Muzej v štali

Muze premoderne umetnosti v spodnjem Hotiču pri Litiji

Ksenja Hahonina  |  Mladina 22  |  4. 6. 2004

Cesta skozi Spodnji Hotič je tista prometna žila, ki s svojim tokom spravlja dnevne migrante iz Litije in Trbovelj v prestolnico in nazaj, ob koncu tedna pa se nanjo spravijo avtomobili z izletniki, ki hitijo na GEOSS - geometrično središče Slovenije. Kot vsaka povprečna slovenska asfaltna pot je obdana z naravnimi lepotami in je, kar se tiče arhitekturnih in drugih presežkov, umirjeno dolgočasna. Toliko bolj je zato iz konteksta podeželskih hiš pred kratkim izstopil napis: "Muzej premoderne umetnosti". Pravzaprav se je najprej na velikem hlevu, ki stoji ob omenjeni cesti, pojavila slika ptičev mladičev, ki, sedeč v gnezdu, odpirajo kljune v neučakanem pričakovanju hrane. "To so lastovke - naš zaščitni znak," je pojasnil Tomaž Drnovšek, lastnik celotnega premodernega kompleksa, ki poleg hleva vključuje tudi nekdanjo furmansko gostilno, sedaj v funkciji delavnice za okvirjanje slik.

Vincent in Vinči

Še preden stopite v hlev oziroma muzej, zaslišite glasno in globoko mukanje krav. "Včasih me to začne živcirati, kajti ko jih takole poslušam, bi kar za vile prijel in šel gnoj kidat in bi jim dal jesti," je Tomaž pojasnil svoja avtopilotska nagnjenja, ki ga pograbijo ob predvajanju posnetka kravjega koncerta. Mukanje je namreč le del celotne ekspozicije, kajti Tomaž, slikar samorastnik, po uradnem statusu pa samostojni kmet, se je za prodajo kravje črede, ki je na družinski kmetiji nekoč presegala dvajset glav, odločil že pred šestimi leti. Približno takrat, leta 1998, je eminentna galerija v Ljubljani avtorju Oliverju Marčeti vrnila dela z utemeljitvijo, da so premoderna. Žalostno novico o neprodanih eksponatih je sporočil nad umetnostjo razočaranemu Boštjanu Plesničarju, sicer magistru umetnosti, in rodila se je zamisel o muzeju premoderne umetnosti.

Tomaž, med prijatelji Vinči, je "premoderneže" spoznal v slikarski šoli Sava Sovreta, ki je protagoniste muzeja leta 1989 pripravljal za sprejemni izpit za akademijo. Tudi vzdevek "Vinči" mu je dal Sava, pa ne zaradi "vina", ampak ker po obraznih potezah spominja na Vincenta van Gogha. Še huje, Marčeta je za otvoritev muzeja ustvaril plakat, na katerem se spoštovani nizozemski slikar, ki ga enciklopedije označujejo za pionirja modernega slikarstva, guga na otroškem konjičku. Domačini iz Spodnjega Hotiča so mislili, nekateri pa so še zdaj prepričani, da je na plakatu upodobljen njihov Tomaž. "Pred otvoritvijo muzeja so me imeli za vaškega čudaka, zdaj pa nisem več - zgodila se je legitimacija statusa," je dejal smeje. Ker ni bil sprejet na akademijo, meni, da je naredil preskok: "Akademijo in galerijo sem prehitel z muzejem."

Sicer pa so ustvarjalci, v muzeju razdeljeni na več oddelkov, rokave za obnovitev nekdanjega hleva zavihali šele letos. Zadevo so dokončali tik pred napovedanim datumom, zaradi česar se je napetost le povečala. "Malo smo bili na trnih. Delali smo tudi po ves dan, na koncu pa kdaj pa kdaj naredili piknik zunaj - golaž itd." Ni bilo lahko, saj imajo, kot se za premoderneže spodobi, lažje denarnice od navadnih občanov. "Drug od drugega smo si sposojali po jurja za bencin," je pojasnil Vinči.

