liffe / Bosno je rešilo to, da je v Evropi

Na koliko festivalov je že romala Nikogaršnja zemlja?

Nimam pojma.

Približno.

Res ne vem. Nehal sem šteti.

Nagrade pa imaš preštete, ne.

Do sedaj smo jih dobili enajst. Zadnjo smo dobili predvčerajšnjim, na festivalu v Cottbusu, toda še vedno ne vem, kakšno nagrado smo dobili.

In kakšen je racio?

Kako to misliš?

Na koliko festivalov pade ena nagrada?

A! Tu nastopi problem. Mnogi festivali namreč niso tekmovalni, kar pomeni, da ne podeljujejo nagrad. Namenjeni so bolj promociji in prodajanju filma. V Tokiu smo imeli nedavno le specialno projekcijo, kot se reče. V Torontu in Tellurideu prav tako. Telluride je trenutno najboljši festival na svetu - takoj za Cannesom.

Tvoj film je po Cannesu zelo zrasel - ali lahko na manjših festivalih zdaj sam izbiraš, v katerem programu bo prikazan?

Kje pa! Mi lahko le pristanemo ali pa ne pristanemo, da se bo film vrtel na tem ali onem festivalu. To je vse. Toda vsak distributer hoče, da se njegov film prikazuje po festivalih.

Koliko intervjujev si že dal?

V Tokiu sem jih dal 40 v štirih dneh.

Hu!

Ja, toda v Torontu sem jih dal 39 v enem dnevu!

Tvoj film bo bosanski kandidat za tujejezičnega Oskarja. So bili kaki problemi s kandidaturo, glede na to, da gre za zelo internacionalno koproduckijo?

Ne. Za njih sta glavna ključa le dva. Prvič, jezik, ki se govori v filmu. In drugič, poreklo režiserja. Ni problema. Ne boš se zdaj spraševal, čigav pisatelj je Hemingway, ker je polovico romanov napisal v tujini. Picasso je španski slikar, pa je pol življenja prebil v Parizu.

Tudi ti si obtičal v Parizu. Zakaj?

Ker imajo Francozi do umetnikov zelo poseben odnos, drugačnega kot ostali. Tam si zaščiten kot redka žival. Drugje - v Ameriki, v Angliji ipd. - o vsem odloča producent, ki ima tudi pravico do finalne montaže. Lahko te nažene, pa četudi je tvoj scenarij. Tam si le najeta delovna sila. V Franciji pa je ravno obratno - tu o vsem odloča režiser. Ko podpišeš pogodbo s francoskim režiserjem, lahko počneš, kar hočeš - če hočeš, da bo polje rožnate barve, bo pač rožnate barve. Tega ti ne more nihče preprečiti. Producent se lahko postavi na glavo. Zakon te ščiti. Pravico imaš do finalne montaže. Pravico imaš do vsega.

Mislil sem, da je tako tudi drugje po Evropi?

O, ne - Evropa je bolj na strani producentov.

Francija je torej otok svobode.

Film Nikogaršnja zemlja bo čez 30 let moja last. Producent ne bo imel več nič od njega. Tak je zakon. V Ameriki film ne bi nikoli postal moj.

Kako pa te ščitijo, ko filma ne delaš - ko si recimo med dvema filmoma?

Zelo preprosto - dajejo mi plačo.

Specifično?

Pol leta delam film, potem pa eno leto ne delam - v tem času mi francoska država daje plačo. Zaščitili so svoje umetnike, ker razumejo, da filma ne moreš posneti vsako leto. To je fizično nemogoče. V letu in pol skoraj nisem bil doma. Film sem posnel, ga zmontiral, potem pa sem šel z njim na festivale. Malce sem že naveličan. Rekel sem - okej, pol leta bom film promoviral in hodil na festivale, potem pa konec. Nikamor več ne bom šel.

Kaj se je s tabo zgodilo v Cannesu po triumfu - po nagradi za scenarij?

