mediji / Radio Favela

Brazilija = samba, bossa nova, Copacabana, fuzbal, telenovela, caipirinha = neskončen žur in eksotika. Ja, drži. Vendar je to le ena stran enačbe. Druga stran je videti takole:

Brazilija = revščina, brezdomstvo, korupcija, mafija, nasilje, lakota = neizmerna socialna stiska in neenakost. Ter medijska nesvoboda.

Edini neodvisni mediji so v favelah. Favela ni samo revna, na črno poseljena mestna četrt, favela je svet zase, je mesto v mestu, je območje, kjer nehajo veljati državni zakoni in kjer vlada zakon močnejšega in zakon preživetja - reda tam ne vzdržuje policija, temveč narkomafija. Favele delujejo kot svojevrstni organizmi, ki jim kljub prežetosti z revščino in s kriminalom uspeva živeti polno, pač v skladu z drugačnimi načeli in vrednotami. Zgodba o Radiu Favela je zgodba o vztrajnosti, nezlomljivi upornosti in zgodba o razbijanju tabujev in predsodkov ... Iz impoviziranega piratskega radia s sedežem v napol razsuti baraki je Radio Favela v dvajsetih letih zrasel v sodobno, dobro opremljeno radijsko postajo s 120-kilometrskim dosegom in 3 milijoni potencialnih poslušalcev. Uspelo mu je postati prva piratska postaja, ki je po dvajsetletnem boju s policijo (radio so oblasti trikrat zaprle) in naravo (enkrat je barako z radijsko opremo vred odnesla povodenj) dobila avtorizacijo države, ponaša se s številnimi nagradami in priznanji, domačimi in tujimi, o radiu pa so posneli tudi več filmov, najslavnejši je Uma onda no ar (Val v zraku oziroma Something In The Air, kot so naslov prevajali drugod po svetu) režiserja Helvecia Rattona, ki je na filmska platna prišel lani in je dobil celo kopico domačih in mednarodnih nagrad od Miamia do Pariza. No, uspeh filma Uma onda no ar pa je seveda sprožil veliko publicitete, kar je še posebej pomembno zato, da se o vprašanjih in težavah, ki so vsakdanja tema in resničnost, začenja govoriti tudi zunaj favel, s čimer se poveča možnost spremembe na boljše.

Braniki svobodnega etra

Brazilski mediji so odsev družbene resničnosti. Večina jih je v lasti nekaj korporacij in te dušijo vse poskuse svobodnega javnega izražanja. Še posebej je to očitno v elektronskih medijih, kjer je monopoliziranost kanalov informacij skoraj popolna, država pa te razmere posredno in neposredno varuje in ohranja.

V takih razmerah se je razvila zelo močna tradicija piratskih oziroma svobodnih radijskih postaj; te cvetijo na vseh koncih države, vendar bijejo skorajda brezupen boj z Anatelom - državno agencijo za telekomunikacije, ki v sodelovanju z vojaško policijo kot za stavo vlamlja v prostore neregistriranih radijskih postaj, zasega opremo in zapira ljudi. Denimo 9. oktobra 1997 so policisti vdrli v Radio Favela. "Sedemsto policajev je vdrlo v favelo v spremstvu dveh helikopterjev in v akciji, ki je trajala vse popoldne, so paralizirali radio. Zanimivo je bilo to, da nobeden od treh prisotnih častnikov ni hotel podpisati naloga za zaprtje, saj so bili vsi feni našega radia," se dogodka, ki je bil povod za snemanje filma, spominja Misael Avelino dos Santos, ustanovitelj in prvi mož Radia Favela: "No, opremo so kljub temu zasegli, mene pa zaprli. Zanimivo je tudi, da so radijsko opremo zaprli v posebej zaščitene prostore, ki jih drugače uporabljajo le za shranjevanje zaplenjenega orožja in droge, mene pa so prav tako strpali v celico skupaj s kriminalci najhujše sorte. Z nami so ravnali kot z dilerji. No, spričo že uveljavljenega statusa, ki ga je radio imel, in s pomočjo zvez sem bil še isti dan na prostosti in vsa stvar se je dobro končala. Največji štos pa je v tem, da sem nekaj let kasneje od prav te policije prejel priznanje za prispevek k varnosti ..."

