šola / Možnost eksperimenta

Glasbena šola je pojem, ki je v spominu večine povezan z državnimi institucijami kasarniškega tipa, iz katerih na cesto prodira kakofonija zvokov glasbil, ki se ogrevajo za učne ure ali učenci na njih pod nadzorom profesorjev neštetokrat repetirajo iste skladbe, dele skladb ali tone. Večletno nižješolsko glasbeno izobraževanje je opravila le peščica sošolcev, ob srednji glasbeni šoli pa je bilo mogoče končati še kakšno srednjo šolo splošnih znanj. "Za kruh," so rekli temu pred približno dvajsetimi leti. Biti glasbenik je takrat pomenilo le troje: bodisi poučevanje bodisi igranje v klasičnem orkestru ali v narodnozabavnem ansamblu. Klasični glasbenik je v tujini doživel preskok, kar je bilo dano le peščici - iz našega sistema, ki je spodbujal, so prišli na tridnevne sprejemne izpite s šestimi etapami. Konkurenca v najboljših orkestrih je bila še hujša. Osip nasploh je bil zato velik, saj resnično redkim uspe preboj na vrh, in tudi danes ni drugače, čeprav glasbene šole obiskuje približno desetina šoloobveznih otrok.

"Osip je 99-odstoten, ampak glasbena šola ni kadrovska," je pojasnil Tomaž Buh, ravnatelj Srednje glasbene šole v Ljubljani. Nižje glasbene šole privzgajajo ljubiteljsko navdušenje nad glasbo v letih predpubertete, iz njih pa izvira precej poznejšega koncertnega in opernega občinstva. Ravnatelja smo seveda vprašali, kako gleda na zasebne glasbene šole: "Dejanska koncentracija v Ljubljani je zelo velika." Večinoma jim zameri, da nekateri otroci - zaradi prirejenih programov - pozneje nimajo vseh pričakovanih dispozicij na neki stopnji, a vendar "gre za dobro konkurenco, če ne gre zgolj za usmerjenost k denarju".

Med takšne lahko z gotovostjo uvrstimo šole, ki so zasebne, a izvajajo priznane javnoveljavne programe in v skladu s tem dobivajo sredstva za šolanje otrok. Franci Okorn s šolskega ministrstva pravi: "Ponujati morajo najmanj enako raven znanja kot javne šole. Znanje po programu mora biti enako znanju po programu javne glasbene šole." Takšne so - po razvidu sodeč - tri šole: zasebna glasbena šola Melodija v Muti, glasbena šola v ljubljanskem Zavodu svetega Stanislava in glasbeni atelje Tartini.

Klasicizem

Glasbeni atelje Tartini obkroža umirjeno bežigrajsko okolje v bližini središča prestolnice. Iz prvega nadstropja se sliši zgolj violina, ki ne kazi zvočne podobe okolja, ampak se ujema s pomladnim prebujanjem narave, notranjost je lična in otroci se tam, kot je videti, dobro počutijo. Ustanovitelja ateljeja sta Vlado in Vildana Repše, ki sta leta 1990 odprla prvo zasebno glasbeno šolo v državi s poudarkom na pouku klavirja in godalnih inštrumentov. "Sprva se je bilo težko pogajati z občino in ministrstvom," pravi Vildana, "zakon iz leta 1996 pa je stvari uredil." Delajo po javnoveljavnih verificiranih programih, ki so povsem enaki kot za javno šolo, izpolnjen pa je tudi zakonski pogoj, da ima vsak učitelj visokošolsko izobrazbo.

