Kultura / Gospodar

Predlani je glavnega Oskarja dobil Čudoviti um - povsem mirno bi ga lahko dobil film Bratovščina prstana, prvi del Gospodarja prstanov. Bil je precej boljši. Lani je glavnega Oskarja dobil Chicago - povsem mirno bi ga lahko dobil film Stolpa, drugi del Gospodarja prstanov. Bil je precej boljši. Letos je Akademija vse krivice popravila - z obrestmi... ee, z maščevanjem. Kraljeva vrnitev, tretji in sklepni del Gospodarja prstanov, je pobrala 11 Oskarjev, jasno, tudi glavnega. Bolje rečeno, pobrala je vseh 11 Oskarjev, za katere je bila nominirana, kar je seveda rekord. Titanik in Ben-Hur sta sicer prav tako snela 11 Oskarjev, toda nominirana sta bila v več kot enajstih kategorijah. In dalje, Gigi in Poslednji kitajski cesar sta prav tako pobrala vse Oskarje, za katere sta bila nominirana, toda nominirana sta bila v manj kot enajstih kategorijah (9). Ergo: Kraljeva vrnitev je novi absolut. Dodajte še dejstvo, da je to prvi fantazijski film, ki je dobil Oskarja, in obenem tudi prvi tretji del, ki je dobil Oskarja, pa se vam res zazdi, da je Akademija povsem očitno in nedvoumno nora na Gospodarja prstanov.

Kar vas nujno pripelje do vprašanja: če je Akademija tako nora na Gospodarja prstanov, zakaj se je potem vmes smešila s Chicagom in Čudovitim umom? Odgovor je na dlani: ker so vnaprej vedeli, da bo Gospodar prstanov trilogija, so si rekli, okej, da ne bomo Oskarja dajali za vsak del posebej, ga bomo dali le na koncu - tretjemu, sklepnemu delu, s čimer bomo nagradili tudi kompletno trilogijo (oh, in pogum "samomorilske" firme, ki je "marginalnemu" avtorju odobrila snemanje hobitske trilogije s 300-milijonskim budžetom!). Kul, zdaj pa logiko obrnite: kaj bi se zgodilo, če bi Akademija tudi pri Botru z Oskarji čakala do tretjega, sklepnega dela? Priznajte, to bi bil hazard, ki se na koncu ne bi izplačal - ko bi prišli do tretjega Botra, bi ugotovili, da ni na nivoju prvih dveh in da so priložnost zamudili. Ali pa si predstavljajte, da Akademija ne bi nagradila prvega Rockyja - in da bi čakala do petega dela? Ali pa da ne bi nagradila prvega Žela - in da bi počakala na drugi del?

Kraljeva vrnitev je bila torej zicer. Vse je bilo na njeni strani. Vsi argumenti. Na svoji strani je imela Akademijo - in njen občutek krivde. Na svoji strani je imela publiko - ne pozabite, da je trilogija samo v kinodvoranah pridelala skoraj 3 milijarde dolarjev! Kar je vedno dober argument, ne. Na svoji strani je imela kritike - različna ameriška filmska združenja, ki razglašajo "filme leta", so preferirala prav Kraljevo vrnitev. Drži, navijala so tudi za film American Splendor, ki pa potem ni bil niti nominiran. Na svoji strani je imela stavnice. In seveda - na svoji strani je imela "napovedovalce", saj veste, vse tiste kritike, analitike in cinefile, ki pred podelitvijo na netu puščajo svoje predictions. Hja, Kraljeva vrnitev je zmagala konsenzualno. Slovenski film A(Torzija), nominiran v kategoriji kratkih filmov, ni bil med favoriti - med vsemi tistimi mnogimi online napovedalci ste lahko našli le dva, ki sta napovedovala slovensko zmago (In Oscar We Trust, And the Oscar Goes To).

Zmaga Kraljeve vrnitve je bila torej napovedana. Napovedano pa je bilo še nekaj drugega - da bo podelitev letošnjih Oskarjev epsko protibuševsko, protivojno zborovanje. Še bolj izrazito kot lani. Toda ob 7.00 po našem času so bili vsi po malem razočarani, češ da s protivojno fešto ni bilo nič. Vsi so rekli: hej, pa saj se ni nič zgodilo, le Sean Penn je en passant omenil orožje za množično uničevanje, ki da ga ni (tako kot "ni najboljšega igralca")... le voditelj fešte Billy Crystal je opozoril, da je danes tako kot pred trinajstimi leti, ko je prvič vodil podelitev Oskarjev ("Bush je bil predsednik, ekonomija je tonila in ravno smo končali vojno v Iraku")... in le režiser Errol Morris, dobitnik Oskarja za dokumentarni film (Vojna megla), je imel neke sorte protivojni spič ("Pred štiridesetimi leti je ta dežela obtičala v Vietnamu in milijoni so umrli - bojim se, da smo spet obtičali"). In to je bilo vse. Nobenega "Shame on you, George Bush". Le kako - Michaela Moorea so zgazile beštije iz Srednjega sveta.

Nič ni dlje od resnice. Podelitev Oskarjev je bila protivojna manifestacija - po defaultu. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je bila vnaprej formatirana kot protivojna manifestacija. In kdo jo je vnaprej formatiral kot protivojno manifestacijo? Konservativni, prorepublikanski kolumnisti, komentatorji in mnenjski voditelji - zadnje tedne so panično in histerično svarili pred podelitvijo Oskarjev, ki da bo le platforma za protivojno in protibuševsko hujskanje, in Hollywoodom, ki da je že tradicionalno leglo dekadentnega liberalizma. Z eno besedo: bušiji so ljudem vnaprej povedali, kako morajo gledati in razumeti letošnjo podelitev Oskarjev - in ljudje so jo potem tako tudi gledali in tako razumeli. Bušiji so jim dali format - ideološki okvir. Nastopajočim - voditelju, prezenterjem in dobitnikom Oskarjev - se zato ni bilo treba še posebej truditi, da bi izgledali protivojno. In protibushevsko. Ne, nič ekscesnega in nič zares protivojnega jim ni bilo treba storiti. Dovolj je bilo, da je Oskarja za glavno vlogo dobil Sean Penn, znani - in v konservativnih medijih križani - protivojni aktivist, pa je bilo to že protivojno sporočilo (ovacije). Dovolj je bilo, da je Oskarja za stransko vlogo dobil Tim Robbins, znani - in v konservativnih medijih križani - protivojni aktivist, pa je bilo to protivojno sporočilo. In dovolj je bilo, da ste med prezenterji zagledali Aleca Baldwina, znanega - in v konservativnih medijih križanega - protivojnega aktivista, pa je bilo to že protivojno sporočilo. To, da so Oskarje letos pobirali predvsem filmi, ki so prikazovali vojne grozote (Kraljeva vrnitev, Gospodar in bojevnik, Hladni vrh, Vojna megla, Dva vojaka), in morilci (Sean Penn v Skrivnostni reki, Charlize Theron v Pošasti), pa je itak zvenelo kot groteskna, samozadovoljna parodija Bushevega zagotavljanja, da je "vojni predsednik".