memento / Jacques Derrida

Ko zaslišim ime Jacquesa Derridaja, me zgrabi panični občutek krivde. In ta občutek krivde postane še bolj paničen, če ime Jacquesa Derridaja preberem. Iskreno rečeno, niti ne vem, kaj je huje - če ga slišim ali preberem. Če mi ga kdo izgovori - ali če mi ga kdo napiše. Derrida je itak ves čas delal proti meni. Rečeno naravnost: svoje življenje je posvetil temu, da bi mi dokazal, da ne vem, kaj pišem. Na vse mogoče in nemogoče načine je namreč dokazoval, da samega sebe ne razumem - da torej ne razumem tega, kar pišem. Sliši se grozno, toda brez skrbi, tega ni dokazoval le meni, ampak vsem, ki pišejo. Tip nas je ubil: če nihče ne ve povsem natanko, kaj piše, potem to pomeni, da nihče ne more definitivno reči, kaj pomeni to, kar je napisal - to, kar je napisal, pač presega to, kar je hotel reči. Ne da bi se tega sploh zavedal. In kar je pri vsem skupaj najbolj zoprno: tekst presega tega, ki je tekst napisal. Da ne bo kake dileme, bom to povedal še bolj preprosto: tekst presega avtorja teksta. Mene. In vas - če pišete. Kogarkoli, ki piše. Tekst vedno po malem brije norca iz svojega avtorja. In to dobesedno: igra se z njim. Ne igra se torej avtor s tekstom, ampak tekst z avtorjem. Še huje: ko pišeš, misliš, da se igraš z bralcem, toda v resnici se tekst igra s tabo. Lažje razumete, zakaj so teksti vedno podcenjeni, avtorji pa vedno precenjeni.

Vem, kaj se sprašujete: Je potem avtor sploh avtor svojega teksta? Če bi vprašali Derridaja, bi obstajala velika verjetnost, da bi rekel, da ni. Ali pa bi rekel: avtor je toliko avtor svojega teksta kot njegov bralec. Tekst ima namreč vedno "presežek smisla", na katerega sam avtor ni računal. Avtor nikoli ne ve, kaj je v resnici proizvedel. A po drugi strani: tekst ima vedno "presežek smisla", na katerega tudi bralec ni računal. Kar je seveda razlog več, da ob pisni ali pa vokalni omembi imena Jacquesa Derridaja tudi bralca zgrabita panika in občutek krivde. Okej, si rečete: bralec sem - in tole, kar zdajle berem, je tekst. Narobe: tekst ni le to, kar zdajle berete, ampak tudi tisto, kar v temle tekstu spregledate, zgrešite, zamudite. Tekst so vsi tisti teksti, ki jih v temle tekstu ne opazite. Vsi tisti pomeni, ki jih v temle tekstu zgrešite. In vse tiste interpretacije tega teksta, ki jih zamudite. Toda tega ne jemljite osebno: ta zlobni, zarotniški "presežek smisla" v tekstu je v naturi samega teksta, kakršnegakoli teksta, bolje rečeno - to je v naturi samega jezika, ki nam onemogoča, da bi izrekli realnost. Ko govorimo o gorečih kočijah, nam iz ust ne drvijo goreče kočije. In ko govorimo o morju, se nam iz ust resda pocedi, toda ne morje, ampak slina, gnusni, perverzni rezime naše nemoči, da bi izrekli realnost. Vedno izrečemo preveč ali premalo - nikoli ne izrečemo le tistega, kar hočemo izreči.