Tega ne moreš dojeti. Življenje se ti korenito spremeni. Na internetu vtipkaš svoje ime in prikaže se 10.000 spletnih strani, na katerih te omenjajo.

Do katerega trenutka si spremljal pisanje o sebi?

Kako to misliš?

Mnogi režiserji pravijo, da jih ne zanima, kaj pišejo o njih.

Nimam te vrste ega. Zanima me, kaj pišejo. Film delam zase in za publiko.

Si bil v Cannesu deležen hudega navala producentov? So se ti vsi ponujali - veliki Hollywood, mali Hollywood, Miramax?

Jasno, vsi prihajajo, vsi ti nekaj ponujajo, toda nič me ni zares pritegnilo. Nudili so mi vse, kar si izmisliš. Le en projekt se mi zdi zanimiv, igral pa naj bi Samuel Jackson. Vse ostalo je bilo brez veze, Doktor Živago 4, pa take reči.

Si vnaprej vedel, da te čaka nagrada?

Kje pa! Kako naj bi to vedel? Ko prideš v Cannes s prvencem in se znajdeš v glavni selekciji, v kateri so filmi samih velikih režiserjev, bi moral biti res pretenciozen, da bi sploh upal pomisliti na kako nagrado. Lahko sicer upaš, toda ne moreš pa pričakovati, da boš kaj dobil.

Kdaj se ti je zazdelo, da je tam tudi nekaj zate?

Da sem nekaj dobil, so me obvestili šest ur pred podelitvijo. Bil sem v Parizu. Rekli so: pridite v Cannes. Iskreno rečeno, že po projekciji nam je bilo jasno, da je film vžgal - projekciji so namreč sledile desetminutne ovacije. To je redkost, zlasti v Cannesu, toda kljub temu si nismo delali utvar.

Kaj lahko za film naredi vse bolj razvpiti festival v Torontu?

Uf, ni primerjave. S festivalom v Cannesu se ne more primerjati noben filmski festival. To je tako, kot da bi Oskarje primerjal z evropskimi filmskimi nagradami. Tega glamurja, ki je v Cannesu, te organizacije, take medijske pokritosti - ne, tega ni drugod. To je treba doživeti. Cannes je št. 1. Benetke so št. 2. In Berlin je št. 3. Pika. Če greš s filmom na enega, potem z istim filmom ne moreš še na drugega. In ko se uvrstiš na enega izmed teh festivalov, pomeni, da si tisto leto med šestdesetimi režiserji na svetu. Cannes je kot Wimbledon.

Vojak JLA, ki v Nikogaršnji zemlji pod truplo nastavi odskočno mino, češ ko bodo truplo premaknili, bodo vsi skupaj zleteli v zrak, s ponosom poudari, da si je to finto on izmislil - da jo je on "izumil".

Pa?

Je to izum bosanske vojne?

To pravi on. Sam nisem slišal, da bi to počeli v bosanski vojni, pa tudi da bi to kdaj prej počeli.

Pa so počeli - Vietnamci.

Tega še nisem slišal.

To so počeli, toda še preden so se tolkli z Američani. To je general Giap počel Francozom.

Nimam pojma.

Okej. Kaj pa je "izumila" bosanska vojna?

Etnično čiščenje.

Toda film ne govori o tem.

Ne direktno, se pa etnično čiščenje pojavi v časopisnem članku.

Na kratko. A ne le to: ko nekdo bere časopis, se na lepem zgrozi nad člankom "o sranju v Ruandi". Je bil črni humor specifika bosanske vojne?

