21. 8. 2001 | Mladina 33 | Kultura
Ponosen na globoko žaganje
Coby Dick, pevec skupine Papa Roach, MTV-jevskih carjev
Coby, tisti, ki se pači
Izjemno redko zaide v naše revirje s strani širše javnosti pravkar odkrit bend, ki jezdi na zlatem valu svoje svežine in polni štadione od Frankfurta do Tel Aviva. Papa Roach so prav to: skupaj z nekoliko prožnejšimi in poskočnejšimi Linkin Park nedvomno daleč najpopularnejše teenrockovsko glasbeno odkritje tekočega leta, s serijo briljantnih singlov pa so že mesece integralni člen MTV-jeve heavy rotation plejliste. Sicer je zelo simbolično, da taka skupina, še takrat, ko sploh pride k nam, pride v sklopu širšega rockerskega festivala, kar najbrž pomeni, da ji ne bo treba odigrati običajnega polnokrvnega koncerta, vendar takemu darilu vseeno ne smemo gledati na zobe, še posebej, ker se v tem primeru globalna popularnost enkrat za spremembo poklaplja z resnično kakovostjo. Vsekakor to ni skupina, ki bi uspela čez noč, ki bi ji bila debela pogodba predočena na srebrnem krožniku, saj naj bi bili svečo (ob nekaj spremembah postave) žgali že vse od začetka devetdesetih let, torej malodane od osnovne šole. Na začetku je bil, kot pravijo sami, njihov zvok nekoliko hitrejši in bolj pankovski, s časom in z rastjo pa se je potem ustalil na današnji ravni žlahtnega in izjemno dodelanega crossoverja. "Cut my Life Into Pieces, This Is My Last Resort ..." se je z žolčnim, nevrotičnim glasom hecnega in po svoje fletnega frontmana Cobyja Dicka (Herman Melville se nedvomno obrača v grobu) začel njihov prvi smashhit Last Resort, fenomenalna razturačnica o življenju, potisnjenem pred zid, ki je zelo hitro ponarodela med mladimi vseh narodov. Sledili sta nič manj imenitni študiji očetovske sebičnosti in zagovednosti (Broken Home) in hladnega kapitalističnega materializma (Between Angels and Insects), ki sta za štiri mladce v zelo kratkem času pomenili konec procesa pretvorbe v globalne ikone. Vsekakor so k temu uspehu velik delež prispevali barviti, skrajno spolirani videospoti, vendar nikakor ne moremo zaobiti visoke kakovosti same glasbe, sosledja briljantnih malih šol otožne agresije, ki se proti koncu praviloma sprevrže v eno samo podaljšano hrbtenjačo masirajoče dretje. Od plejade preostalih tovrstnih MTV-jevih malih drekačev jih poleg superiornih melodij loči tudi občutek, da jim lahko v njihovem trpljenju zaupamo, da verjetno vendarle ne gre še za ene razvajene cvileže, ki se jim v življenju ni zgodilo nič drugega, kot da jim je ujec nekoč pohodil ljubi Nintendo. Starši, če želite spoznati skupino, ob katere glasbi vaši najstniki trenutno v postelji preležijo ure in ure sključeni v dve gubi, ob katere oglušujočem bobnenju se zaletavajo drug v drugega na "plesih" in ob katere pristnem patosu si na žurih pozersko režejo kožo na zapestjih, je intervju s Cobyjem Dickom kot nalašč za vas.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
