umetnost oblikovanja prostora / Hiša prihodnosti

Zamisel o hiši, oboroženi z vsemi najnovejšimi tehnološkimi dosežki, se je porodila v glavah dveh belgijskih arhitektov Petra Bongersa in Franka Baelina (eden izmed njiju je sin belgijskega magnata). Leta 1988 oziroma 1989 sta dobila zamisel za postavitev hiše prihodnosti. Nič revolucionarnega, saj so takšna poslopja že obstajala v tedaj vodilnih tehnoloških državah, na Japonskem in v ZDA. Toda postavitev takšne stavbe v Belgiji je vseeno imela nekaj pridiha revolucionarnosti. Belgijska navdihnjenca s tehnologijo sta primeren prostor za svojo stvaritev našla v Vilvoordeju, ki je od evropske prestolnice Bruslja oddaljen malce več kot 10 kilometrov. Ali če stvar umestimo v slovenske razmere - poslopje prihodnosti bi stalo nekje v okolici Domžal. Glavna težava, s katero sta se morala spoprijeti, je bila iskanje podjetij, ki bi bila pripravljena prispevati svoje najnovejše tehnološke dosežke in projekt seveda tudi financirati. Sredi 90. let (1995) je zrasla prva stavba, nekakšen bivanjski laboratorij za prihodnja desetletja, s pomenljivim imenom Living Tomorrow. Toda tehnološki razvoj nenehno prehiteva pojem "prihodnost" in prvotna stavba je že v zasluženem tehnološkem pokoju. Nova zgradba Living Tomorrow 2 je zrasla v neposredni soseščini stare, opremljena pa je s povsem novimi tehnološkimi rešitvami. Toda tudi ta že dobiva naslednice, saj bo Living Tomorrow odprl novo futuristično stavbo v bližnji okolici "vesoljskega" amsterdamskega štadiona Arena. Naslednja projekta naj bi bila gradnja v Londonu in gradnja nove stavbe v Vilvoordeju. Zanimivo je, da so opremljevalci pri vsak zgradbi drugi. Pri prvem projektu jih je bilo vključenih kar 150, pri drugem 97, v Amsterdamu jih je za zdaj 35.

Avtorja zamisli sta se za pomoč pri razvojnih rešitvah obrnila na znamenite britanske mojstre arhitekturnih inovacij iz podjetja Bentley, in ti so s svojimi programskimi rešitvami izdelali 3D-model zgradbe. (Bentley je med drugim pomagal pri projektiranju londonskega Millenium Doma in sydneyjskega olimpijskega štadiona). Razvoj same zgradbe Living Tomorrow 2 pa je nazadnje stal več kot 25 milijonov evrov.

"Hiša je eksperiment, nekakšen laboratorij. Večina materialov je industrijskih," je pred ogledom hiše prihodnosti razložil vodnik Benny. Sledil je kratek kurz iz zgodovine projekta in nato prva postaja - vrt.

Vrt

Vrtiček v hladnem belgijskem vremenu ni videti nič posebnega. Trava, grmičevje. Največja posebnost je poleg jacuzija, neuporabnega v hladnem jesenskem vremenu, kosilnica. Nekoliko spominja na robotske sesalnike za prah. S posebnim sistemom so določene skrajne meje, kaj in kje lahko sama kosi. Ogled zunanjosti je v glavnem namenjen fasadi. Polovica je steklene. Dvojni stekleni plašč je ločen z zračnim koridorjem. Ena od funkcij dvojne zasteklitve je obramba pred nadležnimi UV-žarki. Primarna funkcija pa je povezava s klimatsko-prezračevalnim sistemom, ki ga je prispeval in izumil eden glavnih sponzorjev Philip Morris (Displacement Ventilation). Kaj ima tobačni velikan s prezračevalnimi sistemi? Sledilo je pojasnilo, da je Philip Morris tudi velik proizvajalec pakirane hrane (Kraft Jacobs Suchard) in je klimatsko-prezračevalni sistem razvil za pisarne in velike stavbe. Zadeva deluje približno takole. Pod konstrukcijo je voda, topel zrak pa se nabira v prostoru med dvema plastema stekla. Topel zrak se počasi širi v zgornje zbiralnike zraka, ponoči se ohladi in se spusti do vode, voda ga še dodatno ohladi, potem se shrani v spodnjih zbiralnikih in se uporablja za hlajenje prostorov. V vročih poletjih se lahko topel zrak iz koridorja izpusti skozi odprtine. Pozimi se spodnji zbiralniki zraka zaprejo in zadeva deluje kot izolator.