Derrida je leta 1966 napisal razpravo Struktura, znak in igra v diskurzu družbenih ved, s katero je nastopil na ameriški univerzi Johns Hopkins (Baltimore) in v kateri je govoril o prelomnem "dogodku" v humanistiki, o "kritičnem iskanju novega statusa diskurza", o Nietzscheju, Freudu in Heideggerju, ki so minirali klasične metafizične pojme, kot so zavest, subjekt, bit, identiteta, resnica, prisotnost in gotovost, o strukturalizmu in strukturah brez središča, temelja in izvora, o znakih, ki so brez referenta, ki pomenijo le znotraj sistema razlik in ki rušijo "metafiziko prisotnosti", o brezmejni, neskončni igri pomenov, ki vodi strukture in mite, in o jeziku, ki že po svoji naturi stremi h kritiki samega sebe. Skratka: sklicevanja na subjekt, središče, prvobitnost in raznorazne privilegirane reference je bilo konec. Zamenjali so jih "znak", "preobilje označevalca" in "presežek smisla". In seveda, Derrida je v svojem ekspozeju omenil dekonstrukcijo, kritično metodo, s katero je treba na novo prebrati in analizirati, no, de-konstruirati vso humanistično, filozofsko, literarno, kulturno dediščino - metodo, ki od dediščine prevzame sredstva, s katerimi potem samo dediščino dekonstruira. Stari pojmi so tako le še orodje, s katerim se ruši staro mašino, ki so ji ti pojmi pripadali. Ergo: dekonstrukcija ohrani kot sredstvo prav tisto, česar vrednost kritizira in ruši. Metafizika in človeška zgodovina, ki sta temeljili na veri v "popolno prisotnost, gotovost temelja, izvor in konec igre", sta bili poslej le še igrački dekonstrukcije. Eksistencialisti so stokali, da je smisla premalo - Derrida je ugotovil, da je smisla preveč. Sistemu - jeziku, strukturi, ideologiji - se ne moremo izmakniti, toda ker je sistem brez središča, je igra neskončna.

Smrt človeka

Jasno, Derridajeva razprava je bila težka in komplicirana, toda vsi so imeli občutek, da se je v njej res zgodilo nekaj prelomnega in pomembnega. Ne brez razloga - do leta 1968 sta bili le še dve leti. Zrak je bil poln kontrakulturnih impulzov. Da je bila pred svetom velika transformacija, ni bilo več nobenega dvoma. Revolt proti starim, arhaičnim vrednotam se je kazal povsod - v kulturi, politiki, sociali, morali, pedagogiki, znanosti in humanistiki, ki je dobila nove zvezde, guruje in gospodarje, najbolj izrazite kakopak v Franciji. Antropolog Claude Levi-Strauss je imel leta 1966 za sabo že serijo prelomnih, sijajno napisanih, filozofsko začinjenih bestsellerjev, tudi Žalostne trope (1955), Divjo misel (1962) in prva dva dela Mitologik (1964, 1966), v katerih je dokazoval, da je za organizacijo družbenih odnosov pomembnejša struktura mitov kot pa njihova vsebina - da je torej pomembnejše to, kako mit stopa v odnose z drugimi miti in v kakšnem strukturalnem, simbolnem razmerju so elementi mita, kot pa to, kaj sam mit pomeni. Psihoanalitik Jacques Lacan je leta 1966 objavil slovite, epske Spise ter zažigal s svojimi seminarji, "lingvistično" vrnitvijo k Freudu, seksi matemi in lucidnimi slogani ("nezavedno je strukturirano kot govorica", "ni spolnega razmerja", "ženska ne obstaja" ipd.). Literarni kritik Roland Barthes je zažigal z duhovitimi analizami malih, vsakdanjih, popkulturnih reči, semiološkimi "revizijami" literarnih klasik in tezo, da avtor za razumevanje literarnega dela ni bistven in da smisel literarnemu delu prinaša publika. Marksistični filozof Louis Althusser je s knjigama Za Marxa (1965) in Brati Kapital (1965), v katerima je trdil, da Marx Heglu ne dolguje nič bistvenega, da Marx ni bil marksist, da je marksizem le "teoretični antihumanizem" oz. "teorija teoretične prakse" in da je v razvoju Marxove filozofske misli obstajal "epistemološki prelom" (po letu 1845 - po Tezah o Feuerbachu in Nemški ideologiji - je iz ideologa mutiral v znanstvenika), je tedanjo intelektualno srenjo stresel, obnorel in šokiral, tako da so sledile mnoge divje, bučne, žolčne polemike - CK KP Francije, ki je imel najprej zaprto sejo o Althusserju, je na plenarnem zasedanju kar tri dni razpravljal o "primeru Althusser", medtem ko je polemika v časopisu Nouvelle Critique trajala celih 12 mesecev.