"Umetnost je nalezljiva, zato smo jo prenašali tudi na svoje otroke," pravi ob pogledu na sliki hčera z godaloma. Zdaj poučuje dvajset let in je Tartinijev pedagoški vodja: "Naše delo je zelo privilegirano, srečanje z otroško energijo, napredkom in sposobnostmi pa je vedno krasno." Imajo 180 učencev, število so načrtno znižali s prejšnjih 220. Šola slovi kot najboljša zasebna v državi, nadstandard za učence in učitelje, in je po mnenju vseh sogovornikov pojem uspešnosti. Zato je bila moja osuplost nad sistemom vpisovanja precejšnja - 17. aprila je dan šole in v predšolske skupine se lahko vpiše trideset otrok po načelu prostih mest. Torej velja načelo Kdor prej pride ... Nato otroci postanejo skrb ateljeja ne glede na sposobnosti. "Jih pa razporejamo glede na sposobnosti in na zanimanje otroka," doda Repšetova.

Minuli teden je bilo državno prvenstvo učencev glasbenih šol, zato me je zanimalo, koliko njihovih šolarjev je sodelovalo na njem. "Nobeden, jih gre pa enajst na mednarodno tekmovanje godal. Letos je tako." Pri njih ne posiljujejo tekmovalcev ali učiteljev, naj se prijavljajo na tekmovanja. "Uspešnost šole se lahko kaže skozi uspešnost na takem tekmovanju ali pa skozi preživetje učenca v glasbeni šoli. Zadoščenje lahko najdejo v delu samem, v procesu, ne zgolj v rezultatih." Ni sreča biti uspešen, uspeh je biti srečen, pravijo.

Pri tem jim državni denar zagotavlja varnost za nemoteno delovanje. Ministrstvo krije 85 odstotkov povprečnega stroška na učenca, starši pa pokrijejo razliko do dejanskega stroška. Vsak mesec glasbeno šolanje otroka starše stane okoli 21 tisočakov, to je - v primerjavi s stroški v kmalu skupni Uniji - razmeroma malo, a vendar je individualni pouk silno draga stvar. Vsak učitelj ima svojo sobo, to pomeni, da se lahko ubada z ustvarjanjem in ne z iskanjem prostora po šoli. Otroci so deležni dveh ur pouka inštrumenta na teden in dveh pedagoških ur skupinskega pouka v majhnih skupinah, z nadarjenimi pa se dela več. "Delamo z otroki, ki hočejo več, oziroma s starši, ki to hočejo zanje." Priljubljenost profesorjev daje ugled šoli in nasprotno; dober kader ni vedno enakomisleč, predvsem pa vedo, kaj hočejo. "Zato smo verjetno preživeli," Repšetova pojasni štirinajst let uveljavljanja in obstoja šole.

Mar ni moteče, da ni začetne selekcije? "Tudi če otroci niso posebej nadarjeni, je občutek dober. Eni se odločajo za profesijo, drugi ne, vsi so dobrodošli. Nadpovprečno nadarjenih otrok je v vseh panogah, bodisi pri športu ali plesu, od 5 do 7 odstotkov. Nikoli ne gre za večje število in tudi pri nas ne gre bistveno više," razlaga teorijo osipa. Glasbeni atelje Tartini je bil prva zasebna glasbena šola v Sloveniji in je dejansko utiral pot tovrstnim ustanovam.

Podobno klasičen (s katoliškim pridihom) je glasbeni oddelek Zavoda svetega Stanislava, ki ga vodi ravnateljica Vlasta Doležal Rus, obiskujejo pa ga mešano dijaki škofijske gimnazije in drugi interesenti, polovica enih in polovica drugih. Rusova pravi, da sta njihova glavna aduta dve leti stare orgle, s čimer se najstniki izognejo iskanju proste cerkve s takim vadbenim inštrumentom, in petje, za katerega se prav tako zanima veliko učencev. Sicer poučujejo še klavir na nižji stopnji, citre, violino, harmoniko in flavto. Šolanje se konča z državnoveljavnim izpitom, po ceni pa so nekje na sredini med Tartinijem in državnimi šolami. Takšna, duhovno specifična šola je za marsikoga idealna izbira prav zaradi tega.

Modernizem

Nasploh je pojem glasbena šola zaščiten že od leta 1971 in je opredeljen kot skupek predmetov, programa in primerno izobraženih učiteljev. Ker pa trg deluje podobno kot pri drugih zasebnikih, je pravo zasebno šolstvo po mnenju Francija Okorna "še v povojih".