V teh nemogočih razmerah uspe dalj časa preživeti le redkim borcem za svobodno komunikacijo. Formalno sicer obstaja možnost za ustanovitev nekomercialnega radia in pridobitev statusa t. i. radia skupnosti (community radio), vendar dejansko ta status dobijo le tisti, ki so se pripravljeni odreči programski svobodi in privoliti v nadzor, ki ga izvaja združenje lokalnih radijskih postaj. Zato so se tisti, ki si želijo svobodne komunikacije, prisiljeni zateči k nelegalnim rešitvam, vendar jih zaradi prenasičenosti etra z vplivnimi komercialnimi in evangeličanskimi radii ter zaradi učinkovitosti državne inšpekcije večina ne utegne priti do izraza. Anatel, spodbujen s prijavami komercialnih postaj, izvaja ostro in neusmiljeno kampanjo za izbris svobodnih radijskih postaj z obličja Brazilije. Tisti, ki so pričakovali, da se bodo razmere pod vladavino novega, nadvse priljubljenega levičarskega predsednika Luiza Inacia Lule da Silve spremenile, so se ušteli. Lula je namreč v zameno za podporo pri socialnih in ekonomskih reformah naredil politični kompromis in medije prepustil desnici, tako da se gonja zdaj še krepi.

V tem času iz brazilskega etra štrlita dva branika svobodne radijske komunikacije, ki se jima je zaradi posebnih razlogov uspelo obdržati na površini.

Radio Muda je v začetku devetdesetih let ustanovila skupina študentov uglednega univerzitetnega središča Unicamp pri mestu Campinas v zvezni državi Sao Paulo. Čeprav brez formalne privolitve univerzitetnih oblasti so si v visokem vodnem stolpu sredi učilišča uredili studio in s popolnoma prostovoljnim, z zagnanostjo prežetim delom jim je uspelo uveljaviti in ubraniti svobodnega radijskega duha in postati pomemben dejavnik v lokalnem, pa tudi nacionalnem medijskem prostoru. Univerza jim sicer zagotavlja nekaj varstva pred preganjalci, a tudi oni še zdaleč niso odporni proti represiji državnih organov. "Policija je že nekajkrat poskušala zapreti radio," pripoveduje Thiago Novaes, eden od motorjev radia in boja za svobodni eter, ki zadnje čase čedalje bolj organizirano poteka v Braziliji. "Zadnji incident je bil pred dvema letoma, vendar se je takoj ob prihodu policije okoli radia zbrala množica privržencev, oddajnik pa smo odnesli na varno in tako nam je uspelo zavreti poskus zaprtja. Zdaj se temperatura zvišuje, imamo namreč celo podatke, da je v Campinasu en zvezni agent pristojen prav za to, da onemogoči delovanje Radia Muda." Za zdaj Radio Muda še svobodno oddaja, v eter in tudi na internet. Vendar kolektiv živi v nenehnem pričakovanju spopada z oblastmi.

Neodvisni do konca

Najstarejši, največji in najbolj znan med neodvisnimi brazilskimi radii pa je Radio Favela iz mesta Belo Horizonte, prestolnice dežele Minas Gerais. Radio Favela stoji sredi favele Vila Nossa Senhora de Fatima, ki je del ogromnega konglomerata favel, imenovanega Serra, kjer prebiva več kot 160.000 ljudi. Prebivalci formalnega dela mesta Belo Horizonte njene meje praviloma ne prestopijo, tveganje je namreč precejšnje. Na poti na vrh favele, kjer so radijski prostori, je bilo videti siromašna, a živahna in pisana bivališča, obdana s preprostimi trgovinicami in bari, ulice pa je napolnjeval prešeren otroški vrišč. Ustavili smo se pred na debelo pografitiranimi drsnimi vrati dvonadstropne bajte z anteno na strehi.

"Začelo se je sredi sedemdesetih letih, ko smo se še kot najstniki, aktivni na lokalni alternativni glasbeni in socialni sceni, igračkali z aparaturami," pripoved začenja Misael Avelino dos Santos. "Zezanje z opremo smo se kmalu odločili malce bolj osmisliti in tako smo postavili piratski radio. Takrat, na začetku osemdesetih let, v času vojaške diktature, nas je policija še posebej vztrajno preganjala, zato smo se skupaj z opremo selili od barake do barake. Včasih na enem mestu nismo zdržali več kot nekaj dni. Začetni čar izzivanja in igranja skrivalnic s policijo pa se je postopoma spremenil v zavest, da je treba radio legalizirati in ga spraviti na višjo raven." Leta 1996 je ekipi uspelo doseči legalizacijo radia in še okrepiti delovanje in pozitiven vpliv na okolico.

