Kultura

Risank ne gledajo samo smrkavci

Prvo društvo ljubiteljev animejev pri nas

Jure Aleksič  |  Mladina 45  |  12. 11. 2001

Ko sem se jim po začetni fascinaciji z njihovo ljubko in učinkovito domačo spletno stranjo plaho približal s pobudo za skorajšnje srečanje in ovekovečenje na straneh Mladine, so se najprej ustrašili, da jih ne bom prišel zopet obravnavat kot navadne froce. Kar so imeli do sedaj stikov z novinarji, se je to dogajalo kot pravilo: obakrat, ko so jih recimo na kratko posneli za kulturni program nacionalne televizije, so jim za slikovno podlago pripopali Godzilo, čeprav so drugič poprej izrecno zaprosili, naj se to ne bi storilo, saj nima slabovoljni aziatski reptil z njimi prav nobene neposredne zveze. Ko sem jim obljubil, da članka slikovno mi že ne bi šli opremljat s prvo sliko poševnookih džudoistov, ki bi jo izbrskali na netu, jim je malo odleglo, dasiravno naši reviji še vedno bridko zamerijo nedavno izjavo v maniri, da je, kar se tiče animejev izvzevši hentaije, vse bolj za en drek.

Pobudo za ustanovitev društva sta dali dve sestri, Tina in Katja Šubic, temelje pa sta skupaj s prijateljem Matejem zakoličili nekje avgusta 1998. "Vem, da mi je bilo neko jutro zelo dolgčas, pa sem napravila spletno stran," pravi dvaindvajsetletna Tina a. k. a. lilDragon, velika ljubiteljica zmajev v vseh njihovih oblikah. Stran, ki jo je spravila skupaj, je bila sicer nekoliko zasilnega značaja, je bila pa to odlična iztočnica za delo naprej. Po Sloveniji je namreč že dalj časa rasla gor generacija posameznikov, ki imajo v srcu ničkoliko posluha za japonske srnje okice in specifičen način retorike, pa jim je v tem peskovniku primanjkovalo kolegov za ustvarjanje animejskih potičk. Še dobro, da jim je napredek poleg Ricki Lake in jedrskih odpadkov ponudil tudi idealen medij za srečevanje in zbliževanje, s čimer seveda cikam na internet. Prav prek IRC-a je dobila ta ljubiteljska skupina tisti pravi pospešek, ki ga vsako tako interesno združenje v najzgodnejši fazi nujno potrebuje.

Novice se hitro širijo še v tako imenovanem slow timu, kaj se ne bi v kibervesolju. Na prvi, danes legendarni sestanek, kjer so se v že dolgo rajnkem Dairy Queenu nadobudni ljubitelji risank zbrali v mesu in krvi, jih je prišlo okrog deset, do danes pa je njihovo internetsko prijavnico izpolnilo že več kot sto posameznikov. Dobro, res je, da so nekateri sčasoma izgubili žar navdušenja in se sodelovanju odrekli, vendar premore društvo v tem trenutku nekaj več kot sedemdeset aktivnejših članov - merilo za določanje aktivnejšega člana pa naj bi bilo v tem, da ga imajo na mailing listi in da se na po-zive tudi od-ziva.

Na sestanku v Dairyju je še danes eden izmed aktivnejših članov Jure Pečar a. k. a. Pegasus drugim na voljo ponudil ustrezen strežnik in okoli tega strežnika in nekoliko dodelane spletne strani "je potem kaj hitro začel nastajati en tak lep komjuniti". Za zdaj še vedno niso registrirani kot uradno društvo, ker si dolgo niso znali predstavljati, kakšne bi bile tiste prave prednosti tovrstne formalizacije, te dni pa priznavajo, da so se pri takem mnenju morda vseeno prenaglili, saj lahko uradno društvo recimo zaprosi za sponzorska sredstva iz najrazličnejših virov, poleg tega pa te znajo številni ljudje vzeti toliko bolj resno. Pravijo, da bodo usodni "da" dahnili, ko jim bo uspelo končno dobiti klubske prostore za magari občasno uporabo - to bi se znalo zgoditi prej, kot si misli marsikdo, saj so pri uvodnih apelih na programsko vodstvo Kiberpipe, locirane na ljubljanski Kersnikovi 6, naleteli na precej dobrovoljna ušesa. Kar bi bilo resnično nadkul, glede na to, da bi imeli tam med drugim na voljo celo projekcijsko dvorano!

Do takrat bo njihova aktivnost še vedno omejena na IRC-arske povezave, kjer jih, praviloma zapletene v živahen dialog, najdete malodane vsak večer. Starost aktivnejših članov društva je od sedemnajst do osemindvajset let, je pa opaziti izrazit odklon glede spola, in sicer pride na vsako punco kakih deset fantov; tudi o tem se od časa do časa sproži debata, včasih v izrazito žalobnih tonih. Če bi morali orisati profil tipičnega slovenskega ljubitelja animejev, bi ga nekoliko v šali opisali kot Primorca, ki zelo dobro obvlada svoj razmeroma močan računalnik. Pri tem opisu gre v bistvu za unijo in ne za prerez: izjemno velik delež vseh ljubiteljev japonske animacije pri nas je Primorcev, vendar ti za streženje svoji strasti računalnikov ne potrebujejo, saj imajo na voljo zelo pisano paleto italijanskih televizijskih programov, kjer tovrstna roba kvalitativno in kvantitativno rula. Drugi se morajo zanašati na downloadanje in izmenjavo s kolegi, nadaljnje značilnosti obeh vrst oboževalcev pa bi bile dokajšnja inteligentnost, nadpovprečna dojemljivost za "kakšne take bolj obskurne zadeve", izrazita ustvarjalnost na kateremkoli področju in predimenzionirana tendenca kracanja po zvezkih, po možnosti kracanja gromozanskih orošenih očk.

