obletnice / Wolgang Amadeus superstar

Najbrž se strinjamo, da je sleherni dvom odveč: tisto, kar je Elvis Presley za rokenrol, to je Wolfgang Amadeus Mozart za klasično glasbo. Fenomen in legenda. Ter razred zase. Z eno besedo - MozArt. Osebnosti, ki jih govorica povzdigne v simbole, so na las podobne pošastim, ki prežijo iz urbanih legend in evangelijev po Stephenu Kingu: nikoli ne umrejo. Tu so, da nam ne pustijo spati. “Učenjaško delo mi nikakor ne gre od rok, saj zanj nisem rojen. Sem skladatelj in rojen sem za kapelnika. Svoje skladateljske nadarjenosti, ki mi jo je ljubi bog podaril v tako veliki meri, ne smem in ne morem... kar tako zanemariti,” je Amadeus napisal februarja 1778 v pismu svojemu očetu Leopoldu. In res je ni zanemaril. Daleč od tega, svoj talent je, če uporabimo neoliberalistični besednjak, podredil zakonitostim trga in začel glasbo pisati po naročilu. Ker je pisal hitro, so se naročniki vrstili, roki pa krajšali. Ker je pisal dobro, se je lahko preživljal kot svobodni glasbenik. S komponiranjem, poučevanjem glasbe ter z igranjem v javnosti ali na zasebnih koncertih premožnih veljakov. Na dvoru se mu sicer ni uspelo zaposliti, dodelili pa so mu redno službo komornega glasbenika, kjer je takorekoč z levo roko pisal glasbo za dvorne plese, v prostem času pa za gotovino ustvarjal glasbeno zgodovino. Povedano drugače, glede na osebne prihodke Mozart še zdaleč ni bil reven kot cerkvena miš, kar učijo nekateri politično korektni viri. Na deficitarna gibanja v družinski blagajni so bolj kot domnevno redki in pičli honorarji vplivale Mozartove nesmrtne ljubezni do alkoholnega opoja, razkošnih žurk in družbe razvratnih gospodičen iz ozko specializiranih kvartov, kjer naj bi se radoživi Wolfgang mimogrede okužil z vrsto nalezljivih bolezni, tudi s sifilisom, ki naj bi izdatno prispevale k njegovi prezgodnji smrti, vztrajno zaviti v tančico skrivnosti in ovešeni z desetinami zarotniških teorij. Še vedno namreč ni razvozlana skrivnost tako imenovane Mozartove lobanje, ki jo je leta 1801, deset let po smrti genialnega skladatelja, iz skupnega dunajskega groba sunil neki podjetni grobar. Lobanja je od leta 1901 v lasti mesta Salzburg, avstrijski forenziki pa niti po obsežnih raziskavah in analizah DNK še niso mogli z gotovostjo potrditi, da v resnici pripada Mozartu. Zaradi vidnih poškodb na lobanji se je še pred forenzičnimi analizami razširila teorija, ki oporeka uradni razlagi, da je slavnemu glasbeniku zavdala endemična mrzlica. Resnični vzrok Mozartove smrti naj bi bile komplikacije, ki so sledile udarcu v glavo. Ni kaj, Wolfgang Amadeus Mozart je živel življenje rock zvezdnika, za rock zvezdnike pa je značilno, da ta svet le izjemoma zapustijo po naravni poti. Če sploh ga.