Louis Althusser je bil leta 1966 najbolj citiran francoski filozof, ali natančneje, na vrhu je bil skupaj z Michelom Foucaultom, filozofom, nekdanjim Althusserjevim protežirancem, ki je leta 1966 - po knjigah o izumu norosti in rojstvu klinike - blestel s težkim, tolstim bestsellerjem Besede in stvari, v katerem je pokazal, kako jezik - "sistem znakov" - ureja družbo in znanost (teorijo, filozofijo ipd.), kako ta red določa, kaj imajo ljudje za "resnico", kako je človek ob koncu 18. stoletja postal objekt znanosti, kako človek kot artefakt in izmišljotina pozitivnih znanosti izginja, kako bo šele "smrt človeka" omogočila "vrnitev k začetkom filozofije" in kako bo znanost o človeku mogoča šele, ko bo človek, kot ga je definiralo 18. stoletje (Rousseau, Kant ipd.), dokončno izginil. Dotedanji francoski intelektualni zvezdniki - tudi Jean Paul Sartre - so ob vsem tem ponoreli: strukturalistom - tem novim kritikom, antropologom, etnologom, epistemologom, semiologom, sociologom, psihoanalitikom in filozofom postmoderne družbe - so očitali, da oznanjajo "smrt človeka", da človeku odrekajo svobodo in kreativnost, da človeka ne pojmujejo kot subjekta zgodovine, ampak kot sužnja struktur, in da so lingvistične modele spremenili v krmarje mitov, družbe in zgodovine.

Toda ta reakcija ni bila presenetljiva. Le zakaj? Prvič, sam strukturalizem je bil reakcija na nemoč dotedanje filozofije, dotedanje teorije, dotedanjega humanizma, predvsem kakopak eksistencializma, ki kljub glorifikaciji človeka in svobode ni uspel ustvariti humanističnih ved s statusom in dostojanstvom prirodoslovja. Drugič, koncept sveta, ki je ustrezal izkušnji francoske povojne generacije, ni več ustrezal potrebam novega časa, ki je bil prestreljen z množično kulturo, množičnimi mediji in prevrednotenjem vseh vrednot. In tretjič, prelomno leto '68 je na barikade političnega boja postavilo vprašanja seksualnosti, telesa, norosti, oblasti in represije, potemtakem prav vprašanja, ki so jih strukturalisti prelevili v geslo dneva. Točno, strukturalisti so bili v popolni rimi z letom '68: na področjih različnih družbenih ved so namreč razkrinkavali logiko gospostva in dokazovali, da je zgodovina družbe le zgodovina obvladovanja in zasužnjevanja človeka... ee, brisanja subjekta. Ne govorimo mi jezika, ampak jezik govori nas. Smisla ne producira človek, ampak struktura. Ne čudi, da sta Gilles Deleuze in Felix Guattari malce kasneje, v knjigi Anti-Ojdip (1972), opozarjala, da razredni boj ne obstaja, ker da so v kapitalizmu, tem "shizofrenem" represivnem sistemu, itak vsi sužnji - razlika je le v tem, da imajo nekateri sužnji več oblasti kot drugi. In ne čudi, da je v tem represivnem sistemu tudi sama filozofija postala represivna. Jacques Derrida je sklenil, da bo to represivnost filozofije dekonstruiral.

Znanost o pisanju

Ni kaj, leta 1966 se je res nekaj zgodilo. Hej, še celo Benjamin, glavni junak Diplomiranca (1967), je vedel, da se nekaj dogaja, pa četudi ni vedel, kaj točno se dogaja - vedel je le, da prihodnost ni v plastiki. In če bi bral Derridaja, bi očetovemu prijatelju, ki mu namiguje, da je prihodnost v plastiki, odvrnil: "Ne, prihodnost je v dekonstrukciji." V letu, ko Benjamin ni nasedel, da je prihodnost v plastiki, je namreč Derrida objavil tri knjige, O gramatologiji, Pisanje in razlika in Glas in fenomen, v katerih ni puščal nobenega dvoma, da je prihodnost v dekonstrukciji. Dekonstrukcija je bila način branja - najprej predvsem filozofije (od Platona do Heideggerja), a tudi drugih tekstov, romanesknih in pesniških (npr. Artaud, Valery, Shelley, Baudelaire, Mallarme, Kafka, C'Šlan, Joyce, Bataille, Genet), celo znanstvenih razprav, pisem, receptov, ameriške deklaracije o neodvisnosti in antisemitskih tekstov literarnega teoretika Paula de Mana. Derrida je zahodni filozofiji očital, da je logocentrična, da je torej privilegirala logos - govor, glas, prisotnost, identiteto, subjektiviteto, zavest, neposrednost, duha. Obenem pa ji je očital, da je podcenila in narobe razumela pisanje, pisavo, tekstualno strategijo - filozofi so pač verjeli, da tekst izraža prisotnost avtorja, avtoritete, subjekta, identitete in da sam jezik direktno, dobesedno, brez motnje in brez diverzije prenaša avtorjeve ideje in resnico. Da so jezik, tekst in resnica nekaj fiksnega, stabilnega in enoznačnega, je bila velika iluzija zahodne filozofije, ki jo je Derrida razbijal - v filozofskih tekstih je tako našel pogosto povsem marginalne simptome, predsodke, "slepe pege", pristranosti, napetosti, napačne predpostavke, lapsuse in paradokse, sledi logocentrične miselnosti, ki so bile v protislovju s tem, kar je skušal avtor dokazati ali pa braniti.