Laboratorij

Stavba ima kovinski skelet, ki ga v glavnem obdajata steklo in beton. Slednji je menda narejen iz apnenca in silikatnih kamnin, ki jih zmešajo z vodo v avtoklavu pri 180 stopinjah pod pritiskom 10 atmosfer. Za izolacijski material med stenami rabijo steklena vlakna. Na tleh je položen poseben antistatični tlak, ki preprečuje nabiranje prahu (sicer ga uporabljajo v bolnišnicah). Najbolj impresivne so sončne celice na strehi. Razlikujejo se od običajnih sončnih kolektorjev, ki so navadno nameščeni na strehe hiš ali blokov. Funkcija sončnih celic ni več le zbiranje energije, temveč so lahko tudi senčilo. Celice kvadratne oblike "fotovoltaic" med robovi prepuščajo od 20 do 30 odstotkov sončne svetlobe in glede na položaj sonca ustvarjajo različne svetlobne vzorce, kar dodatno poživi prostor. Večina zbrane sončne energije je namenjena ogrevanju prostora.

Na vratih v stavbo prihodnjega desetletja so nameščene varnostne naprave, kamere in povezave s čudom, ki upravlja celotno zgradbo, imenovanim Domotica (Domus-Electronica). Vse, kar je potrebno za delo in življenje, vodi računalniški sistem, v katerega so povezane vse naprave (internetni protokol IP). Od dvigala, ki ne potrebuje posebnega prostora za motor (deluje na preprost majhen diskast motor) do WC-jev. Vstop je zasnovan na pametni kartici, glavna zaščita prihodnosti pa bo biometrična (prstni odtis in identifikacija šarenice).

Kuhinja

Kuhinja na prvi pogled ne naredi posebnega vtisa. Gre le za malce novejši dizajn in številne najnovejše kuhinjske aparature, recimo pečico na paro kot nadomestek za mikrovalovko. Edini "tujek" je računalniški LCD-zaslon, nameščen na pultu. Računalnik ne le povezuje vse naprave, temveč je namenjen tudi nakupovanju. No, nakupi živil in drugih življenjskih potrebščin prek interneta tudi pri nas niso več novost. Prav tako ne pametni hladilniki, ki znajo odčitavati, česa nam je zmanjkalo. Bolj neverjetno je, da vse deluje na govorne ukaze. Brez kakršnegakoli pritiskanja gumbov ali, še huje, zaslona z mastnimi rokami sredi kuhanja. Ukaz kosilo povzroči v kuhinji pravi rock'n'roll. Iz zvočnikov zadoni Ketchup Song. Jedilna miza se premakne v središčni položaj, omare, hladilniki in pečice se odpirajo ali postavljajo v štartni položaj. Luči osvetlijo ključne prostore v kuhinji. Ko je prvi del operacije končan, se iz zvočnikov zasliši nekoliko bolj umirjena glasba. Zgolj glas je dovolj tudi za nakup živil. Potreben je le ukaz, katerega trgovca si želimo, nato izbiramo izdelke v slogu "čokolada Milka z lešniki". Transakcija se opravi z varnostnim skeniranjem šarenice. Benny razloži, da se v Belgiji vse več podjetij, od trgovskih verig do distribucijskih podjetij, usmerja v naročanje in dostavo življenjskih potrebščin na dom prek interneta. Zgradbe pa bodo poleg navadnih poštnih nabiralnikov dobile še posebne za hrano. Sistem Living Tomorrow ima poseben, hlajen "nabiralnik" za dostavljeno blago. Internetna povezava omogoča, da lastnike pametnih kuhinj kosilo čaka skorajda na mizi, ko se vrnejo iz službe oziroma od koderkoli že. Aparature je namreč mogoče pognati in nadzirati tudi prek mobilnih telefonov.

Dnevna soba

Dnevna soba je povsem prilagojena posamezniku in njegovim navadam. Recimo ob vstopu v prostor se samodejno prižge plinski kamin. Ob ukazu TV se ugasnejo luči ali spustijo zastori. Središče dnevne sobe je seveda - televizija. Ali bolje večnamenski plazma zaslon, na katerem lahko gledamo interaktivno televizijo, uporabljamo vse možnosti, ki jih ponuja internet (od surfanja do videokonferenc), zgolj nadzorujemo stanovanjske sisteme ali pa voajersko opazujemo, kaj počno drugi sostanovalci.

Kontrolna soba

V kontrolni sobi je srce hiše, računalniški sistem, ki je s svetom povezan z optičnimi kabli. V istem prostoru je tudi druga hišna mehanizacija - bojlerji, centralni sistem za vakuumsko sesanje, naprave za merjenje plinov v zgradbi ter sistem za sortiranje odpadkov. Ta zadevščina je precej impresivna. Cevi so speljane v nekaj različnih košev, plastika, papir, blago, kovine ... Toda kako sistem loči odpadke? Odgovor je: z branjem črtnih kod in s senzorji. Drugo čudo iz kontrolne sobe je konzola za nadzor vode. Vse sanitarne vode gredo v reciklažo in 97 odstotkov vode se reciklira, tako da je stavba skoraj povsem neodvisna od zunanje vodovodne napeljave. Kontrolna plošča pa omogoča, da po želji vodi dodajamo minerala magnezij in kalcij ali pa jo naredimo čim mehkejšo za uporabo v številnih električnih napravah, denimo za pranje perila.