Večini piratskih radijskih postaj v Braziliji to ne uspe in jim nenehno grozi zaprtje. "Nam je uspelo dobiti avtorizacijo, ker se nismo zapisali nobeni politični in nobeni verski opciji. Vztrajamo pri nevtralnem položaju in odpiramo kanal vsem opcijam. Seveda nas najbolj zanimajo problemi naše neposredne okolice, edini tukaj vrtimo hip hop iz favel, ki je tu element boja mladine proti krutim razmeram. Možnost dajemo črnim in belim, gejem in lezbijkam, politikom in verskim vsebinam. Nikomur pa ne dajemo izključne pravice. Druge neregistrirane postaje se preveč ozko politično opredeljujejo in imajo zaradi tega težave. Drugi razlog je v tem, da smo zelo tesno povezani z neposredno okolico, s skupnostjo v faveli. Ta nas podpira in dela močnejše," je razložil Misael Avelino dos Santos. Treba je povedati, da radio ne posreduje le informacij in ne omogoča le radijskega izobraževanja, temveč revnim otrokom zagotavlja tudi prostore in osnovne potrebščine za izobraževanje in ima še druge socialno-podporne funkcije v svoji faveli.

Radio izvaja tudi izobraževalni program proti zlorabi drog, kar je glede na to, da stoji sredi z narkomafijo prežetega območja, še posebej zanimivo. "Ja, delamo kampanjo proti drogam, za kar smo dobili že dve priznanji Združenih narodov, vendar zaradi tega nimamo nobenih težav z dilerji. V bistvu opravljamo podoben posel - oni dilajo drogo, mi pa informacije. Mi se ne vtikamo v njihovo delo, oni pa ne v naše. Med nami vlada vzajemno spoštovanje."

Pomoč tujine

Radio je sodobno opremljen. V spodnjem prostoru je poleg pisarn produkcijski studio, na vrhu pa prostoren oddajni studio, obdan z veliko teraso, od koder je veličasten razgled na vso favelo in dobršen del mesta Belo Horizonte. Večina sodelavcev je prostovoljcev, deset je zaposlenih, radio namreč oddaja 24 ur na dan in takega tempa z izključno prostovoljnim delom ne bi zmogli. So nepridobitni skupnostni radio, ki nekaj denarja dobiva tudi od države, in sicer za predvajanje oglasov in obvestil za nekatera javna podjetja. S tem denarjem si kupujejo opremo in izplačujejo honorarje.

Glas o radijskem fenomenu iz središča Brazilije je odjeknil v tujini in spodbudil nekatere organizacije iz Nemčije, Italije in ZDA k donacijam.

Leta 1994 jih je obiskala skupina nemških neodvisnih novinarjev in se zelo navdušila nad delovanjem radia. Takrat je imel kar 22-odstotno poslušanost med prebivalci Bela Horizonta. Nemci so izjavili, da ekipa s tako nadarjenostjo in energijo ne bi smela delati v takem okolju in s tako slabo opremo. Ti ljudje so potem v Nemčiji začeli veliko medijsko kampanjo za Radio Favela in od nemških ter italijanskih donatorjev izprosili dovolj denarja, da so si radijci kupili boljšo opremo in nov oddajnik. Prav tako jih v Ameriki čaka denar za novo anteno, a zaradi davčnih zapletov še ni prišel do njih.

Zasebnim komercialnim radijskim postajam iz okolice gre uspeh Radia Favela seveda v nos. "Dobro je razvito sodelovanje z drugimi radijskimi postajami iz drugih delov Brazilije, pa tudi s tujimi. Komunikacija z drugimi postajami v našem mestu preprosto ni mogoča. Tukaj je 29 postaj, ampak vse so komercialne in večina od njih je last evangeličanskih cerkva. Združene so v združenje sindikatov radijskih postaj, ki je zelo močno in vplivno in lahko od oblasti doseže do 70-odstotno oprostitev plačevanja elektrike. Vendar bi se ob vključitvi v ta sindikat morali odpovedati programski svobodi in prilagoditi program njihovim zahtevam. To pa seveda ne pride v poštev, v nos jim gremo, ker vztrajamo pri nevtralnem položaju in se nočemo nikomur klanjati. Vsak dan nas ti konkurenčni radii napadajo - ne samo s telefonskimi grožnjami, ampak tudi s tem, da s svojimi, močnejšimi signali vdirajo na našo frekvenco in motijo naš signal," trdi Misael Avelino dos Santos.

Radiu Favela in Radiu Muda se v prizadevanju za sprostitev brazilskega etra pridružujejo čedalje številnejše svobodne radijske postaje z vseh koncev države. Sedmega maja so se v Sao Paulu in Portu Alegru zvrstili množični protesti pred prostori Anatela in ravno v tem času poteka akcija za združitev sil v neformalni povezavi radios livres. Združitev sil in koordinirana akcija sta ravno tisto, kar je doslej manjkalo v boju za svobodni eter in kar bo okrepilo odpor. Kot vse kaže, bo namreč boj še hud.