Pri animejih so jih najbolj pritegnile same zgodbe, nenehna kvalitetna variacija tem, kako ustvarjalci ne podcenjujejo občinstva. "Narejeni so tako, kot si je dejansko zamislil režiser, brez tistega obveznega hollywoodskega naknadnega peglanja za mase." V sklopu tistih kakovostnejših predstavnikov zvrsti najde vsak gledalec zase kaj posebnega: malce starejšemu bodo recimo švigale pokonci kocine ob prefinjeno zastavljenem dramaturškem loku, komaj shojeni muloti pa bodo vsi iz sebe ob fascinantni, nezaslišano dodelani animaciji. Tudi med pripadniki iste posamezne generacije se po ogledu številnih risanih celovečercev razvije zelo razgibana polemika o tistem pravem pomenu posameznih scen in vsled pogosto elegantno izpeljanih dvoumnih sklepov prek najrazličnejših e-konferenc po vsem svetu še danes potekajo številne bitke za interpretacijo posameznega dela, ki je razširilo znotrajžanrovske meje.

Da se razumemo, v deželi orientalskih gibljivih slik je bil med drugim sproduciran gromozanski obseg navadnega šodra, bruhoidnih toksičnih izmečkov in najodvratnejšega možnega džanka, vendar boste po drugi strani le s težavo našli zvrst, za katero ne bi veljalo natanko isto. Tudi pri tistih ambicioznejših projektih zna tičati težava v tem, da je bila snemalna knjiga pisana po literarni predlogi recimo kakšne kultne mange (Mami, kaj je že to manga? Mange so japonski stripi, za katere v vsej državi brez heca umorijo več dreves kot v industriji toaletnega papirja.), ki ima sama na sebi recimo štirideset nadaljevanj, anime pa je treba vseeno umestiti v neko zdravo časovno mejo do treh ur, tako da zna končni rezultat potem delovati resnično prisiljeno in vkup zmašeno. Tisto, kar je med animeji špica, pa je po mnenju članov društva resnično prodorno. Treba je vedeti, da jih na Japonskem za risanke štejejo samo po formatu, v resnici pa se nanje gleda kot na filme, kjer je mogoče s kamero prikazati vse tisto, kar s posebnimi učinki iz tega ali onega omejitvenega razloga pač ni mogoče.

"Po eni strani so te zadeve totalno intelektualne in globoke, po drugi pa izjemno čustvene," pravita Mirko Stančič a. k. a. cicnats in Miha Radej a. k. a. McAjvar. Pri nas je ta roba na voljo v izrazito omejenem obsegu, pravzaprav gre bržkone za še precej neizkoriščeno, potencialne bodoče japije kujočo tržno nišo, kar nemara posredno dokazuje tudi to, s kakšno strastjo se komaj shojene ročice stegujejo proti otroški krami, nanizani na vižo pokemonov. Nekaj malega je sicer od časa do časa v različnih štacunah na voljo na DVD-jih, vendar poide kot blisk in je prej izjema kot pa kakšno omembe vredno pravilo. Primorci nove zadeve snemajo s televizije, drugi se zanašajo na internet - "Kjer moraš imeti obvezno kabel in jeklene živce!" - ter medsebojno izmenjavo. Glede na bolestno navite cene za tovrstne artikle je treba k posameznim nakupom pristopiti čim bolj strateško, in prav na tem področju se še posebej izrazito pokaže koristnost namenskega druženja, saj se člani društva med sabo pogosto vnaprej uskladijo, da imajo potem skupaj na voljo kar najpestrejšo bazo animejskega veseljaštva.

Zdaj torej veste, kako živahna skupnost se je v zvezi z japonsko animacijo razvila tudi sredi slovenskega internetnega univerzuma. Če vas je zadeva zrajcala do mere, ko se vam brez promptne včlanitve ni za pregristi skozi nadaljnji dve sekundi, ali pa bi si želeli samo malce povohljati, preden vse skupaj po patricijsko zavržete, se le oglasite na www.animeslovenija.org, odgovorili vam bodo na prav vsak poziv. Člani društva se dobivajo tudi iz oči v oči, vendar predvsem takrat, ko je pred njimi kak skupinski projekt. Najbolj so se razveselili, ko so se začeli z Moderno galerijo dogovarjati, da bi spomladi skupaj napravili neki podroben in celovit prikaz čudes japonske risane produkcije, skupaj z vsemi ustreznimi razstavami in predavanji. Njihov končni cilj je zavzeti svet, če pa že ne, potem morda vsaj kakšen predvajani filmček (ki ni Ghost In the Shell) na nacionalni televiziji. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za nedosegljive ambicije, ali pač?