kruh / Ribaj tri dni stare žemlje

O kruhu ne gre govoriti grdo. Stari starši so nas učili, da je treba hlebec kruha spoštovati. Le gospodar ga je lahko blagoslovil in prvi zarezal vanj. Skorja kruha je bila od nekdaj sinonim za revščino, beli kruh za nobleso, črni za delavstvo. Res je sicer, da so se časi spremenili in se je vrednotenje kruha obrnilo. Še v socialističnih časih je bila merilo za ugodje bela štruca osemdeset. Potem je bila še polbela štruca, ki so jo stregli v šolah, pa črna štruca, ki je bila delavski kruh, pa male in večje primorske žemlje, ki so bile za posebne priložnosti, ko so se jedli sendviči s prešano šunko. Ta klasifikacija se je v kapitalizmu obrnila na glavo. Sedaj lahko vsak proletarec mlati Leclercove bele bagete. Štruca osemdeset v beli obliki sicer še obstaja kot relikt, ki ga uporabite, kadar si zaželite tistega okusa iz preteklosti (recimo za pomakanje kruha v kis od paradižnikove solate). Male bele žemlje so zamenjale žemljice iz vseh sort moke, velike primorske žemlje pa lahko kupite res samo še na Primorskem. Najpomembnejša sprememba pa je, da sedaj črni, polnozrnati, ajdov, koruzni, pirin, z lanenimi semeni posut in z bučnimi peškami filan kruh jedo bogatejši sloji, beli pa je postal vsakdanja hrana proletariata. Zapovedi zdravega prehranjevanja so pač take.