Številu Elvisovih impersonatorjev in imitatorjev zaenkrat ni videti konca, narašča tudi število tistih, ki so za prmejduš prepričani, da je Elvis živ. Bojda se je naveličal slave, turnej in nadležnih oboževalcev ter insceniral lastno smrt, da bi lahko daleč od ponorelega sveta zaživel mirno, nestresno življenje malega človeka. Po pričevanjih očividca, ki mu je segel v roko, naj bi pod izmišljenim imenom nekje v Oregonu pekel izvrstne hamburgerje. Amaterski novinar, ki že leta raziskuje to tematiko, trdi, da gre za zavajanje javnosti, kajti Elvis dela v detroitski avtopralnici, katere imena in naslova ne sme povedati, saj je Elvisu obljubil, da bo skrivnost obdržal zase. Okej, vdamo se, Elvis je živ. Je potemtakem živ tudi Mozart? Natanko 250 let po pismu svojemu očetu Leopoldu, v katerem piše, da svoje skladateljske nadarjenosti ne sme zanemariti, so ga opazili v avli ameriške klinike za kirurško spremembo spola. Kot pravi sam, je prišel, da bi mu odščipnili bingelj. Med drugim tudi zato, ker punca, v katero se je zagledal, kaže lezbična nagnjenja. Ves ta čas se je pod imenom William Armstrong skrival v nekakšni mestni državi Ipolisu, skupnosti, urejeni po načelih utopičnih socialistov, kjer je poskušal racionalno doumeti svojo nesmrtnost. Po več kot dvesto letih je obupal in se sprijaznil z dejstvom, da mu je bila tako kot njegov glasbeni genij kratkomalo položena v zibel. Preživljal se je s prodajo “izgubljenih” Mozartovih del, ki jih je sproti ustvarjal. Trenutno ga bolj kot karkoli skrbi to, da mu je na sledi eden najpopularnejših novinarjev, ki namerava razkriti njegovo skrivnost, takoj ko zbere vse dokaze. Razkritje samo po sebi ne bi bilo nič strašnega, če ne bi za sabo potegnilo nevarnosti za ves svet. Če se določena vohunska agencija dokoplje do Mozartove DNK in jo nato proda najboljšemu ponudniku, lahko v samo sedmih dneh izbruhne sodni dan. Ne, te novice niso naplavili bolj ali manj rumeni mediji. Gre za kratko vsebino satiričnega sci-fi romana The Amadeus Net, ki ga je pod močnim vplivom Philipa K. Dicka in Douglasa Adamsa lani objavil ameriški pisatelj Mark A. Rayner. Žanrski zanesenjaki, ki hranijo Mozarta v naboru mobilnih melodij ali premorejo celo kak plošček z njegovo glasbo, se v letu, ko obhajamo 250. obletnico rojstva avstrijskega genija, po vsej verjetnosti ne bodo mogli upreti natančno tempirani zgodbi o ljubezni, umetnosti in identiteti ob morebitnem koncu sveta.

S stranišča, z ljubeznijo

Mozartofili in mozartologi, ki želijo poglobiti znanje o velikanu avstrijske in svetovne glasbe, so lahko do nedavnega, se pravi do lanskega leta, izbirali med približno 20.000 knjižnimi naslovi, ki obravnavajo lik in delo Wolfganga Amadeusa. Literarna stroka in poznavalci trendov ocenujejo, da se bo v letošnjem letu ta impresivni knjižni fond povečal vsaj za petino, za dodatno gnečo na knjižnih policah pa naj bi poskrbela tudi žanrska literatura s področja magičnega realizma in zgodovinske fikcije, kamor se po svoje vmešča tudi omenjeni The Amadeus Net. Biografsko strokovni spekter Mozartove knjižnice je v začetku januarja obogatilo delo Mozart's Women: His Family, His Friends, His Music, ki ga je napisala mozartologinja Jane Glover, posvečeno pa je Mozartovim ženskam, njegovi družini, prijateljem in njegovi glasbi. Mozarta so ženske vedno fascinirale, navdihovale, zabavale in vzburjale, pogosto pa so ga tudi ranile, izdale in razočarale. Kot piše Gloverjeva, je Mozart ne glede na pogosto težavne in zapletene odnose z nasprotnim spolom ženske vedno ljubil in spoštoval, izkušnje, opažanja in razumevanje žensk pa so razvidni tudi iz njegovih del in njihovih protagonistk oziroma protagonistov. Ženske, ki so najbolj zaznamovale Mozartovo življenje, so njegova mati, ki ga je po očetovem pripovedovanju rojevala dolgo in v peklenskih mukah, njegova glasbeno nič manj talentirana sestra, ki je, ker je bila pač ženska, niti slučajno niso podpirali tako kot Wolfganga, ter žena Konstanca in njene sestre Alojzija, Sofija in Jožefa, nadarjene pevke, za katere je Mozart pisal glasbo. Alojzija je bila celo prva ženska, ki jo je Wolfgang Amadeus resnično ljubil, zato mu je njena zavrnitev skorajda zlomila srce in ga spravila ob pamet.

