memento / Ženska, ki se je uprla

Katharine Hepburn je bila kot Kip svobode - tu je stala toliko časa, da so jo vsi vzljubili. Magari nehote. Imela je glas, ki ti ga da boj, stas, ki ti ga da golf, akcent, ki ti ga da dobra šola, ego, ki ti ga da smisel za humor, in karakter, ki ti ga da Jane Austen. Ni bila ravno lepotica, toda znala je biti lepa. Ni bila seksi, toda le zato, ker inteligenca običajno nima seksapila. Pač ni zrasla v Hollywoodu. Celo življenje bi lahko igrala Antigono, ne da bi kdaj srečala Kreonta. In celo življenje bi lahko igrala Jokasto, ne da bi kdaj srečala Ojdipa. Delovala je hladno, toda le zato, ker ni vedno čakala na veliki plan. Ni bila sintetična. In ni bila le obraz - ustvarjena je bila zato, da bi trajala. Njena kariera je trajala skoraj 60 let, od začetka tridesetih do konca osemdesetih - pobrala je 12 nominacij in 4 Oskarje, kar ni uspelo še nobeni igralki. Kaj šele igralcu. Ni šla stran. Vsemu navkljub. Tudi sebi. Dva Oskarja - za vlogo matere, katere hči je v filmu Ugani, kdo pride na večerjo? (1967) na tem, da se poroči s črncem, in za vlogo žene Henrika II v Levu pozimi (1968) - je dobila po šestdesetem letu, enega, svojega zadnjega - za vlogo žene Henryja Fonde v filmu Na zlatem ribniku (1981) - pa pri štiriinsedemdesetih. Njena kariera je bila tako dolga, da se je morala med potjo boriti z Greto Garbo, Ingrid Bergman, Marilyn Monroe, Barbro Streisand, Jane Fonda in Meryl Streep - z vsemi generacijami filmskih zvezd. V Hollywood je prišla z zvokom, davnega leta 1932 - dobro leto kasneje je imela za pasom že pet filmov in prvega Oskarja (Jutranja slava). V hipu je bila nova velika stvar, senzacija.

Toda že to, da je v Hollywoodu preživela, je bil čudež. Dobro znane so zgodbe o tem, da je bila trmasta, divja, uporniška, neukročena, agresivna, feministična in hudo osvobojena (šušljali so, da je lezbijka), da se ni ujemala s podobo tedanje ženske, da je hotela neodvisnost, da je nenehno postavljala pogoje, da je kljubovala moškemu svetu, patriarhatu, seksističnemu družbenemu redu in spolni diskriminaciji, da je zavračala vloge, da je bila stalno v vojni ipd., toda stvar je bila v resnici hujša - Hollywood je ni mogel spremeniti v produkt. To je bilo najhuje. Preveč je bila izmuzljiva. Poglejte si filme Male ženske (1933), Alice Adams (1935), Sylvia Scarlett (1935), Ženska se upira (1936) in Vhod za igralce (1937), če hočete videti, kako njene drugačnosti - njene osvobojenosti, njene neodvisnosti, njene radikalnosti, njenega feminizma - niso mogli kontrolirati. Še manj zajeziti. Bila je nepredvidljiva, nezajezljiva, nevarna. In pretirana - kot Joan Crawford, Bette Davis, Greta Garbo in Barbara Stanwyck. Toda bolj realna. Hollywood ni vedel, kaj naj z njo počne - kako naj jo trži, komu naj jo plasira, kako naj jo zapakira, v kakšne filme naj jo daje, s katerimi moškimi naj jo spari? Bila je nad svojim spolom, pred svojim časom - ženska prihodnosti. Iz nje bi lahko naredili sci-fi žanr zase, toda raje so jo stiskali v kostumske filme, v preteklost, da so lahko rekli, vidite, takrat so bile ženske drugačne, bolj divje. Ali pa so jo postavljali na tuje, eksotične lokacije, kjer je bila ženska, ki se je obnašala nestandardno, sprejemljiva: v filmu Zmajevo seme (1944) je igrala zelo osvobojeno, neodvisno, politično angažirano, napol feministično Kitajko, ki na koncu s hrano zastrupi kompletno japonsko vojsko. Ja, bila je močnejša in umnejša od moških, toda hej, če ne bi znala kuhati, ne bi bilo nič. Hollywood je pač moral nekako prikriti, da je ne more komodificirati.

