in medias res / Veliko pričakovanje

Pred nekaj leti sem na čudovit, sončen dan izstopila na graški železniški postaji. Iz zvočnikov me je najprej pozdravil prijazen glas: "Dobrodošli v Gradcu, kulturni prestolnici Evrope." V Gradec sem tedaj odpotovala izključno zaradi zgodovinskih in sodobnih razstav, ki so bile povezane z življenjem in delom slovitih meščanov Gradca iz 19. stoletja, in sicer pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha in Richarda von Krafft-Ebinga, utemeljitelja moderne psihopatologije seksualnosti. Med številnimi aktualnimi prireditvami, ki so jih v okviru evropske kulturne prestolnice pripravili v Gradcu, so bile razstave, ki sem si jih ogledala kot hommage omenjenima junakoma iz avstrijske preteklosti, nepozaben kuriozum, ki je v mesto pripeljal številne radovedneže z vsega sveta. Gradec se mi nikoli prej ne pozneje ni zdel tako živahen, privlačen in svetovljanski. Priznati pa je treba, da dogajanja v evropskih kulturnih prestolnicah niso vselej tako idilična. Z mesti, ki so izbrana za tovrstni projekt, so povezane tudi čudne in čudaške zgodbe, projekt sam pa vselej pomeni zrelostni izpit za mestno in širšo kulturno politiko.

Za skupnost, ki se pripravlja, da bo postala evropska kulturna prestolnica, je očitno značilno, da projekt razume kot nekakšno evropsko kokoš, ki bo čim širšemu krogu zainteresiranih izlegla vsaj po eno zlato jajce. Na mednarodnem prizorišču je o mestih, ki jih je Evropska unija izbrala za ta laskavi naslov in status, ki je povezan tudi z evropskimi finančnimi viri, slišati veliko več slabega kot dobrega. Priprava projekta namreč nikakor ni mačji kašelj, ampak zapleteno kolobarjenje med (mestno) politiko in kulturo. Slišati je, da je recimo v umetniškem smislu grški Patras, ki se letos kiti s tem naslovom, prava pravcata polomija. Pred kratkim pa je tudi do mene prišla presenetljiva novica, da je iz "osebnih razlogov" s položaja umetniškega vodje projekta Liverpool - evropska kulturna prestolnica 2008 odstopila Avstralka Robyn Archer, ki se je na povabilo Britancev odzvala pred dvema letoma. Da so se Britanci odločili ravno zanjo, ni prav nikogar presenetilo. Robyn Archer se namreč lahko pohvali z bleščečo kariero vodenja visokoproračunskih avstralskih festivalov in v mojih krogih velja za pravo tigrico.

Robyn Archer je bila maja letos tudi gostja festivala Exodos in v klubu Cankarjevega doma nam je v zanimivem predavanju ponudila dragocen vpogled v pripravo očitno umetniško in menedžersko zahtevnega projekta. Poleg tehtnih investicij v mestno infrastrukturo, ki v Liverpoolu že raste prav za to priložnost, je zavestno ovrgla ambicije po pripravljanju dragih spektaklov in se odločila za program, ki bi tesno povezal gostujoče umetnike in mestno skupnost. Dejala je, da je ne zanimajo zvezdniki, ki bi v mesto pripotovali za en večer, obkroženi s krepkimi telesnimi stražarji, in še preden bi utegnili sploh vdihniti liverpoolski zrak, bi v luksuznih letalih že odfrčali na drug konec sveta. Njena vizija je namreč bila, da bi se izbrani umetniki iz tujine v kulturno življenje Liverpoola vključili za dlje časa in soustvarjali z britanskimi umetniki ali zainteresiranimi skupinami, kar bi bila dobra priložnost, da v življenju mesta pustijo svoj pečat in morda celo stkejo trajnejše vezi.

