socialna umetnost / Prisiljene v ubijanje

V torek popoldne je bila klet Moderne galerija še gradbišče. Tla prvega, večjega prostora so bila prekrita s plahtami umazanega platna. V drugem, manjšem prostoru so iz tega platna nastajali šotori. Tla so bila posipana s peskom. Na nekaj platnih so se izmenjevale podobe treh mladih temnopoltih žensk. Meira Asher, na Nizozemskem živeča Izraelka v vojaških hlačah in z obrito glavo, ki si je vse skupaj zamislila, je ugotovila: "Detajle moramo še postaviti. Poanta se skriva v detajlih." Dva dni pozneje, ob otvoritvi, so bili vsi detajli nared. Platna so predvajala zgodbe. V eni je temnopolta ženska, zamaskirana v vojaško obleko in listje, pripovedovala, kako se je treba premikati po džungli, da te sovražnik ne opazi. In kako se pravilno napada. Druga je dopovedovala, da vojna ne vodi nikamor.

To je le del inštalacije Face_WSLOT. Gre za prvi del trilogije Obraz, v katerem kot glavni junaki nastopajo otroci in mladostniki, ki so se znašli v konfliktih na različnih delih sveta. Razstava, ki je uvod v letošnji festival Mesto žensk, je poimenovana Women See Lot of Things (Ženske vidijo veliko stvari). Predstavlja zgodbo mladih žensk iz Zahodne Afrike, ki so bile prisiljene kot borke sodelovati v desetletje trajajoči državljanski vojni. Sredi vojskovanja so se znašle zato, ker so jih ugrabili in v borke spremenili uporniki. Ali pa so šle v vojsko prostovoljno, ker niso videle drugega načina preživetja.

Projekt si je zamislila ustvarjalka zvočnih in slikovnih performansov Meira Asher. Meira je pravzaprav del trojčka, ki nastopa pod imenom fundacija za umetnost Bodylab. V Haagu sta jo ustanovila skupaj s kolegom Guyem Harriesom, nato se jima je pridružil še Joost Nieuwenburg. Meira umetniške projekte že od nekdaj prepleta z aktivizmom. V enem izmed prejšnjih projektov se je tako skupaj z Guyjem lotila izraelsko-palestinskega konflikta. Logično. Od tam je doma. In z umetniško akcijo je želela konflikt končati. "Vse je temeljilo na biblični, ikonični frazi, da se bodo kopja spremenila v plug, s katerim se bo obdelovala zemlja, in da ne bo več vojne. Da bo volk živel skupaj z ovco." Projekta se je lotila, tik preden je na oblast prišel Benjamin Netanjahu. "Ekstremen desničar, ki je naredil toliko neumnih napak. To je bilo tudi obdobje intifad."

Potem so prišli na vrsto otroci, ki so sodelovali v vojnah. Problem je najbolj žgoč v Afriki. Po podatkih iz leta 2004 naj bi tam v oboroženih spopadih v zadnjem desetletju sodelovalo 100.000 otrok, nekateri stari le devet let. "Rečemo jim otroci borci, ne otroci vojaki. Ta izraz je primernejši, ker je vojak tudi poklic. To pa so otroci, ki so bili prisiljeni v bojevanje." Z Guyem sta obdelala številne države, od Ugande, Burme, Izraela, Palestine, Zahodne Afrike do Filipinov. Tokratni projekt se zdi kot nekakšno nadaljevanje prejšnjega. Meira je želela ugotoviti, kako se s posledicami vojskovanja soočajo ženske. Osredotočila se je predvsem na Sierro Leone, pa tudi na Liberijo, saj je območje, ki je marsikomu najbolj znano po nahajališčih diamantov, zelo povezano. In tudi vojna ni poznala meja. Leta 1991 se je v Sierri Leone začela državljanska vojna. Iz Liberije jo je sprožila oborožena politična skupina Revolutionary United Front. Vojna morija se je vlekla še celo desetletje, uradno se je končala januarja 2002. Oborožene sile vseh vpletenih strani so za boj rekrutirale otroke. V začetku vojne je bilo po podatkih nevladnih organizacij v Sierri Leone kar 70 odstotkov borcev, manjših od 18 let. Med njimi je bilo veliko deklic, večinoma ugrabljenih in nasilno rekrutiranih. Bile so borke, spolne sužnje, "žene" uporniških poveljnikov, matere njihovih otrok, izvrševalke okrutnih dejanj.