Leta 1991, ob dvestoletnici Mozartove smrti, so v tematski številki Problemov/Esejev pod naslovom S stranišča, z ljubeznijo izšla duhovita, enigmatična, malodane konstruktivistična in simpatično prostaška Mozartova pisma ženskam v akrobatskem prevodu Iva Štandekerja, nepozabnega Mladininega novinarja, urednika, stripofila in filmskega enciklopeda, ki je v balkanski vojni blaznosti med poročanjem iz okupiranega Sarajeva padel kot ena prvih žrtev iz novinarskih vrst. Štiriindvajset pisem iz obdobja med letoma 1769 in 1791 odlično zaokroža Mozartov otroško igrivi značaj in veselje do pornografske eksplicitnosti. “Zdaj vam moram povedati žalostljivo zgodbo, ki se je pripetila zdaj, ta trenutek. ko tako z vsemi močmi pišem pismo, slišim nekaj na ulici. preneham pisati - - vstanem, grem do okna - - in - - ne slišim več ničesar - - spet se vsedem, začnem ponovno pisati - - komajda napišem 10 besed in spet nekaj slišim - - spet vstanem - - vtem, ko vstanem, slišim samo še nekaj čisto slabotno - - ampak čutim nekaj nekako zapečenega - - kamorkoli grem, tam smrdi. ko pogledam ven skozi okno, se vonj razgubi, ko spet pogledam noter, se vonj spet stopnjuje - - naposled mi Moja Mama pravi: stavim kar hočeš, da si spet enga spustil! - - ne verjamem Mama. ja ja, gotovo bo to. napravim Preizkus, porinem prvi prst v rit, potem pa k Nosu, in - - Ecce Provatum est; Mama je imela prav. Zdaj se pa res prav prisrčno poslavljam, poljubljam vas 10000krat in ostajam kot zmerom stari mladi svinjekurčič. Wolfgang Amade Roženkranc.” Tako je leta 1777 za sestrično strnil svoje najzanimivejše vtise iz Mannheima. Ko je pisal materi, je često uporabil vezano besedo. Odlomek, ki sledi, je iz leta 1778.

Madame Mamam!
tud puter rad imam.
Prehvaljen bodi bog
sem zdrav in brez nadlog.
Se vozmo skozi svet
le da nimam dnarja spet;
zato pa smo pospravljeni
noben od nas nič sluzast ni.
Pr takih tukaj sem ljudeh
ki nosijo drek pri seb v čreveh,
zato pa ga tud ven spustijo
tako pred, kot za gostijo.
In vsako noč se fejst prdi
da pridno poka in smrdi.
Le včeraj bil ni prdcev Kralj,
ki mu prdec je kot med dišalj,
nič posebno dobre volje,
bil je mrk, bi rekel bolje.
Že več kot 8 dni smo zdaj na poti
in dosti dreka smo nasrali sproti.
G. Wendling bo že jezen bil,
ker prida skoraj nisem nič nardil,
ampak ko prečkal bom Renski most
mi bo vsega zagotov že dost
in spisal bom 4 Quartette do kraja
da konec bo tega kupleraja.

Kronisti so izračunali, da je bil Mozart zdoma skoraj tretjino svojega življenja, kljub počasnim in neudobnim kočijam pa ga potovanja niso motila. Po poroki s Konstanco Weber leta 1782 ga je bolj motilo to, da ne more v celoti konzumirati svojega zakona. “Če bi ti povedal vse, kar počenjam s tvojim ljubim Portretom, bi se verjetno dostikrat smejala. - na priMer; ko ga vzamem iz njegovega Aresta, mu rečem; bog daj Stanzerl! - bog daj, bog daj; - Paglavček; - treskačsilač; - Paniglavka - bagatelca - golt polt stisk vrisk! - in ko ga spet dam not, ga pustim polagoma drseti noter, in zraven ponavljam, Špi! - Špi! - Špi!” Tako ji je leta 1789 potožil v pismu.

