glasba / Otroci bogatih staršev

Letošnje leto si bomo v glasbenem smislu zapomnili predvsem po častitljivih obletnicah. Prvi koncert Pankrtov na gimnaziji v delavskih Mostah leta 1977 je bil povod, da je letos izšla zgoščenka, skompilirana iz treh legendarnih punkerskih plošč, na katerih je zabeležena večina takratnih slovenskih nekonvencionalnih izvajalcev. Z njo se je počastili spomin na petindvajsetletnico slovenskega punk rocka, ki je dodobra razburkal tukajšnje vode tako v političnem kot glasbenem smislu. Praznovanje jubileja pa je spomnilo tudi ljubljanske hardkorovce, da niti oni niso več rosno mladi in da mineva že dvajset let, odkar so začeli, še bolj radikalno in direktno kot starejši bratje, gledati na svet okoli sebe. Punkerski podmladek, ki je ustanovil ljubljansko hard core sceno, je namreč leta 1983 pripravil in izvedel svoj prvi hard core dogodek ob pomoči FV založbe v prostorih bivšega Mladinskega centra Zgornja Šiška, ki je zdaj že zdavnaj zravnan z zemljo. Tam so se - po simpoziju, ki se je spraševal, kaj je prava alternativa - prvič predstavili bendi, kot so Stres državnega aparata, Uporniki brez razloga in Odpadki civilizacije, ki so tvorili jedro poznejše hardkorovske scene. Publiko so jim na prvem koncertu med drugimi pomagali zagreti tudi O'Pizda, ki so se pozneje proslavili med množicami kot Niet.

Kasete po pošti

Eden izmed aktivnih hardkorovcev in član zasedbe Stres DA Rok Sieberer - Kuri se spominja, da je pobuda za prvi hc koncert prišla pravzaprav s strani raznih humanističnih intelektualcev, predvsem "sociologov kulture", ki so se spraševali, kaj sploh še je lahko alternativa po punku in ali je sploh možna. Zato tudi prvi zabeleženi tonski nosilec slovenskega hard cora - kaseta, ki je bila posneta v kleti četrtega študentskega bloka v Rožni dolini - nosi naslov Kaj je alternativa. Naklonjenost tršim ritmom pa se je začela preprosto z ameriško ploščo This Is Boston Not L.A., ki je nekako zašla med najstnike iz Šiške in spremenila njihov glasbeni okus.

Hardkorovci so bili zelo mladi v primerjavi z "ostarelimi in zvodenelimi" punkerji, se spominja tudi tožibaba Alenka Marsenič - Marsa. "Punkerji so bili kot stari hipiji, ki so se že naveličali. Vedno je potreben nov podmladek." Čeprav so nekako mladinci še ujeli punkersko obdobje za rep, pa so bili kot druga generacija že polni novih idej. Niso več spoštovali punkerske tradicije, temveč so jo presegli in postali še bolj radikalni in brezkompromisni. S starejšimi kolegi so bili neločljivo povezani in so se z njimi družili, vseeno pa se jim je poznalo, da so podmladek in da prinašajo svež veter. Niso več govorili le o tem, da delavec s svojo mizerno plačo nima za kruh, in se borili zgolj proti samemu sistemu: "Nismo šli samo čez sistem. Tožibabe smo imele tudi osebnoizpovedne tekste, eni so bili ekološko usmerjeni, drugi vegetarijanci ..." Družila jih je predvsem ideja, da bodo nekaj pozitivnega naredili in se ob tem še dobro zabavali.

Ko so se jim pridružili še ostali hardkorovski bendi, kot so Epidemija, III. Kategorija, Tožibabe in Quod Masacre, je nastal Hard Core kolektiv, ki je pokril številna umetniška področja in aktivno zapolnjeval kulturno ponudbo v Ljubljani. Najprej so prevzeli večer v Zgornji Šiški, kamor so pripeljali veliko jugoslovanskih ortodoksnih marginalnih glasbenih zasedb. Zato bi lahko rekli, da je podobno kot punk, ki se je formiral v Mostah, hard core našel svoja plodna tla v Šiški. Čeprav je bil hard core res podtalna glasba in se je večinoma prenašal prek v garažah posnetih kaset po pošti, se je kmalu razvedelo za dobre slovenske hardkorovske bende, ki so se proslavili s koncertnimi nastopi po območju bivše skupne domovine. Marsin najljubši nastop je vezan na nekdanjo prestolnico Beograd, ko so Tožibabe na poti z vlakom skupaj z vojaki popile vse pivo. Prek pisemskega dopisovanja, ki je bila takrat prevladujoča oblika komunikacije, pa so ljubljanske hardkorovce kmalu vzljubili tudi v tujini. Predvsem v Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem in v Ameriki. "Hodili smo na Kaos Day v Nemčijo in bili presenečeni, da imamo toliko skupnega in da poslušamo isto glasbo, ki je takrat ni bilo mogoče dobiti v prosti prodaji, to je bil takrat res underground. Kasete so se izmenjavale po pošti," se spominja zdaj že starodavnega načina komuniciranja Marsa. Vsi zainteresirani po vsej obli pa so lahko prebrali fanzine Vrnitev odpisanih in se informirali o vseh pripetljajih na slovenski hardkorovski sceni ter se navduševali nad ritmi slovenskih bendov na različnih mednarodno obarvanih kompilacijah.

