kot veste, je Busheva administracija že od prvega dne v Beli hiši mislila le na to, kako bi napadla Irak. Ne, 11. september ni ničesar spremenil. Usoda Iraka - in posledično Bližnjega vzhoda - je bila zapečatena že pred 11. septembrom. Do napada na Irak in do nasilnega, divjega, kataklizmičnega preurejanja Bližnjega vzhoda bi prišlo tudi brez 11. septembra. Brez 11. septembra, ki je Bushu nudil “moralno” kritje, bi bilo preurejanje Bližnjega vzhoda le še bolj kataklizmično, ker bi bil pač odpor še hujši. Še dobro, da se je zgodil 11. september - če ne bi bilo še huje. To bi šele bila sprememba sveta! Ne pozabite namreč, da so z Bushem v Belo hišo prišli tudi vsi tisti neokonzervativci, vsi tisti hardcore jastrebi (Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz, Elliott Abrams, John Bolton ipd., avtohtoni preostanki hladne vojne), ki so mahali s Projektom za novo ameriško stoletje in ki so septembra 2000, tik pred predsedniškimi volitvami, objavili svoj manifest Ponovna izgradnja ameriške obrambe, v katerem so med drugim zahtevali:

* totalno ameriško globalno dominacijo (nihče ne sme "spodkopati ameriške vodilne vloge"),

* orjaški dvig obrambnega proračuna,

* zagotovitev ameriške vojaške superiornosti,

* vrnitev k reaganizmu (močna vojska, trda zunanja politika, moralna jasnost, izvažanje ameriških principov),

* ameriške vojaške baze v Srednji Aziji in na Bližnjem Vzhodu, ki bodo jamčile "projekcijo ameriške sile po svetu",

* nove "policijske" misije ameriške vojske,

* unilateralne odločitve in preventivne udarce (vse potencialne izzive je treba preventivno odstraniti),

* ignoriranje mednarodnih sporazumov in multilateralizma,

* širitev ameriške demokracije in svobode z vojnami,

* novi svetovni red, ki ga bo režiral ameriški imperij ("vzpon nove konkurenčne velesile je treba odvrniti"),

* prevzem kontrole nad energetskimi viri,

* brezpogojno podporo Izraelu,

* in seveda - rušenje režimov, ki nočejo sodelovati z Ameriko, še posebej iraškega (napad na Irak je nujnost, onemogočiti pa je treba tudi Iran, Sirijo, Severno Korejo in Savdsko Arabijo).

Neokonzervativci so obenem opozarjali, da bo ta proces "verjetno trajal dolgo časa", to pa zato, ker na vidiku ni "kakega katastrofalnega, reakcijskega dogodka, recimo novega Pearl Harborja". Drži, novega Pearl Harborja ni bilo na vidiku, toda neokonzervativcem je bilo jasno, da je potreben. In drži, ko je Pearl Harbor 11. septembra prišel, ni ničesar spremenil - le nekatere procese je pospešil. Vse je bilo torej odločeno že pred 11. septembrom, pred to prerokbo, ki je izpolnila samo sebe. Še huje: vse je bilo na papirju, še preden je Bush sploh prišel v Belo hišo. Oh, še huje: Osama bin Laden je vojno Ameriki napovedal že davno pred 11. septembrom - in že davno pred 11. septembrom smo na Bližnjem vzhodu videli kopico terorističnih napadov na ameriške vojaške inštalacije. Pa tudi harvardski profesor Sam P. Huntington si izraza spopad civilizacij, potemtakem izraza, s katerim opisujejo to, kar se dogaja po 11. septembru, ni izmislil po 11. septembru, ampak že leta 1993, davno pred 11. septembrom. A po drugi strani, Katherine Harris, nekdanja državna sekretarka Floride, zdaj kongresnica, ki je leta 2000 zrežirala Bushevo izvolitev, je nedavno rekla: “Bog je ta, ki izvoli vladarja.” Vidite, Bog, ne pa 11. september. Še sreča, da ni bilo huje. No, njenega vladarja 5 let po 11. septembru podpira le še 30% Američanov - očitno tistih 30%, ki bi ga podpirali, pa četudi bi priznal, da je umoril JonBenet Ramsey.