Ne sprenevedajva se: dobro veš, da smo mi najbolj zabavni ljudje v bivši Jugi in da imamo najboljše vice. Vsi se zajebavate na naš račun. Mujo i Haso. V Jugoslaviji smo imeli vsi isti smisel za humor: mi smo se smejali na svoj račun in tudi vsi ostali so se smejali na naš račun. Ta tip humorja je tako specifičen, da ga drugod ne najdeš, kvečjemu pri Židih. In Fincih. Ta humor je bil v bosanski vojni, predvsem v Sarajevu, edini način obrambe, pravzaprav neke vrste samoobrambni mehanizem. V vsem tem mraku ti je le humor omogočal neko distanco. Ko si enkrat obkrožen s tistim, kar je obkrožalo nas, z nenehnimi bombardiranji, umiranjem, lakoto in cinizmom tujine, lahko ponoriš, če nimaš distance. Izmažeš se le tako, da se smeješ na svoj račun. Ko so me spraševali, odkod ves ta humor, sem rekel - bilo bi čudno, če ga ne bi bilo. Ta humor je zelo svojevrsten, tipičen za Bosno in Bosanca, še zlasti za Sarajevo, za sarajevski duh.

Trije kralji, film o zalivski vojni, je tudi temeljil na črnem humorju.

To je plastičen, neživljenjski humor, ki nima zveze z bosanskim.

Rekel si, da vas je obkrožal tudi cinizem tujine. In v filmu je prav to ena izmed glavnih poant - mednarodna skupnost se je šla nevtralnost.

Ja, to je bilo tako, kot bi šel ven, zagledal žensko, ki jo ravno posiljuje neki manijak, pristopil in rekel - ne dajta se motit, kar mirno nadaljujta s tem, kar počneta. Ženski bi potem zvezal roke, da se ne bi mogla branit, obenem pa bi ji dal tudi košček čokolade, da bi vse to lažje vzdržala. To je v imenu nevtralnosti mednarodna skupnost naredila v Bosni. Kaj pa je to nevtralnost? Poglej Američane, ki zdaj pravijo - kdor ni z nami, je proti nam. V bistvu imajo prav - kako si lahko pri posiljevanju nevtralen? Kako si lahko nevtralen pri ubijanju? Lahko rečeš: briga me! Toda to je stališče - to ni nevtralnost. Spomni se na švicarsko nevtralnost med II. svetovno vojno: v Švico niso spuščali Židov, zobe Židov pa! Nevtralnost je povezana s človekovimi pravicami, človekove pravice pa danes obstajajo le za največje in najmočnejše - za Američane, za Evropejce, za Kanadčane, za Japonce, tudi za Avstralce, če seveda niso aboridžini. Za ostale človekovih pravic ni. To vem. Svet in vojno sem videl s svojimi očmi.

Cinizem pa se v tvojem filmu drži tudi medijev, vojnih poročevalcev - celo Christiane Amanpour, poročevalko TV mreže CNN, karikiraš.

Tu ni mogoče posploševanje. Jasno je, da mednarodna skupnost v Bosni intervenirala prav po zaslugi Christiane Amanpour, ki je od tam nenehno poročala. Če ne bi nenehno poročala o tem, kaj se dogaja, se ne bi nič zgodilo, tako pa se je. Je pa res, da niso prišli zaradi Bosancev, ampak zato, da bi zaščitili svoj imidž - imidž NATA, imidž Združenih narodov. Vsi so se jim že smejali. Intervenirali so v trenutku, ko jim že ni več preostalo nič drugega. Prisiljeni so bili. Glej, francoskega filozofa Bernarda Henrija Levyja so v Franciji napadali, ker je svoje ime promoviral na račun Bosne. Pa kaj? Briga me - s tem je pomagal tudi Bosni.

Medijska podoba bosanske vojne je torej funkcionirala.

Dokler so bile na voljo šokantne zgodbe, je vse skupaj funkcioniralo. A da bi vse skupaj funkcioniralo po načelu šoka, so novinarji pogosto iskali zgodbe, ki niso imele nobenega smisla. Našli so tri mudžahedine, ki so živeli v Sarajevu, in iz tega so naredili veliko zgodbo. Našli so dve pokriti ženski in tudi iz tega naredili zgodbo. Pokritih žensk je v Sarajevu 0,00001 odstotka. Toliko zakritih žensk najdeš tudi v Ljubljani. Nesmiselno je iz tega delati šokantno zgodbo, kajti celo zgodba potem nima več smisla. Krivda vseh teh medijev je v tem, da so bosansko vojno pokrivali tako, da se na koncu ni več vedelo, kdo pije in kdo plača.