Ko so jim po zaprtju Šiške favejevci odstopili cerkvene prostore v K4, ki še danes čakajo na denacionalizacijo, se je začela aktivneje razvijati njihova video sekcija. Prvikrat so se v Ljubljani sistematično začeli beležiti koncerti, snemati artistični kratki filmi in videospoti. Tako so med drugim nastali videofanzini, kot je prva dokumentarno-igrana video kaseta hc scene Iskanje izgubljenega časa. Prvi koncert od številnih, ki so jih organizirali v Menzi študentskega naselja, je ostal zabeležen na videu z imenom Ni strahu. Tuji bendi, ki so kazali svoje spretnosti pri nas, so izšli na video kaseti Good Morning America. Vreden ogleda pa je bil definitivno tudi Acid video mix. Dogajanje je bilo pestro, se spominja Marsa: "Tukaj je bila močna hard core scena. K nam so hodili od vsepovsod. Ljubljana je bila stičišče marginalcev, ne kakor danes, brezveznih turistov. Spali so kjerkoli na žuru, ali pri kom doma, ali pa kar v parku ..." Glasba nikoli ni bila edina dejavnost Hard Core kolektiva. Poleg ukvarjanja s plakati, zaradi katerih so pobirali mednarodne nagrade, so se ukvarjali še z grafitarstvom in stripom. Stripburger, s katerim so začeli v osemdesetih, je v devetdesetih zrasel v svetovno priznano stripovsko revijo.

Hard core slovi kot hitra in neposredna glasba, prav tako hiter in neposreden je bil tudi njegov začetek, vrhunec in zaton na Slovenskem. Tako kot so hardkorovci prišli do prostorov in možnosti organiziranja koncertov, tako je sledil konec scene. Višek je doživela na Novem Rocku '86, ko so si hardkorovci, kljub nepriljubljenosti med punkerji, izborili svoj večer. Marsa se spominja, da so ga od Igorja Vidmarja, ki je svoj odnos do novega gibanja pokazal z znano izjavo, da so hardkorovci otroci bogatih staršev, izsilile Tožibabe. "Vidmar nas je povabil in smo se hotele spomniti čim bolj idiotsko stvar, ki je ne bo hotel izpolniti, saj se nam je zdel Novi rock takšna institucija, ki jo zavračamo. Zato smo rekle, da smo hardkorovci zreli za svoj večer." Tudi Kuri pravi, da je bil Novi rock konec nekega plodnega obdobja, ki je bil odskočna deska za afirmacijo marsikoga. "Malo je k razpadu scene pomagala vojska, čeprav bi tudi drugače zamrla, ker smo jo prerasli. To je bilo pač obdobje, ki se je končalo. Je bilo mogoče boljše, da je bilo krajše in boljše, kakor pa dolgo, pa se skoz vleče." Zanj konec hard core scene simbolično predstavlja Vidmarjev odgovor na vprašanje, ali so se hardkorovci prodali ali je sam spremenil stališče, odgovoril, da so vsi naredili pol poti. Kljub temu so bili posamezniki iz kolektiva še zelo dejavni do konca osemdesetih let prejšnjega tisočletja predvsem s pripravo koncertov skupin, kot so SNFU, Fugazi, Vandals, No Means No itd. Dokler se ni konec leta '89 združba razcepila na dve frakciji - Bubo, ki še danes razveseljuje obiskovalce koncertov v metropoli, in Strip Core, katerega člani nadaljujejo v osemdesetih letih postavljeno sceno s dejavnostjo v klubu Channel Zero na Metelkovi.

Zasluge za narod

Kot druga relevantna gibanja je tudi hard core prispeval h kritičnemu razumevanju problemov moderne družbe, čeprav je bil zgrajen na voluntaristični "do it yourself" praksi brez širše družbene podpore. Zato je bilo tudi dogajanje ob obletnici primerno. Ob punkerskem jubileju se je Kuri spomnil, da bi lahko obeležili tudi dvajsetletnico hard cora, a se je bil pripravljen lotiti projekta le, če bi mu priskočili na pomoč sponzorji. "Na mestu smo dobili en sitniš in sem se jaz kar ufural, da bom to izpeljal." Ker mladi danes večinoma nimajo možnosti poslušanja "starinskih" plošč, se je hkrati odločil, da bo digitaliziral oziroma na novejši tonski zapis prenesel znano ploščo Hard Core Ljubljana in hkrati še kaseto z omejeno naklado Kaj je alternativa. Kot poslastico je na plošček pristavil še bend Depresija, v katerem je bil skupaj z umrlim Primožem Habičem. "Posneli smo pet komadov, med drugim original komada Depresija, ki ga je Habič nesel Nietom. Torej, kdor hoče imeti original Depresijo, mora obvezno kupiti CD." Ob pripravi zgoščenke se je odločil še za spremljevalno razstavo, za katero je iz zaprašenih škatel na plan privlekel inkriminirajoče fotografije, stare plakate, zgužvane fenzine, orumenele časopisne izrezke in ostale predmete iz tistega obdobja, ki jih je na ogled postavil v galeriji Alkatraz. Po dolgih letih je bilo spet možno videti posnetke ortodoksnih imidžev in bučne glasbe, ki so obvladovali te kraje v nekem povsem drugem zgodovinskem obdobju, kakor smo mu priča danes. Vseeno pa očitno sama hardkorovska ideja ni zamrla niti pri najnovejšem punkerskem podmladku, ki se je v precejšnjem številu udeležil multimedijskega dogodka ob obletnici.