Spalnica

Središče spalnice je postelja. Kot se spodobi, je tudi ta povezana z računalniškim sistemom. Sledil je preskus. Na videz je postelja povsem "klasična", toda letve pod žimnico upravlja računalnik. "Maksimalno se sprosti," sledi Bennyjev ukaz in trenutek zatem se začne pod hrbtom pravi potres. Računalnik izračunava optimalno nastavitev posteljnih letev glede na konfiguracijo telesa. Zaslon ob postelji pa ni uporaben le za optimalno nastavitev postelje, temveč ima tudi vlogo servisne knjige telesa. "Vsak lastnik avtomobila ima servisno knjigo. Toda telo je pomembnejše od avtomobila. Kljub temu za človekovo telo ni servisne knjige." V računalnik naj bi vpisovali vse, od delovnih in športnih do spolnih aktivnosti. Računalnik naj bi vse to spremljal, računal in glede na dejavnost nameščal optimalno lego postelje. Servisno knjigo pa bi recimo lahko vzeli s sabo tudi na pregled k zdravniku ...

Kopalnica

Kopalnica je v zgornjem in spodnjem prostoru. Ena od zanimivosti so pisoarji, ki jih nismo ravno vajeni v stanovanjih. Hiša prihodnosti pa ima celo moškega in ženskega. Menda delujeta brez spiranja. Po načelu gumice. Ob uporabi se gumica razpre, po uporabi stisne. Ker ni vode, menda tudi ni smradu. Ženski pisoar pa naj bi bil eno zadnjih poglavij emancipacije nežnejšega spola. Zdizajnirala ga je neka nizozemska študentka. V kopalnici so še masažne kadi in savna ter druga kopalniška oprema. Največji vtis naredi močna svetloba - brez žarnic. V skladu z varčevalnimi ukrepi v pametni hiši je v kleti nameščen močan Philipsov spot, svetloba pa se po prostorih prenaša po optičnih vlaknih.

Domača pisarna

Vedno večji prometni kaos v urbanih naseljih je kriv za veliko v gneči izgubljenega časa. Zato naj bi si zahodnjaška podjetja že prizadevala, da bi njihovi zaposleni bolj spočito in z večjo vnemo delali kar iz domače pisarne. Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije naj bi to že povsem spodobno omogočal. No, v hiši Living Tomorrow je domača pisarna videti izjemno futuristična. Na glavni steni ni zaslona, temveč je premazana z belim premazom. Na videz in na otip nič posebnega. Le nekoliko bolj plastično. V premazu pa so med drugim steklena vlakna. Zdi se skoraj neverjetno, toda resolucija slike, ki jo iz videoprojektorja projiciramo na steno, naj bi bila enaka kot na velikanskem LCD-zaslonu. Sledi govorni ukaz in stena postane "okno v svet". Vse deluje zgolj z govornimi ukazi, od neposredne komunikacije s sodelavci do videokonferenc s poslovnimi partnerji ter opravljanja različnih poslov in storitev prek interneta. Osrednje mesto je oblikovano kot nekakšen kokon. Če nas moti velik odprt prostor, se lahko v pisarno "zabubimo" s premičnimi stenami.

Druga funkcija domače pisarne je domači kino z dolby surround zvokom ali pa igralnica za playstation oziroma x box, ker je eden izmed botrov zgradbe Living Tomorrow sam šef Microsofta Bill Gates (udeležil se je odprtja prve hiše). Soba pa je, da bi bila zavarovana pred motenjem drugih sostanovalcev, izolirana z neoprenom.

Otroška soba

Otroška soba se zdi še najmanj tehnološka od vseh prostorov. Opremljena je s kamerami in z do otrok prijaznim pohištvom. Poleg je še nekakšna terasa s posebnimi avtomatskimi okni, ki se zaprejo, če se jim otrok preveč približa.

Pisarna prihodnosti

Poleg stanovanja prihodnosti so si snovalci projekta Living Tomorrow kot glavno privlačnost zamislili tudi pisarno prihodnosti. Podobno kot pri stanovanju identifikacija temelji na biometriji. Šele ko pisarna spozna pravega uporabnika, začne sploh delovati. Glavno vodilo pisarne je "Nič opreme, nič papirja". Tako kot v hiši vse temelji na glasovni komunikaciji. Na videoprojekciji nas pozdravi virtualna tajnica, ki zdrdra, kaj vse se je že zgodilo in kaj vse nas še čaka. Klasični PC-zasloni bodo izginili, tudi besedilo računalnik zapisuje po nareku. Zmožen se je celo naučiti obrazcev in slogov in sam pomagati pri oblikovanju besedil. Celo razumel naj bi vsebino besedila. Večnamenski fotokopirni stroji naj bi poskrbeli za razmnoževanje besedila ali pa bi ga lahko sproti prevajali v tuje jezike (v začetku naj bi poleg težjih ali nerazumljivih besed zapisali prevod). Sicer pa že obstajajo programi, ki prevajajo elektronsko pošto (e-pošto, napisano v slovenščini, bi naslovnik recimo dobil prevedeno v angleščino.). Končni cilj je verbalna komunikacija s simultanim računalniškim prevajanjem.