Meira je želela predstaviti čim bolj različne zgodbe. Spoznala je 50 žensk, na koncu je za svoj projekt izbrala tri. "Želela sem, da bi bile pripravljene peti, govoriti, snemati - ves glasbeni cd sem naredila na podlagi njihovih zvokov in zgodb - in odkrito govoriti o tem, kaj se jim je zgodilo." V osnovi pa je želela ugotoviti, kako nekdanje borke živijo danes.

Kdo so torej ženske, ki poosebljajo vojno morijo? Najstarejša je Anita Jackson (letnik 1974), Liberijka, ki je z mamo pobegnila v Sierro Leone, potem se je prostovoljno pridružila vojski Sierre Leone. Drugega izhoda ni videla. Postala je bolničarka in ta poklic opravlja še danes. Ima pet posvojenih otrok. Zasluži 50 dolarjev na mesec, kar ni dovolj za šolanje vseh otrok. Zato želi zapustiti vojsko in delati kot civilna medicinska sestra, a ji nikakor ne uspe opraviti potrebnih izpitov. Meira meni, da morda tudi zato, ker je bila v vojni na strani revolucionarjev, ki so se pod vodstvom Johnnyja Paula Korome odcepili od vojske in med letoma 1997 in 1998 prevzeli oblast. "Tako je postala vojak upornik, ki jih danes ne marajo." Drugi razlog za domnevno šikaniranje pri izpitih naj bi bil v tem, da je odrasla.

Tudi Mahade Pako (letnik 1977) je iz Liberije. V Sierro Leone je prišla proti koncu vojne. Pri petnajstih so jo ugrabili uporniki, bojevala se je v uporniški frakciji ULIMO. Po razorožitvi, ko se je vsak otrok, ki je sodeloval v vojni, izučil nekega osnovnega poklica, je postala frizerka. "To izobraževanje je bilo, kar se mentalne rehabilitacije tiče, uspešno. Kar pa se dela in služenja denarja tiče, se ni obneslo. Naučili so jih zelo osnovnih veščin, teh poklicev pa je preveč," ugotavlja Meira. Poleg tega pomoč pogosto ni bila prilagojena zlorabljenim ženskam, ki včasih sploh niso bile deležne nikakršne pomoči. Mahade je danes mati treh otrok, večinoma pa se preživlja kot nekakšna prostitutka, čeprav se skuša izogniti temu, da bi postala "prava" prostitutka. Poudarja, da v orožju ni rešitev. "... če veš, da si ženska, ki je sposobna kaj narediti, pozabi na puško. Če nisi sposobna narediti nič, pusti puško in se česa nauči," je zapisala v knjigo, ki je del projekta Obraz.

Najmlajša Chris Conteh je bila v Sierri Leone rojena leta 1987. Ko ji je bilo enajst ali dvanajst let, so jo iz šole ugrabili člani glavne uporniške skupine v Sierri Leone, Revolutionary United Front. Odpeljali so jo v džunglo, zanje se je bojevala in na povelje storila tudi veliko grozodejstev. Bila je zlorabljana in ona je zlorabljala druge. Leta 2001 je rodila otroka. Zdaj nadaljuje šolanje.

Kako so projekt pred skoraj letom dni sprejeli v Sierri Leone? "Bili so zelo komunikativni, radovedni, veliko so spraševali. Pustili smo jim tudi, da opišejo svoje izkušnje," je bil presenečen Joops, Meirin kolega iz Bodylaba, ki je pomagal pri realizaciji projekta. Izvedeli so veliko o pohabljanju ženskih genitalij, ki so ga mnoge skupnosti zahtevale od žensk, ki so se borile in so se želele po vojni vklopiti nazaj v družbo, o posilstvih, celo o političnih prepričanjih nekdanjih bork ... In reakcije doma, na Nizozemskem? "Dobra poanta," je zavzdihnil Joost. Bilo je ravno obratno. "Na Nizozemskem so navajeni mnogih stvari, ko pa od njih zahtevaš, da podajo svoje mnenje o vsebini, so malo prestrašeni." "Ja," ga je dopolnila Meira, "čim dodaš malo bolečine, vsi rečejo, o kako težek projekt. Kaj pa v resnici pomeni beseda težek? To je slengovski izraz za resno temo. To pa projektu zmanjšuje pomen."

Bodylab bo denar, zbran s prodajo knjige in cedeja, namenil za univerzitetno izobraževanje nekdanjih bork. "Imamo dovolj denarja, da pomagamo študirati desetim ženskam na leto v obdobju treh do štirih let," pravi Meira. Lani so na fakulteto pomagali prvim šestim ženskam. Odločile so se za sociologijo, medicino, lingvistiko, ekonomijo, zgodovino ...