Kultura / Mesto greha

Hartigan (Bruce Willis), utrujeni, iztrošeni, predinfarktni policaj, lovi pedofilskega serijskega morilca (Nick Stahl), sicer sina skorumpiranega senatorja. Marv (Mickey Rourke), iznakaženi, hulkasti, steroidni macho, hoče maščevati svojo muzo, cipo po imenu Goldie (Jamie King). Dwight (Clive Owen), iztirjeni, most-wanted privatni detektiv, pa priskoči na pomoč “nočnim pticam”, ki jih terorizira psihopatski, skorumpirani, sadistični policaj (Benicio Del Toro). Vsi živijo v Mestu greha (Sin City, 2005), talilnem loncu kanibalizma, psihopatov, korupcije in degeneriranosti - tu preživijo le tough guys s kreativnim, tako rekoč fetišističnim smislom za revanšizem, mučenje in ubijanje, le tough guys, ki so bolj kanibalski, bolj psihopatski, bolj degenerirani in bolj skorumpirani od barab, in bejbe, ki namesto spodnjega perila nosijo orožarne. Mesto greha po eni strani izgleda kot ultra kinetični, hiperaktivni film noir iz štiridesetih, po drugi pa tako, kot da ga je Robert Rodriguez dobesedno prekopiral iz istoimenskega stripa Franka Millerja, ki je film tudi korežiral - z majhno pomočjo prijatelja Quentina Tarantina, kot piše v najavni špici.

Ali natančneje, Tarantino je režiral tisti nezgrešljivi brutalni prizor v avtu. Kar ne preseneča - Tarantino je notranjost avtomobilov v svojih prejšnjih filmih, recimo v Reservoir Dogsu in Šundu, spremenil v Sikstinsko kapelo, le da je bila osnovna barva rdeča. Mesto greha je digitalni Šund - Rodriguez ga je praktično v celoti posnel v računalniku. Vse je artificielno, renderirano - razen igralcev in rekvizitov. Točno, tako kot v Nebeškem kapitanu in svetu prihodnosti. Dež in večna noč. Sonca tu ni. In barv tudi ne. Le tu in tam se zasveti kaj rdečega - ustnice, plašč, avto. Oh, in kri. A ne vedno. Če bi se rdeča barva prikazala vsakič, ko špricne kri, potem Mesto greha ne bi bilo črno-belo, ampak črno-rdeče. Vraga, ali pa kar enobarvno - rdeče. Kri je edina stvar, ki vse te like še drži pri življenju. Če bi kdo ugasnil rdečo barvo, bi izginili. Videti so kot zombiji, ki so spet postali ljudje. Hranijo se s krvjo in filmi. S krvjo filmov. Mesto greha stoji sicer zunaj zgodovine, ne pa tudi zunaj filmske zgodovine: sadistični psihopati, cinične fatalke in nihilistični junaki so videti kot groteskna, muzejska, postfilmska halucinacija starih filmov noir, B nadrealizma in hard-boiled slenga, ki so ga nekoč poganjali Raymond Chandler, Dashiell Hammett, Mickey Spillane in Jim Thompson.

Več na www.mladina.si/dvd/.