Ločena mnenja

Wolfgang Amadeus Mozart je v petintridesetih letih napisal več kot šeststo glasbenih del, ki se uvrščajo med suho zlato svetovne klasike. Strokovna javnost je v sodelovanju s sodobno znanostjo prišla do presunljivih ugotovitev, da Mozartova glasba ne plemeniti zgolj človekovega duha, ampak učinkuje terapevtsko tudi v fizičnem smislu. Na postajah podzemne železnice, kjer namesto popularne predvajajo Mozartovo glasbo, naj bi znatno upadla stopnja kriminala. Še nerojeni otroci med predvajanjem Mozarta razvijejo boljši sluh in predvsem glasbeni posluh. Lončnice ob arijah iz Mozartovih oper cvetijo lepše in dlje od tistih, ki so izpostavljene urbanim ritmom hiphopa. Mala nočna glasba bojda dokazano spodbuja mlečnost krav. Manj znani in redkeje izvajani Mozartov troglasni kanon iz leta 1782 z naslovom Leck mir den Arsch fein recht schoen sauber (ki tudi tistim s pomanjkljivim znanjem nemščine ne bo povzročal preglavic, pod pogojem, da si tu pa tam ogledajo kak pornografski film iz nemške produkcije) učinkuje podobno kot Zdravljica, saj prisotne pripravi, da samodejno preklopijo na prešerno razpoloženje. V Štandekerjevem prevodu se sliši takole:

Rit mi poliž' lepo in čisto.
Nič slajš' od vina ni,
kot med mi dol polzi,
kot med mi dol,
kot med dol polzi!
Ko vse telo se zanj ruje,
mi suho grlo zbudi;
tud' če maček kljubuje,
me skoz razvedri.
Zato nazdrav'mo skupaj! Do dna!
Pustite vse skrbi! Do dna!
Naj jih vino vse vtopi!

Skratka, Mozart je zakon in če kdo slučajno blekne, da mu njegova glasba ne sede, bo v javnosti avtomatično izpadel kot zadnji kmet. Slabi dve desetletji nazaj naj bi neki ljubljanski glasbeni kritik zapisal, da ga Brahmsova glasba spominja na razkuhane makarone, in s tem sprožil plaz negodovanj v slogu, kakšni nerazgledani primitivci dandanašnji pišejo o klasičnih umetninah. Bil je sam proti vsem tistim, ki bi ga, če bi imeli možnost, križali za svetoskrunstvo. Samo zato, ker je izrazil svoje mnenje o nečem, kar ima nesporni status klasike. In o klasiki se ne razpravlja, klasiko se unisono časti. Podobno kot najstniki slepo in nekritično čislajo svoje pop idole.

Pa vendar, Mozartu se kaj takega ne more pripetiti, glede Mozarta vlada konsenz. Mar res? Kanadski pianist Glenn Gould je konec osemdesetih let v intervjuju s francoskim glasbenikom in filmskim ustvarjalcem Brunom Monsaingeonom n-tič poudaril, da je Mozart povprečen skladatelj, njegova pozna dela pa naj bi bila naravnost neprebavljiva. Goulda pri Mozartu ni zanimalo tisto, kar je ustvaril, ampak tisto, česar ni. “Obstoji veliko glasbe iz njegovih zgodnjih let, ki jo imam resnično rad, zato bi bilo morda bolj umestno, da bi označil Mozarta kot skladatelja, ki je postal povprečen,” je Gould odgovarjal na očitke, da je egocentrični ekshibicionist. “Moja izjava glede tega, da je umrl prej prepozno kot prezgodaj, se nanaša predvsem na špekulacije v slogu: le pomislite, kaj vse bi ustvaril, ko bi doživel sedemdeset let.” Gould je bil pač prepričan, da bi se Mozart - vkolikor se ni že - popolnoma razvodenel in skomercializiral. Tako kot se prej ko slej do konca razproda večina dobrih pop rock izvajalcev. Glenn Gould, ki se je leta 1964 odrekel koncertni dejavnosti in je do smrti leta 1990 svojo glasbo izključno snemal oziroma konzerviral, je menil, da je pri vrednotenju glasbe mnenje laikov največkrat intuitivno pravilnejše kot mnenje poklicnih glasbenikov. Mimogrede, Glenn Gould je tisti pianist, ki ga v literarni uspešnici Thomasa Harrisa Ko jagenjčki obmolknejo posluša genialni kanibal dr. Hannibal Lecter.