Kontrast

Za vrati hleva vas pričakajo presenetljivo raznovrstna dela, ki pridejo do posebnega izraza v kontrastu z arhaičnim prostorom domače štale. Videli boste vse od mišelovke, v katero je nameščena tuba z barvo za slikarja, pa do platna z noji na snegu. Ti s široko razprtimi očmi, sodeč po nazivu "Gorenjska naveza", živijo med kozolci in so delo Vladimirja Lebena. Vendar so umetniki segli prek slovenskih meja. Svet so si razdelili na vzhod in zahod z mejo na Koroškem. Filip Gregorowicz, po rodu iz Poljske, pripovedovalec šal o žabah, je dobil teritorij Avstrije. Gregorju Mastnaku, diplomantu ljubljanske akademije umetnosti in avtorju risanke Bizgeci, je bila dodeljena Afrika. Vladimir Leben, strokovnjak za plišaste igrače in precizna dela, pa je od muzeja dobil svetovne lunaparke in licenco za prodajo sladkorne pene. Josipu Rochusu Pongracu, ki v muzeju bdi nad sakralnim oddelkom, so kot avtorju najbarvitejšega križevega pota dodelili Vatikan.

Josip, ki je doma v Sveti Mariji pri Čakovcu, dela kot grobar, v prostem času pa slika. Za muzej je mimo hrvaških carinikov po makadamu pretihotapil megalomanskega boga in dva Jezusa."Tako se nam je mudilo in vedeli smo, da na carini ne bo šlo vse kot po maslu, da smo se odločili za tihotapljenje. Josip je zelo veren in je avto, da je bolje šel, pred potjo požegnal," je povedal Boštjan Plesničar. Naštel je tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati delo, da se znajde v muzeju: "Ne sme biti moderno, preveč trendovsko, 'in'." Premoderna je po njegovih besedah osmislila umetnike brez vsajenega "grebatorskega" programa in brez elitističnih ambicij. V bistvu je muzej odziv na zatohlost sedanjega sistema razstavljanja, v katerem mora umetnik začeti delati sam: "Če bomo čakali na priznanje različnih slovenskih galerij, ki začnejo razstavljati šele, ko si priznan v tujini, ne bomo prišli nikamor." Ali kot je še ostreje vrisal na slovenski muzejski zemljevid premoderneže Oliver Marčeta: "Po muzejih razstavljajo gnoj, mi pa smo se odločili obesiti slike v štalo."

Kot so sodelavci muzeja zapisali na svojih spletnih straneh, opremljenih z animacijskimi liki, premodernost kot umetniška smer ni preskok k nečemu radikalno novemu, temveč se je premoderna oglašala že v preteklosti, le da je dolgo ni nihče odkril. "Šele s prihodom sedmih umetnikov s posebnim čutom za detekcijo pre-modernega se je v umetniških delih dokončno skristalizirala v samostojno umetniško smer," skromno pišejo o sebi. Predhodnika premoderne glavni akterji projekta prepoznajo v ruskem pisatelju Daniilu Harmsu: "Ki je v literaturi počel ravno to, kar delajo premoderneži v likovni umetnosti: sestavljal nezdružljivo na šokanten način."

Krvave žabe

Sicer sosedstvo Jezusa, s križem na ramenih, in ženske, katere noge so razprte ravno na stičišču dveh kotnih slik, ne šokira obiskovalcev in ne zbuja mrmranja starih mam, ki so iz okoliških hiš za otvoritev prinesle piškote. Napis, ki je pripisan Jezusu na risbi "Prej sem bil ateist, dokler nisem spoznal, da sem Bog", pa je tako ali tako samo v nemščini in brez podnapisov izgubi provokativnost. Avtor dela je že omenjeni Oliver Marčeta, ki živi in ustvarja na Dunaju. Potem ko ga ljubljanska likovna akademija ni sprejela v svoje strumne vrste, se je odločil za študij na dunajskem Angewante Kunstu. V muzeju poleg risb razstavlja krvav akvarij z žabami, v hrbte katerih so zarite britvice.