Na svetovnem spletu lahko zasledimo najrazličnejše diskusije in komentarje, povezane z odstopom Robyn Archer. Predstavljamo si lahko, da se za odstopom iz "osebnih razlogov" lahko skriva marsikaj, izjave liverpoolskih politikov iz časa, ko je bila imenovana za novo nalogo in iz letošnjega julija, ko se je vrnila v Avstralijo, pa kažejo na to, da je mestna politika obrnila hrbet dami, ki jo je za nekaj časa postavila na evropski kulturni prestol. Klavrn imidž za dogodek, ki je v kulturnih krogih ravno zaradi Archerjeve toliko obetal. Obenem pa na spletu lahko zasledimo tudi najrazličnejše komentarje o tem, da je imelo mesto Liverpool premalo jasno vizijo, kaj si od projekta z relativno visokim proračunom sploh obeta. Očitno gre pri pripravi na evropsko kulturno prestolnico predvsem za dve skrajnosti. Ponekod organizirajo relativno hermetične kulturne dogodke, ki potešijo predvsem kulturnopolitično elito in so brez posebnega pomena za širšo skupnost, za Liverpool pa se zdi, da je bilo pričakovanje meščanov, predvsem politikov in kulturnikov, preprosto preveliko. Čeprav je lahko vpliv in domet projekta relativno širok, je očitno, da njegov proračun vendarle ni jama brez dna, ki bi lahko potešila prav vse apetite.

Menda je že kar nekaj slovenskih mest v visokem startu na tekmi za pridobitev naslova evropske kulturne prestolnice 2012. Verjetno bodo v Ljubljani, Mariboru, Celju, na Ptuju počasi začeli pripravljati strategije, kako učinkovito očarati domačo in evropsko kulturno politiko. Očitno pa je, da mora mesto že v času kandidature jasno definirati izhodišča in cilje, saj je zgolj želja po nekakšnem prestižu prešibak temelj za gradnjo konsistentnega projekta. Ambicije politikov in kulturnikov, ki so vpleteni v dogodek, po promociji sebe in svoje skupnosti so nekaj pričakovanega, toda še zdaleč ne dovolj. Potrebni so jasni in nedvoumni odgovori, kaj si od prireditelji od dogodka sploh obetajo. Novo kulturno infrastrukturo in kakšno boljšo mednarodno prepoznavnost, nova delovna mesta, priložnost za uresničitev umetniških in kulturnih vizij, ki jih sicer zaradi omejene kulturnopolitične stvarnosti doslej še nismo mogli izvesti? Katere umetniške zvrsti in osebnosti bodo v ospredju? Domačini ali tujci? Preteklost ali sodobnost? Bomo pogačo, ki jo bomo dobili na mizo, s konkretnimi odločitvami sposobni razdeliti na nekaj poštenih kosov ali pa jo bomo razdrobili na stotine drobtin, s katerimi še vrabci ne bodo zadovoljni? Kateri protagonisti bodo dobili mandat aktualne kulturne politike za to početje? Jih bo ta pospremila s trajnim zaupanjem in podporo do konca mandata ali jim bo obrnila hrbet ob trenjih, do katerih bo vsekakor prihajalo v konfliktih najrazličnejših interesov? Koliko obiska iz tujine si sploh obetamo? Imamo v Sloveniji na voljo dovolj duhovnega materiala in intelekta za pripravo dogodkov, ki bodo nekaj pomenili tudi ostalim Evropejcem, ali pa bomo zadovoljni že z naključnimi turisti? Gradec ni ne Dunaj, ne Berlin, ne London in dokazuje, da relativna geografska majhnost in šibkejša mednarodna prepoznavnost nista nikakršni oviri. Kje je meja med ambicioznimi, vendar treznimi pričakovanji in utopijo?

Evropska kulturna prestolnica 2012 nikakor ne bo balzam za vse naše dolgoletne kulturne travme. Če bodo čez šest let Portugalci, Nemci, Francozi, Britanci na straneh svojih časopisov vzhičeno pisali o nepozabnih kulturnih doživetjih na slovenskih tleh, bo to prav gotovo kompliment za bodoče prireditelje. Bo skupnost, ki ga bo pripravila, upravičeno ponosna ali si bo le krdelo posameznikov lizalo rane, pridobljene od medsebojnega ravsanja? Včasih pravijo, da človek za nekatere reči potrebuje več sreče kot pameti. No, v tem primeru je definitivno ravno obratno.