Pomeni?

Pomeni, da k meni še vedno prihajajo novinarji in mi govorijo, da niso vedeli, kaj se tam dogaja. Neki Američan mi je rekel: ja, vi in Talibani - to je isto. Rekel sem mu: Kako vas ni sram, da izenačujete Bosance in Srbe? So Židi in Nemci za vas eno in isto? Če niste obveščeni, če niste izobraženi, če ne veste, kaj se je tam dogajalo, to ni naš problem, ampak vaš! Zamašil si je ušesa in odkorakal, idiot idiotski. Če že imaš predsodke, potem moraš biti vsaj toliko moralen, da jih uporabljaš z dobrimi nameni. Problem je v tem, da je novinarstvo postalo biznis. In če rečem biznis, to pomeni senzacije.

Vojno novinarstvo je tudi biznis, ne.

Toda nič večje kot pisanje o spodnjih hlačkah Brittney Spears. Vse funkcionira na ta način, kar je pripeljalo do tega, da zdaj vsi izgledamo isti. Če je tako, potem lahko začnemo govoriti tudi o bombardiranju nemških mest in ne vem še o čem. Ni isto streljati iz gozda v Sarajevo in streljati iz Sarajeva v gozd. S takimi se ne moreš pogovarjat. Lahko rečeš le - hvala in na svidenje! Bosno je rešilo to, da je v Evropi. Če bi bili v Afriki, bi nas Milošević še vedno bombardiral.

Če bi bila Bosna v Afriki, bi postala Ruanda. Ne?

Lahko si misliš. Ko vse to izkusiš na svoji koži, kot sem to izkusil jaz, ti ne more več nihče predavati.

Bil si v vojni in zdaj si posnel vojni film. Ali pri drugih vojnih filmih veš, če ga je posnel režiser, ki je vojno tudi sam izkusil?

To ni kriterij. Steven Spielberg ni bil nikoli v vojni, pa je posnel odlične pol ure Reševanja vojaka Ryana. V tem je umetnost. Mislim, da bi lahko posnel odličen film o nosečnici, pa čeprav nisem bil nikoli noseč. Ti pa seveda pomaga, če si bil v vojni. Ko Čiki zvija cigareto, jo zvija v košček časopisnega papirja, ker so to res tako počeli. Ti detajli so pomembni zame, ni pa ti treba preživeti vojne, da bi lahko posnel film o vojni.

Čiki je Branko Đurić-Đuro. Je bil tvoja prva misel?

Odličen igralec je, eden izmed najboljših mladih igralcev. Kamera ga ljubi. Ve, kako kamera funkcionira. To je talent. Tega se ne moreš naučiti. Tak se rodiš in umreš. V Bosni je igral v treh filmih in vsi trije so postali kultni. Zelo resen je, kar je pogoj za dobrega komika. Tepec ne more biti dober komik. Le ljudje z notranjim šarmom lahko postanejo dobri komiki.

Zakaj si film posnel v Sloveniji? Ker je geografsko podobna Bosni?

To je res. Drugič, v Sloveniji se počutim zelo dobro. Tu živi veliko mojih prijateljev iz Bosne, tako da se včasih počutim kot v Sarajevu. Tretjič, niste Evropa, a ste Evropa - vse funkcionira, tudi z zavarovanjem filma je lažje. Četrtič, imate odlične filmske delavce, sijajne profesionalce - njihov dolžnik bom do groba. In petič, Čedomir Kolar, glavni producent filma, je vendarle Slovenec. Tu vse pozna. Pravi maher! Napisal sem scenarij in mu ga pustil pred vrati - pol leta kasneje smo že snemali.

Film je nagrade pobral v Srbiji, na Hrvaškem in v Bosni - zakaj je sprejemljiv za vse tri strani?

Ker je protivojni.