Zato ne preseneča, da je po silovitem štartu nastopila v dolgi seriji filmov, ki so povsem propadli. Hollywood ni vedel, kako naj jo prodaja. In kako naj jo popularizira. Ni šla v kalup. Še huje, prikazovalci so jo razglasili za box-office poison. Za igralko, ki ljudi ne pritegne. Za prikazovalce je bila persona non grata. Toda ironično, s tega prikazovalskega spiska strupov je niso rešile niti klasike a la Quality Street (1937) in Počitnice (1938) - niti hit Pestunja (1938), pojem romantične komedije, v kateri je skušala vzgojiti žival in moškega. Ista stvar, huh. Vloge Scarlett O'Hara zato ni dobila, a po drugi strani - le kdo bi tedaj verjel, da bi se bil Clark Gable voljan za njo metati 10 let? Tudi fanta, ki sta se tedaj metala za njo, mogočni agent Leland Hayward in magnat Howard Hughes, sta bila clueless. Hotela sta jo udomačiti... ee, omožiti - toda bila je nezajezljiva. Med box-office atrakcije jo je vrnila šele romantična komedija Philadelphijska zgodba (1940), ki pa jo je zapakirala sama: najprej je dramatiku Philipu Barryju naročila, naj ji napiše gledališko igro... predstavo je kofinancirala in koproducirala ter jo - s sabo v glavni vlogi - prelevila v broadwayski hit... potem pa je paket - pod svojimi pogoji - prodala studiu MGM. Ven je prišel hit, ki jo je ponovno poročil s Hollywoodom.

Dve leti kasneje je postala Ženska leta - in ni znala kuhati. Kar je bil glavni štos te romantične komedije, v kateri ji je Spencer Tracy pokazal, kako se kuha. Sama je hotela igrati z njim, toda ko je ugotovila, da je manjši od nje, je dahnila: "Bojim se, da sem malce previsoka za vas, gospod Tracy." Odvrnil ji je: "Brez skrbi, gospodična Hepburn, vas bom že pomanjšal!" In res, skupaj sta potem igrala še v osmih filmih, tudi v klasikah a la State of the Union (1948), Adamovo rebro (1949) in Ugani, kdo pride na večerjo - ja, Spence jo je zajezil. Ozemljil. Deintelektualiziral. Postala sta neločljiv par, ne le filmski, ampak tudi zunajfilmski, pa čeravno je bil Tracy poročen - abecedo zakona sta tako "tajno" preigravala in podoživljala v filmih, ki so se režirali sami. Da sta skupaj, mediji niso razkrili - tako kot niso razkrili, da je predsednik Roosevelt na invalidskem vozičku. Tracy jo je zajezil v filmih in zunaj filmov - vedno je bilo vse po njegovo. Če verjamete v teorije zarote, potem bi lahko rekli: Hollywood ji je podtaknil Spencerja Tracyja, da bi jo zajezil. In udomačil. Zvezal. Je pa tudi res, da so po vojni neodvisne ženske postale bolj sprejemljive: med vojno pač moških ni bilo doma, zato so se ženske lahko zanesle le nase - morale so delati, stopiti na svoje noge, se emancipirati, skrbeti za družino in kariero, tekmovati z moškimi. In take so vstopile v povojno obdobje. Kate ni več štrlela ven, bolje rečeno - ni več izgledala tako ekscesno. Zato niti ne čudi, da je bila v filmih brez Tracyja, recimo v Afriški kraljici (1952), Poletnem potepanju (1955) in Vremenarju (1956), njena neodvisnost vedno kaznovana - vedno so jo namreč postavili v vlogo stare device, ki ji spolna nepotešenost štrli z jezika in iz oči. Ha.