V ljubljanski Vivi Musici se s posebnimi programi ukvarjajo od osamosvojitve, leta 1999 pa so odprli glasbeno šolo. Bolj od inštrumentov je poseben nabor smeri, ki se jim lahko posvetite na treh stopnjah - pop, rock, jazz in latino. Deklice vadijo solopetje ob pop uspešnicah, učence pa poučujejo popularni glasbeniki. Malim ali malce starejšim nadobudnežem tudi posodijo inštrumente. "Za začetek jih ne pošljemo v trgovino," smeje se pove Janez Hostnik, glasbeni direktor zavoda, ki ni povsem profitno naravnan. Šolnina, ki znaša od 10 do 20 tisočakov, je dražja kot ponudba črnega trga, ločijo pa med ljubiteljskim (do nekaj mesecev) in resnim programom (tja do deset let), ki je po Hostnikovem mnenju zdaj združljiv s programom državnih šol. Dejanska prednost ljubiteljskih tečajev je možnost eksperimentiranja oziroma iskanja glasbila ali sloga, ki ni nujno vnaprej določen v otrokovi glavi ali srcu. "Kar koga zanima," pravi direktor. V tujini je kar precej samozvanih akademij, kjer sloviti glasbeniki poučujejo znanja željne. Težave so z nostrifikacijo spričeval, saj Hostnik klasični sistem opisuje kot "zaprt".

Vsem pa ne gre briljantno. V ljubljanski šoli Vox s petletnim stažem šef Andraž Gliha pravi, da je položaj odvisen od leta. "Obseg posla se iz leta v leto zmanjšuje, težko je kriti stroške," je realen. Mesečni stroški, ki znašajo okoli osem tisočakov, niso pretirani, šef pa pravi, da je prihodnost šole negotova.

Pedagogika

Tako je z glasbeniki med šolanjem nasploh. Moj dolgoletni profesor pozavne je rad dejal: "Talent je ena, znanje je devet, ena plus devet je deset." Nekje vmes pridejo še starši, ki so najpomembnejši dejavnik na poti svojih otrok. Starši so lahko največji motivatorji in pomočniki na otrokovi glasbenoizobraževalni poti. Zgodbe o mladih genialcih, ki vsak dan vadijo od širi do šest ur ali še več in pri devetih letih igrajo na ravni študentov akademije, niso nove. Koncepti so različni - Tartini je v sklopu koncertnega opusa mladih gostil južnokorejsko deklico, ki se je s starši preselila v Moskvo, da je prišla k najboljšim pedagogom na najnižji starostni ravni. Starši so opazili njeno nadarjenost in ji prilagodili življenje. Eni se obnašajo kot Kostelići, drugi pa se težko odrečejo sobotnemu dopoldnevu na tržnici in izgubi "družinske" intime.

"Pri nas je malo enosmernih tendenc, mondeno je otroke vzgajati razpršeno," pravi Repšetova. V tujini otrok nimajo v izobraževalnih ustanovah, ampak jih sami poučujejo in živijo zanje. Otroka tako sicer ne izključijo samo iz šole, ampak tudi iz okolja vrstnikov in mu s tem odvzamejo možnost socialnega dozorevanja med sebi enakimi. Dejansko male virtuoze starši in pedagogi skrivajo pred očmi javnosti in z njimi trdo delajo.

Zasebno torej ni jamstvo za uspeh, ampak možnost izbire. Toda kaj naj bi bilo bolje? "Enim otrokom starši vse dajo in se jim vse zdi samoumevno, nato pa iščejo smisel življenja. Pri nas je preveč pedoegocentrizma," pravi Repšetova po dvajsetih letih dela na zasebni ravni. A vse še zdaleč ni črno: "Otroci, ki s trdim delom nekaj dosežejo, so zaradi tega silno samozavestni." In zanje gre.