dvd / Čarovnica iz Blaira

Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, 1999) se začne s temle pojasnilom: "Oktobra 1994 so šli trije študentje snemat dokumentarec v gozdove Črnih hribov pri Burkittsvilleu, Maryland. Leto kasneje so našli le njihov posneti material. Ta material je The Blair Witch Project." In potem se prirola tisti fatalni oktober. Trije študentje - Heather Donahue, Joshua Leonard in Michael Williams - z dvema kamerama krenejo v Burkittsville ("formerly Blair") in potem v gozd, kjer jih čakajo obup, poki, tleski, goščava, vejevje, ovijalke, dračje, čudne konfiguracije, butare, šumi, otroški kriki, srhljive formacije kamenja, strah, panika, sopenje, hlipanje, ječanje, agonija, tesnoba, paranoja, histerija in živčni zlom. Na pomoč! Hočem domov! Vsi bomo pomrli! Tako se bojim! Dokler kamera ne pade na tla. Dokler se trak ne izteče.

The Blair Witch Project je bil v rekordno kratkem času znan le še po akronimu TBWP. Dovolj je bilo, da si rekel TBWP, pa je vsakdo vedel, za kaj gre. Kot GWTW (Gone with the Wind). Hit in kult je postal, še preden je prišel v kino. In ko je prišel v kino, je eksplodiral - in potem le še rasel. Noč pred premiero so mnogi kampirali - pred kinom. Vsi so hoteli biti prvi. Samo v ameriških dvoranah je pridelal astronomskih 150 milijonov dolarjev. Igralci so se prebili na naslovnice revij a la Newsweek in Time. Kritiki so jokali od navdušenja. Najbolj srhljiv film vseh časov! Prelomni film! Planila je franšiza - knjige, stripi, majice, skodelice, tatuji in plošče s soundtrackom, pa čeprav je film praktično brez muzike. No, na cedeju kljub vsemu najdete industrijsko gotiko a la Bauhaus, Lydia Lunch in Laibach, ki da je "navdihnila" TBWP. Na internetu so se razmnožili fanovski sajti. Razmnožili niti ni pravi izraz - ti sajti so namreč internet tako rekoč okupirali, ugrabili. Zazdelo se je, da je TBWP ta, ki povezuje internet, ne pa obratno. Fani so sporočali: "To je jebeni tobogan skozi pekel - brez povratne vozovnice!" Pa: "Ne bom več mogel spati!" In: "Nikoli več ne bom šel na taborjenje!" Internet je postal glavno marketinško orodje filma. Od aprila 1999, ko je od kreatorjev filma website prevzel distributer filma, do premiere filma se je logiralo več kot 20 milijonov oseb. Fani horrorja so očitno tudi fani interneta.

In seveda - Burkittsville, v okolici katerega se film dogaja in ki šteje le nekaj več kot 200 prebivalcev, je postal novo romarsko mesto. Tja so zdrveli fani, kultisti in okultisti. Mislili so, da jih čaka nekaj ogromnega in neopisnega, toda pričakala jih je le začudena vasica brez restavracij, brez štacun in brez hotelov. Domačini so le debelo gledali napol mistične lunatike, ki so prihajali in debelo gledali njih - verjeli so pač vse, kar so videli in slišali. Vse. Do zadnje besede. Do zadnjega krika. Za Burkittsville, kjer v resnici niso skoraj nič posneli, je postalo vse skupaj tako moreče, da so na telefonsko tajnico v mestni hiši posneli tole sporočilo: "Če kličete v zvezi s filmom TBWP, vedite, da je le fikcija!" Šerif je ojačal patrulje, župan pa je dal tono intervjujev. Ha! Toda ironično, TBWP - mitski mega hit, nova urbana legenda, multimedijska senzacija in popkulturni fenomen - je stal le nekaj deset tisoč dolarjev. Drobiž.

TBWP je brez zvezd, brez glamurja, brez specialnih efektov, brez ekscesne brutalnosti, brez krvi, brez digitalnih manipulacij in brez pošasti. Pošasti ne pokaže. Le sugerirana je, prepuščena gledalčevi domišljiji. Zlo ostane nevidno, zunaj vidnega polja, onstran kamere. TBWP je spektakel prikrivanja. Preostane nam le point-of-view treh študentov, treh filmarjev, ki kamer ne ustavijo niti v trenutkih smrtne groze. Odvisni so od kamere - hja, realnost jim je premalo. Prepričani so, da jih film varuje pred realnostjo, pred grozo realnosti. In TBWP je alegorija naše odvisnosti od tehnologije - pač zgodba o tem, kako se tehnologije ne moremo znebiti. O tem, kako se ne moremo znebiti svoje tehnofilije. In lepo prosim - je kaj bolj grozljivega od tega, da ne moreš vsega posneti? To je horror! Nič ni bolj srhljivo kot to, da ne moreš zaupati niti kameri. Z njo ne moreš več ujeti vsega. Realnost je postala imuna na kamero. S tehnologijo ne moreš več obvladovati sveta. Je kaj bolj srhljivega?! Tega, kar nas ogroža, ni mogoče pokazati niti posneti. Pa tako blizu nam je. "It's all around us. I can't see shit!" V današnjem času spektakla in obsedenosti s polnimi, bombastičnimi slikami je najbolj grozljivo to, če se nič ne vidi.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljevala za tujejezičnega Oskarja nominirana Malena, v kateri mlada lepotica zmeša mesto - potem mesto zmeša njo.