Recimo: običajno je pokazal, da pojmi, argumenti in motivi v tekstu temeljijo na binarnih opozicijah (npr. dobro/zlo, narava/družba, bit/nič, resnica/videz, moški/ženska, razum/norost, duh/telo, beseda/tišina ipd.), da filozof vedno privilegira en člen opozicije, da so te opozicije nestabilne, da sta člena opozicije odvisna drug od drugega, igriva, zamenljiva in neodločna in da je tisto, kar je na prvi pogled primarno in originalno, le efekt nečesa drugega. In ker avtor ni sposoben vračunati te neodločnosti, negotovosti in dvoumnosti, nikoli ne pove tega, kar je hotel, ampak nekaj čisto drugega. Tekst avtorju jemlje avtoriteto. Kar je v tekstu navidez unikatno, absolutno ali pa samoumevno, je v resnici relativno. Tekst avtorja vedno subvertira ali pa preseže, bolje rečeno - metaforičnost jezika avtorju onemogoča, da bi izrekal absolutne resnice. Če se avtor noče igrati z besedami, še ne pomeni, da se besede ne igrajo z njim - nič ni bolj komičnega od želje po jasnosti. Filozofija je komedija. Od avtorja v tekstu ostane le "sled"... sled njegove odsotnosti... sled prisotnosti, ki je nikoli ni bilo... sled, ki preživi tudi brez prisotnosti avtorja. Ha! Za tiste, ki mislijo, je svet komedija. Dekonstrukcija je bila kritika te artificielne, panične, logocentrične družbe, ki uživa v ponavljanju, ki tava od znaka do znaka in ki na koncu nikoli nič ne doseže.

Derridaju so očitali, da je nihilist, da ima tekst za nesmisel, da med filozofijo in literaturo ne vidi razlike, da ne loči med fakti in fikcijo, da skuša v literaturi najti to, kar manjka filozofiji, toda metoda (dekonstrukcija), skovanke (razloka), pojmi (sled, razlika, igra, prisotnost ipd.), neologizmi (logos) in slogani ("zunaj teksta ni nič"), ki so poganjali njegovo retoriko, so se prijeli povsod, na vseh področjih, tako v kulturnih študijah kot literarni teoriji, tako v ženskih študijah kot filmski kritiki, tako v postmodernih kot postkolonialnih študijah, tudi v Sloveniji (mladi Žižek), kjer jih je hitro zasenčil Lacan (kasnejši Žižek), prava moda pa so postali v Ameriki, kjer so na cocktail-partyjih zlahka zamenjali cocktail. Jacques Derrida se je rodil leta 1930 v Alžiriji, sanjal o tem, da bo postal nogometaš, študiral filozofijo, predaval na vseh najbolj prestižnih francoskih univerzah, predavanja začenjal s stavkom "Prijatelji - ni prijateljev", 20 let zavračal fotografiranje, skoraj dobil Nobelovo nagrado za književnost (hja, letos), prišel v song benda Scritti Politti ("Zaljubljen sem v Jacquesa Derridaja itd."), se boril za pravice alžirskih priseljencev, agitiral proti smrtni kazni, vietnamski vojni, apartheidu, I. zalivski vojni in invaziji na Irak, branil češke disidente in leta 1981 celo pristal v praškem zaporu, ljubil aforizme, skušal dekonstruirati "aporije časa", pisal, pisal, pisal in se bal smrti. Kot vsi filozofi. In kot vsi komiki.