New Orleans
Jazz iz kulture gospodarjev, ljubic in sužnjev
Pogreb v New Orleansu leta 1972, Onward Brass Band
Vesela druščina je posedala ob Ljubljanici, tam, kjer se petelinijo plastični fantalini in punce delajo poročno kariero. Padali so dovtipi, obdelovalo se je vsevprek, od muzik v New Yorku do histeričnih blodenj muzičistov po železniških postajah. V razposajeno besedičenje je nenadoma treščila zgledno kakofonska pionirska godba z učiteljicami in starši, ki se je vila mimo. Člani benda Rootless Cosmopolitans, jedro druščine, so poskočili in se pomešali med procesijo, ki je povsem vsrkala naključne sprehajalce, preganjalce dolgcajta in razpustila gostilniška omizja. Ko je prešla, je Ralph Carney, tisti saksofonist z najboljših albumov Toma Waitsa, kar tako navrgel: "Uf, takšnega zvoka nisem slišal od Buddyja Boldena." V plohi besed je druščino prešinilo šele čez čas. Prasnili smo v smeh. Prek duhovite primere, ki je paradoksno stala in vedno znova buri domišljijo, smo bili naenkrat v New Orleansu - v zadnjih letih iztekajočega se 19. stoletja. Na obrobju mesta v parku Lincoln, kjer je na javnih shodih množico z ansamblom zabaval rjavopolti brivec in kornetist Charles "Buddy" Bolden. Za neworleanske muzikante "mož, ki je vse začel" ali "je bil za vse kriv". Odvisno od očišč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