Za dodatne sive pramene na lasišču Mozartovih privržencev je poskrbel kontroverzni katalonski gledališki režiser Calixto Bieito, ki je junija 2004 na oder berlinske opere postavil Amadeusov Beg iz seraja. Bieito, ki slovi po naturalističnih, šokantnih, bizarnih in pogosto perverznih uprizoritvah klasičnih oper, je med ljubitelji lepih umetnosti postal sinonim za ustvarjalca modernističnega evro smetja, publiko - ki njegove predstave kljub negodovanju masovno obiskuje - pa je dodobra razburil s postavitvami Verdijevega Plesa v maskah (zaradi prizorov skupinskega posilstva izžvižgan leta 2001 v Barceloni), Mozartovega Don Giovannija (zaradi prizorov homoseksualnega posilstva izžvižgan leta 2001 v Londonu) in Straussovega Netopirja (zaradi prizorov samozadovoljevanja izžvižgan leta 2002 v Walesu). Njegovo videnje Bega iz seraja je očitno izbilo sodu dno, saj ga je predelal v priliko o prostituciji in trgovini z belim blagom. Za statistke je najel resnične prodajalke ljubezni, ki jih lastniki bordela/seraja ponižujejo, maltretirajo in nazorno posiljujejo. Frontalne golote je na pretek. Lastnik bordela/seraja poje nag pod tušem in si nazorno drgne genitalije. Glavno junakinjo Konstanco ima v kletki in na pasjem povodcu. Med petjem arije se poščije v kozarec in prisili eno od suženj, da ga izprazni na dušek. Drugi odreže prsne bradavice. Tretja pa se iz obupa ustreli. “To ni Mozart!” so vpili razrvani gledalci in masovno zapuščali dvorano. Uradni sponzor DaimlerChrysler je zagrozil, da se bo umaknil in potegnil iz projekta svojih 20.000 evrov. Anonimni ljubitelji glasbe, ki berlinski operi vsako leto nakažejo več kot 200.000 evrov v obliki prostovoljnih prispevkov, so po telefonu sporočali, da bodo s to prakso nemudoma prenehali. Calixto Bieito pa je izjavil, da počne tisto, kar bi na njegovem mestu počel Wolfgang Amadeus Mozart, če bi živel v 21. stoletju. Jep, tudi Peter Schaffer, avtor razvpite drame Amadeus, po kateri je Miloš Forman leta 1984 posnel istoimeni, z osmimi oskarji ovenčani film, je moral nekoč pojasnjevati, da gre zgolj za fikcijo, ki se prepleta z nekaterimi resničnimi dejstvi, skratka, da Antonio Salieri ni bil noben zmaj, da ni zastrupil Mozarta, da mu Mozart ni posvetil Rekvijema in da Wolfie v resnici ni bil nezrel, zapit in s seksom obseden manijak.

Na slovenski kulturno umetniški sceni v Mozartovem letu 2006 kakšnih spektakularnejših premikov zaenkrat še ni zaslediti. Ste pa toplo vabljeni v bistro in restavracijo Mozart v Trzinu, kjer v mirnem ambientu postrežejo “s pravo srbsko kuhinjo in specialitetami na žaru, kot so leskovačka mučkalica in leskovački voz, bela in dimljena vešalica”. Poleg teh specialitet vam nudijo tudi ostale domače jedi.