Dekle s Quality Streeta

Katharine Hepburn ni preprosto prišla in zasijala. Ko se je pojavila, niso vsi obnemeli: Vau, zvezda je rojena! Ne, ni bila tako očitna. Druge tedanje filmske zvezde so bile morda očitne, Kate ne. Morala se je dobro zapakirati, da je izgledala očitna in samoumevna - ja, morala se je vsiliti. Noben trik ji ni bil tuj. Ko je leta 1932 odpotovala v Hollywood, je imela za sabo resda povsem svež broadwayski hit Mož bojevnice (predelava Lizistrate), ki ji je naredil ime, toda obenem tudi kopico predstav, ki jih ni nikoli dočakala - če je že niso ravno nagnali, jasno, praviloma še pred premiero, so jo postavili za understudy, za rezervo glavne igralke, ki pa potem ni hotela niti zboleti niti umreti, tako da Kate običajno sploh ni stopila na oder. Ega ji to ni ubilo. Prej narobe, ker je bila prepričana, da je največja na svetu, je nasedla nekemu šarlatanskemu producentu, ki ji je ponudil 500 dolarjev za en sam nastop v Elektri, kar je bilo za tedanje standarde obsceno veliko - nastopila je, toda mastnega honorarja ni videla. Tip je pobasal denar in zbežal. Morala bi posumiti, da nekaj ni v redu - in da je ponudba glede na okoliščine previsoka. A le zakaj? Če bi podvomila v iskrenost ponudbe, bi podvomila vase. No way. S sabo je za boljši vtis pripeljala celo služkinjo. Izgledala je kot prva predstavnica me-generacije. Osemdeseta je prehitela za petdeset let.

Avdicijo za svojo prvo filmsko vlogo - za vlogo hčerke legendarnega Johna Barrymorea v Ločitvi (1932) - je opravila v New Yorku, toda v maniri osebe, ki se hoče za vsako ceno prebiti v film. Za vlogo se je grebla kopica bejb, ki jih je Kate zgazila - ne kot Godzila, ampak kot Goebbels. Manevri, ki jih je izvedla, sodijo v klasiko specialne psihološke vojne. Prvič, ko so ji pokazali prizor iz Ločitve, ki naj bi ga odigrala na avdiciji, je rekla, o, ne, ne, prizor ni dovolj posrečeno izbran, zato bom raje odigrala prizor iz Počitnic, hja, "nadrkan" prizor iz gledališke predstave, v kateri je nekaj let prej nadomeščala igralko, ki ni hotela zboleti. Niti umreti. Pristali so, kar pomeni, da so vse njene konkurentke igrale isti prizor, ona pa nekaj čisto drugega. Hotela je izstopati, pa naj stane, kar hoče. Drugič, konkurentke so prizor odigrale same, Kate, ki je hitro dojela, da igralke, ki stalno ponavljajo en in isti prizor, "žirijo" le medejo in dolgočasijo, pa si je za replike najela Alana Campbella, relativno uglednega igralca, toda pred avdicijo mu je zabičala, da naj replike le bere, ne pa tudi interpretira. Ni pač hotela, da bi jo zasenčil. In da ne bi česa prepustila naključju, ni pustila, da bi se ga videlo - sedel je tako, da ga kamera ni ujela. Za vsak primer, huh, da ne bi potem džoba dobil on. In tretjič, vsem konkurentkam so makeup in pričesko naredili profiji, ki so v artificielnosti pretiravali, zato si je Kate makeup in pričesko uredila sama, bolje rečeno - makeup je snela, lase pa si je počesala nazaj, tako da je imela povsem natural look. Ni kaj, izstopala je. Naredila je vtis. Dosegla je to, kar je hotela - izgledala je kot svet zase, kot zgodba zase, kot igralka zase, kot zvezda zase. Jasno, režiser, George Cukor, energični, rokokojevsko debelušni šarmer, s katerim je kasneje posnela kopico filmov, je izbral njo. In kot je sam rekel, jo je izbral zaradi malega detajla, drobnega manierizma - zaradi načina, kako je odložila kozarec. Tega odlaganja kozarca v Ločitvi ni bilo. V Počitnicah pač. Producent David Selznick ji je ponudil 500 dolarjev na teden - premalo. 750 - še premalo. 1.000 - še kar premalo. 1.250 - še vedno premalo. 1.500 - kul. Toliko je hotela.