Še pred otvoritvijo so "premoderneži" izpeljali promocijsko akcijo na Metelkovi v galeriji Alkatraz. "Najprej ni šlo, ker niso vsi razumeli, da lahko dela kupijo. Potem je Vinči nabavil delo Filipa Gregowitza in so se ljudje ogreli ter pokupili skoraj vse," je razkril skrivnost Plesničar.

Na otvoritveni slovesnosti so bili prisotni tudi občinski uradniki, ki sicer k vzpostavitvi muzeja niso prispevali, in deset konj z žrebeti. "Celoten litijski konjeniški klub je bil tu. Vodja tega kluba je bil posebej ponosen, ko so vsi strmeli vanj. Mislil je, da je publika razumela, kako lepega in plemenitega žrebca ima, ta pa je imel odspodaj taaaako vejo," je Plesničar razmaknil roke v želji prikazati naključno konjsko erekcijo, ki jo razume kot dober znak za muzej.

Čim bolj muzejsko

V muzeju sta poleg velike razstavne dvorane še prostor s šankom, ki je bil narejen po zgledu napajalnika, in belo prebarvan zid za projekcijo filmov. Še neurejeno podstrešje je namenjeno depoju in lastovkam, ki še kar naprej švigajo po hlevu, saj so v njem imele dalj časa stalno bivališče. "Včasih se tudi podelajo na kakšno sliko in ne rečem, nekaterim slikam to pristoji. Toda o tem le stežka prepričate kupca," se je nasmehnil Boštjan Plesničar. V iskanju kompromisa z lastovkami so štalo zaprli, a so ptice v razstavni prostor prišle peš skozi luknjo pri tleh. Zdaj lastovke izrabijo vsak trenutek, ko se vrata odprejo, in gnezdijo v sanitarijah, ki so bile v hlev nameščene zaradi predpisov, saj je to eden od pogojev za delovanje muzeja.

"Nobeden od nas ni sposoben urejati papirjev," je zatrdil Plesničar. Verjetno zato muzej uradno pravzaprav ni muzej, ampak je "Muze premoderne umetnosti". "J" je odletel stran, ko se je neka uradnica zapičila v že izdelano štampiljko, češ ker so registriran KUD, javnosti ne smejo zavajati z nazivom muzej. Potem je Vinči z nožem na kraju samem izpraskal iz žiga črko J, s čimer je umiril konflikt.

Pripetljaj z uradnim nazivom lahko jemljemo tudi kot ironični namig za pionirje te samooklicane umetniške struje, kajti med "premodernimi" ustvarjalci za zdaj ni ženske, muze torej manjkajo ... "Zelo veseli bi bili, če bi se nam katera pridružila. Po možnosti ne pretirana feministka, da se ne bi preveč kregali. A se še ni našla nobena - premoderna," je potožil Vinči, čigar roke so zaradi kmetovanja vse razpokane.

Izključno moško druščino sedaj povezuje tudi šah, ki ga igrajo na petnajst minut. Šahovska srečanja se razvlečejo dolgo v noč in so seveda začinjena s pogovori o premodernem. Tam se je rodila tudi zamisel za razstavo s šahovskimi motivi in turnirjem, ki bi ga radi odigrali ob odprtju. V perspektivo muzeja sodi povezovanje z drugimi tovrstnimi institucijami po svetu in delovanje na čim bolj muzejski način. "Da se ne prodajamo prepoceni, menda tudi izmenjujemo dela med muzeji. Sedaj načrtujemo prvo menjavo premodernega dela za van Goghovo umetnino," je nadvse uradno sporočil Plesničar. Vstopnine ni.