Ko je bilo snemanja konec, je odpotovala v Evropo. Z ladjo. Toda preden je odpotovala, si je dala narediti ekskluzivni kostim - če bo Ločitev hit, kar naj bi ji studio sporočil med potovanjem, se bo izkrcala v tej obleki. Še več, ker jo je mučila morska bolezen, je potovala v tretjem razredu: "Bolje da pobruham tretji kot prvi razred". Toda ko je med potovanjem izvedela, da je Ločitev definitivno hit, se je takoj preselila v prvi razred. Ker je bila polna sebe, ni bruhala. In kot rečeno, leto kasneje je imela za sabo Oskarja - za vlogo Ade Love alias "Eve Lovelace", ki v Jutranji slavi iz malega mesta v Novi Angliji odide v New York... ki hoče postati igralka... ki hoče slavo... ki se lepi na pomembne, vplivne moške... ki jih potem drugega za drugim zavrže... ki se z nobenim noče zvezati... ki hitro osvaja trike šou-biznisa... in ki na koncu z odra zrine glavno zvezdo. Kate je bila tako fokusirana nase, da paralel med sabo in likom, ki ga je igrala, ni opazila. Meja med upornico in egoistko je bila tenka.

Ker je bila egocentrična, je bila upornica - in narobe, da bi se lahko upirala, je morala biti egocentrična. Za razliko od konkurentk, ki so prišle s ceste, je namreč prišla s parketa, zato se ji ni bilo treba poniževati z najslabše plačanimi deli... ni se ji bilo treba slačiti ali pa spati z zvodniki in drugimi Pigmalioni... in ni ji bilo treba blefirati, da je naivno dekle, ki se je izgubilo v velikem svetu in ki zdaj potrebuje mentorja, okej, nekoga, ki jo bo vpeljal in varoval. Izšolana je bila na najboljših šolah, rasla je med tedanjo smetano, playerje je poznala od malega: leta 1907 se je rodila v zelo bogati, vplivni, slavni družini, ki je živela v Novi Angliji (Hartford, Connecticut). Oče je bil kirurg in urolog, velik in cenjen frajer, neke sorte "nacionalni zaklad", zelo liberalen - mati, sufražetka, je bila še bolj liberalna, pro-choice sufražetka, škandal na dveh nogah. Njihovo posestvo, strah in trepet lokalnih konservativcev, je bilo živahno frajgajstovsko zbirališče tedanje intelektualne noblese. Za razliko od drugih tedanjih zvezd, ki so uspele šele, ko so uspele, je Kate uspela že s tem, ko se je rodila, kar pa je ni ustavilo niti demotiviralo. In v tem je njena specifika: v zlati dobi Hollywooda, v tridesetih in štiridesetih, je bila ena izmed redkih igralk, ki so prišle iz bogatih družin, in obenem edina, ki je postala taka zvezda. Druge ženske je to, da so bile rojene v bogati družini, demotiviralo in ustavilo, bolje rečeno, za njih je bil uspeh že to, da so se rodile v zgornjem razredu, ki je imel filme itak za nazadovanje. Hepburnova pa sta bila ravno dovolj liberalna, da sta svoji hčerki rekla: Ma, počni, kar hočeš! Na srečo.